To kolumno sem začel pisati v petek, 8. marca, zvečer, torej še na dan žena. Že kot otrok sem bil vzgojen, da je na ta praznični dan treba ženskam izreči in primerno izkazati priznanje za njihovo pomembno vlogo v družini in družbi (podobno velja tudi za 25. marec, materinski dan). Seveda je še mnogo bolje, če takšna priznanja izrekamo tudi ob drugih dnevih, kadar se ponudi za to primerna priložnost, kajti za zahvalo in spoštljiv odnos je primeren vsak čas. Ob tem pa obžalujem vedno večjo svetovno zmedo na področju opredeljevanja spolov ter razumevanja vloge ženske in moškega ter morebitnih drugih spolnih identitet v družbi.
Dokler je bila spolna identiteta dojeta le bipolarno, je bilo vsaj na videz nekoliko lažje. Seveda je tudi v tem primeru zadeva kompleksna, kajti moški in ženska sta lahko kot takšna opredeljena bodisi telesno bodisi psihično, seveda pa najpogosteje v kombinaciji teh dveh lastnosti. Tako kot je telo po videzu bodisi (pretežno) žensko bodisi moško, je tudi psiha posameznika bodisi pretežno ženska (feminina) bodisi moška (maskulina). Najpogosteje v moškem telesu prevladuje maskulina psiha, v ženskem pa feminina. Kadar je situacija drugačna, se na primer moški obnaša bolj »po žensko« ali ženska bolj »po moško«, lahko pa so tudi moška telesa v marsičem bolj »ženstvena« in ženska telesa bolj »možata«. Vsi poznamo takšne primere iz javnega ali zasebnega življenja in dandanes to vsaj v našem družbenem okolju že dolgo niso več tabu teme.
Toda v zadnjih letih so se začele pojavljati in uveljavljati mnoge nove spolne identitete. Če zadeve prav razumem, ne gre več za to, da v moškem ali ženskem telesu prepoznamo specifično psiho (duševnost, občutenje, mišljenje), ampak gre za to, da ta specifična psiha svojega pretežno moškega ali ženskega telesa več ne priznava kot takšnega. V gibanju LGBTIQA+ namreč le še L in G (»lesbian« in »gay«) pretežno priznavata svojo moško ali žensko telesno danost. Vsi preostali, tj. BTIQA (»bisexual, transgender, intersex, queer/guestioning, asexual«), in mnogi drugi, ki spadajo pod + (na primer non-binary and pansexual), pa po svojih lastnih naziranjih niso več niti moški niti ženske. Pri tem praviloma ne pomaga noben nasprotni argument, kajti tako se je odločila (prepoznala) njihova psiha. Pri tem seveda vsi nosilci teh novih spolnih, interspolnih ali brezspolnih vlog zahtevajo družbeno pripoznanje. Če bi sodili po dosedanjih izkušnjah z novostmi v svetovnem in našem družbenem razvoju, je samo še vprašanje časa, kdaj bomo tudi v Sloveniji intenzivneje razpravljali, kako se zakonodajno in drugače pravno odzvati na pozive teh posameznikov.
Osebno mi ta diskusija ni blizu. V času, v katerem živimo, se mi zdi mnogo pomembnejša in stvarnejša razprava o družbenih vlogah ter enakopravnosti ali komplementarnosti moških in žensk. Če povem zelo iskreno, si tudi ne želim, da bi v vrtcu ali šoli ali kje drugje samozvani izvedenci za vse navedene in druge a(nti)spolne, interspolne in drugačne identitete ter zagovorniki različnih posebnih spolnih nagnenj naše otroke zapeljali v še dodatno identitetno zmedo. Prav tako na primer praktično menim, da je bolje, da so stranišča za moške in ženske še vedno ločena, ne pa unisex, kot se to ponekod že uvaja. Pomisleke imam tudi glede ideje, da bi bilo treba uvesti brezspolno pisavo (brez ženskih ali moških oblik) ali pa iz klasičnih literarnih del črtati ali celo predrugačiti (kar se tudi že dogaja) vse z današnjega zornega kota spolno in politično nekorektne ter vulgarne zapise. Ker sem pač otrok svojega časa, imam seveda še marsikateri drug pomislek, čeprav se zavedam, da me bo lahko v tem in marsičem »čas povozil«. Sprašujem se le, kakšna bo družba, ki jo bomo na ta način ustvarili.
