Zadeva s političnimi strankami v resnici ni enostavna. Politične stranke namreč pomenijo nekakšen tujek v izvirni ideji demokracije kot vladavine ljudstva. Ta ideja temelji v osnovi predvsem na konceptu neposredne demokracije, kjer vsi člani neke politično organizirane skupnosti skupaj razpravljajo in glasujejo o pomembnejših vprašanjih organiziranja in delovanja skupnosti. No, ne prav vsi državljani in tudi ne vsi ljudje. Če se ozremo nazaj v antiko, v krog takšnih državljanov seveda niso sodili sužnji. Pa tudi mladina in ženske niso imele pravice soodločanja o javnih zadevah. Tudi kasneje so dolgo obstajali različni volilni in drugačni cenzusi (po spolu, premoženju, položaju itd.). Še danes, ko smo v moderni demokraciji dosegli zgodovinsko gledano najširšo stopnjo vključenosti (participacije) državljanov v politično odločanje, le-to ni dosegljivo čisto vsem. Praviloma obstaja glede volilne pravice vsaj starostna omejitev. Toda to ni nek poseben problem.
Problem je dejstvo, da je v sodobni družbi raznih procesov odločanja ogromno, pri čemer so ti medsebojno tako prepleteni in kompleksni, da se povprečni državljan v njihov pretežni del sploh ne more vključiti, kjer pa se že vključi, potrebuje pri odločanju strokovno in drugačno pomoč. Vzemimo za primer na videz enostavno referendumsko vprašanje: »Ali ste za zvišanje cen mleka?« Če želi volivec odgovorno soodločati o takšnem vprašanju, mu seveda ne zadostuje le informacija, da lahko s pritrdilnim odgovorom na to vprašanje pomaga nekaterim kmetom. Nekaterim drugim kmetom ali drugim poklicem morebiti s tem škoduje. S povečanjem cen mleka se posledično povečajo cene mlečnih proizvodov. Kaj to pomeni s širših vidikov ponudbe in povpraševanja? Kako bo to vplivalo na potrošnike ter na težnje po povečanju cen nekaterih drugih proizvodov? Ali lahko vse skupaj vsaj minimalno vpliva na inflacijo? Itd. O vseh teh vprašanjih bodo volivca preko medijev in na druge načine v referendumski kampanji poučevali te in oni kmetje, različne politične stranke, vlada in opozicija, kmetijski, ekonomski, finančni in drugi strokovnjaki in še kdo. Komu bo volivec bolj verjel, bolj zaupal? Ali morda samemu sebi? Pa zares ve dovolj o vseh možnih posledicah zvišanja cen mleka? No, o zgolj enem takšnem vprašanju se bo verjetno povprečni volivec uspel zadostno poučiti že v nekaj dnevih ali vsaj tednih, tako da bo lahko nato o tem kompetentno odločal.