Glede spolov in drugih identitet je v resnici tako, da jih bomo nekoč presegli vsi. Toda na sedanji stopnji civilizacijskega razvoja smo še daleč od tega, zato moramo ostati dovolj usklajeni z družbeno stvarnostjo, ne pa popuščati idejam, za katere ljudje večinoma še zdaleč nismo dozoreli, pri čemer nas bo vsak poskus njihovega praktičnega uresničevanja vodil v zmedo in konflikte.
Človeška duša je navzven spolno (moško-žensko) obarvana le zato, ker je v psihofizičnem neravnovesju in ni celovita. Človek postane samorealiziran, ko preseže vse svoje psihofizične obarvanosti (neravnovesja, pomanjkljivosti) ter se vrne v prvotno čisto, tj. celovito in skladno duševno stanje. Posamezniki, ki jim uspe doseči popolno psihično ravnovesje med feminino in maskulino naravo, so v tem okviru dosegli optimum. Popolnost kot ideal pa je zlitje moškega in ženskega principa v enotnost (integralnost) Človeka kot celote. K navedenemu optimumu in tudi k popolnosti vsi ljudje, ki smo bipolarno ali kako drugače spolno identificirani, zavedno ali nezavedno težimo tako, da iščemo, kar nam manjka. Moška psiha išče žensko in ženska moško – da bi se dopolnila, komplementirala. Tudi osebe z drugačno spolno identiteto iščejo svoj komplement, ki pa ga še ne znam definirati.
Če ostanemo le pri ženskah in moških identitetah, lahko ugotovimo, da je pomembno, da se znamo v življenju vsi uravnoteženo učiti moških in ženskih vlog in jih povezovati med seboj, predvsem pa tudi v samih sebi. Ko to počnemo, smo na pravi razvojni poti. Toda resnična združitev (zlitje, integracija) ženske in moške plati (jin in jang) je možna le na psihični ter ne na telesni ravni. Telesno in psihično maskulino-feminino partnerstvo je lahko na poti tovrstnega razvoja v veliko pomoč, toda v končni fazi mora dejansko vsak sam zase in pri sebi opraviti zahtevno nalogo uravnoteženja in zlitja feminine in maskuline narave v integralno celoto. V tem smislu so tudi novonastajajoče (subjektivne) spolne (ne)identitete (LGBTIQA+) le prehodni izzivi za njihove nosilce, kajti tudi te »nove identitete« bodo morale biti na poti samorealizacije nekoč presežene in se bodo zlile v skupno celoto.
Naj se iz večje zmede vrnem k manjši. K moškim in ženskam. Ko praznujemo 8. marec, izrekamo spoštovanje ženskemu spolu. Če torej pustimo ob strani zmedo z vsemi spolnimi (ne)identitetami in se vprašamo le, do kod smo danes v svetu prišli na področju t. i. vprašanja vloge žensk v razmerju do moških, vidimo, da je odgovor mnogoplasten. Ponekod v svetu so ženske še vedno skrajno zatirane in podcenjevane, v mnogih delih sveta se njihov družbeni status izboljšuje, vendar je še daleč od zadovoljivega, marsikje pa so že dosegle visoko stopnjo enakopravnosti in spoštovanja, pri čemer so v nekaterih redkih okoljih celo v boljših položajih od moških.