Toda v sodobni državni politiki se v enem samem dnevu odloča o stotinah enako ali bolj pomembnih in zapletenih vprašanj. Ali lahko volivec v tem kompetentno sodeluje? Nikakor ne. To pač enostavno ni mogoče. Jasno je, da neposredna demokracija tu odpove. Politika mora biti poklic, z njo se morajo profesionalno ukvarjati politiki, ki jim pri tem pomagajo najrazličnejši strokovnjaki in drugi sodelavci. Še več, politika mora delovati po načelu posredne demokracije. Na občasnih volitvah pač volivci izvolimo predstavnike ljudstva (poslance), ti postavijo izvršilno oblast itd. Seveda potrebujemo za demokracijo še mnogo več. Pravno državo ter v tem okviru človekove pravice, delitev oblasti, neodvisno sodstvo in še marsikaj. In seveda, ne pozabimo: politične stranke. Toda zakaj jih potrebujemo? Ankete javnega mnenja v Sloveniji pogosto kažejo nizko stopnjo zaupanja ljudi v politične stranke. Tudi članstvo v politični stranki ni neka posebna vrednota. No, lahko je zelo koristno, če je pač na oblasti tvoja stranka. Takrat te lahko doletijo razne ugodnosti. Toda, če dobro pomislimo, takšen način pridobitve neke funkcije, zaposlitve, ekonomskega ali drugega vpliva ni nekaj častnega. Samo zato, ker si »naš«, postaneš nekaj, kar morebiti po svojih sposobnostih in karakterju v resnici nisi in ne moreš biti. Po položaju si visok funkcionar ali direktor, po znanju, karakterju in osebni kulturi pa ne. Seveda so tudi drugačni primeri, tj. takšni, ko politična stranka pripelje na vodilne položaje kakovostne ljudi. Toda slednjih je pogosto manj kot prvo omenjenih. In javnost oziroma ljudje to opazijo, vedo. Res je, da dandanes v zahodni družbi čast in poštenost nista izrazito prevladujoči družbeni vrlini, toda ljudi še vedno relativno močno prizadene, če sta ti vrednoti v preveliki meri zanikani oziroma izkrivljeni na (naj)višjih nivojih družbe. Od voditeljev pač že nekako podzavestno pričakujemo, da bodo boljši od povprečja, da bodo z lastnim zgledom pomagali »vsem nam grešnikom«. To ne pomeni, da smo ljudje v tem pogledu do skrajnosti naivni, neuki, tj. da ne vidimo, da se pokvarjenost ljudi v višjih sferah družbe pogosto še stopnjuje. Vse to kar pogosto opazimo, o tem se strokovno in laično vseskozi govori, piše, o tem nas nenazadnje učijo tudi lastne izkušnje. Toda ljudje smo pač v svoji nepopolnosti takšni, da ob vsem tem še vedno upamo in si želimo, da bi bili naši voditelji pametnejši, bolj pošteni in nasploh boljši kot to večina voditeljev v resnici zmore. In čeprav gre zato ljudstvo politikom vedno znova »na led« in čeprav zato ljudje o politiki pravijo, da je k…, je prav, da ljudstvo v zavesti ali podzavesti še vedno ohranja pri življenju ideal poštene in dobre politike. S tem namreč politikom ne pusti, da bi v svojih slabostih otopeli ali jih brez zavor še stopnjevali. In potem se politiki vsaj malo, tu in tam, vsaj navzven poboljšajo in to da ljudem novo upanje, le-to pa politike ponovno in nadalje opozarja in sili, da se morajo truditi… Vrnimo se sedaj spet k političnim strankam. Te so nekaj vmesnega, partikularnega. So posrednik med političnim posameznikom in državo, kot veliko politično organizacijo.
V sodobni državi povprečen posameznik v političnem smislu ne pomeni skoraj nič. Je kot eno zrno v veliki vreči zrn. Če sam povzdigne glas, ga skoraj nihče ne sliši. Posameznik postane družbeno močan, vpliven, le če pripada pomembn(ejš)i, vplivn(ejš)i družbeni skupini. V politični sferi je to predvsem (seveda pa ne izključno) politična stranka. Verjetno je eden od razlogov, zakaj se mnogim ljudem že nekako podzavestno upira, da bi bili člani politične stranke, prav dejstvo, da se mora posameznik kot član stranke odreči delu svoje individualnosti, mora se prilagajati, sklepati kompromise in se celo podrejati drugim. Seveda obstajajo tudi drugačni ljudje, tj. takšni, ki se jim vse to vsaj pretežno ne upira. Med takšne sodijo na eni strani bodisi konformisti, karieristi in podobni »kalibri«, na drugi strani pa tudi takšni posamezniki, ki vse to niso, so pa pač spoznali, da lahko vrednostno pozitivno in konstruktivno prispevajo k političnemu razvoju le s pomočjo širšega in družbeno vplivnega kolektiva, tj. politične stranke. V slednjem primeru je članstvo v stranki nekaj povsem normalnega, je družbeno koristno in celo častno, medtem ko je v prvem primeru zadeva seveda obratna.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