Toda ko govorimo na ta način in merimo uspeh žensk po načelih enakopravnosti in človeške enakovrednosti (nediskriminatornosti v človekovih pravicah), smo verjetno pretirano enostranski. V tem pogledu nas zanima predvsem, ali imajo v primerjavi z moškimi ženske enako volilno pravico, enake izvolitvene možnosti, enake možnosti izobraževanja in zaposlitve, ali so enako plačane za isto vrsto in obseg dela, ali so v zadostni meri nosilke vodilnih položajev v politiki, gospodarstvu, znanosti in drugih družbenih sferah, ali se v javnosti v zadostni meri sliši njihov glas itd. Vsa ta merila so pomembna in tudi sam se vedno zavzemam, da se na teh področjih odpravljajo neupravičena odsotnost enakih možnosti ter neenakopravnost in diskriminacija. Toda to ne sme iti tako daleč, da se na primer v našem ožjem, tj. slovenskem in evropskem demokratičnem okolju, v katerem so ženske že pretežno emancipirane in enakopravne (pomislimo le na mnoge vodilne položaje, ki jih zavzemajo ženske v politiki, gospodarstvu, znanosti, šolstvu, zdravstvu, kulturi in drugod), pretirava z nezadovoljstvom nad položajem žensk v družbi. Kadar gre za takšno pretiravanje, to dejansko pomeni podcenjevanje in degradacijo žensk ter diskriminacijo moških. Če na primer v Sloveniji ženska v konkurenci z moškim dobi določeno zaposlitev zgolj po merilu spola in ne po merilih znanja oziroma sposobnosti, je to praviloma neprimerno, kajti možnosti izobraževanja in pridobivanja praktičnih izkušenj so v povprečju vsaj na večini področij enake za oba spola.
Toda poglejmo si zdaj zadevo še z drugačnega kulturnega in ideološkega zornega kota. V večini držav, v katerih je družba pod dominantnim vplivom religije ali zakoreninjene diskriminatorne tradicije, se odnos med ženskami in moškimi utemeljuje na načelu komplementarnosti. V skladu s tem načelom imata ženska in moški že po naravi dodeljene različne in ločene vloge, ki pa se dopolnjujejo v optimalno celoto. Če ženska opravi svoje delo doma ter moški v službi in v javnem življenju ter če se ob tem spoštujeta in iskreno zavzeto dopolnjujeta, je njun skupni prispevek k družini in družbi skladna in komplementarna celota. Če vsak soglaša oziroma vdano sprejema svojo vlogo, to vodi tudi v najvišje zadovoljstvo in komplementarno izpolnitev njunega osebnega razmerja. K temu je treba dodati, da je v takšnem idealnem smislu po načelu komplementarnosti spoštovana in zagotovljena tudi človeška enakovrednost, kajti ženska in moški sta kljub bistveno različnim družbenim vlogam kot človeka povsem vrednostno enakovredna.
T. i. zahodni demokratični svet, ki na institucionalnih ravneh uveljavlja moderne demokratične in pravne vrednote, pretežno zavrača načelo komplementarnosti in izrazito uveljavlja načeli nediskriminacije in enakopravnosti. Razlog za to je enostaven. Načelo komplementarnosti se je vse doslej v zgodovini vedno močno zlorabljalo v škodo šibkejših, tj. žensk. Kljub lepim besedam in idealom so v mnogih religioznih in tradicionalnih družbah ženske podcenjevane, zatirane ali celo mučene (na primer pretepanja, posilstva, mutilacije spolnih organov). Obilo tega je bilo prisotno tudi v zgodovini Evrope oziroma Zahoda (inkvizicijsko preganjanje čarovnic, psihofizične zlorabe žensk, nezmožnost izobraževanja in zaposlovanja žensk v številnih poklicih itd.). Prav zato se načelo enakopravnosti moških in žensk danes upravičeno šteje za primernejši pristop od načela komplementarnosti.
Toda vsaka skrajnost je škodljiva. Tudi pretiravanje z načelom enakopravnosti ter ignoriranje načela komplementarnosti ne vodita k uravnoteženi družbi. Uravnoteženost se sicer z enakopravnostjo dosega na površinski družbeni ravni, ne pa tudi na notranji, psihološko-emocionalni in intimni ravni, na kateri se zaradi številnih »modnih« zamenjav moških in ženskih vlog ravnotežje celo močno podira in vodi ljudi v zmedo. Upam si misliti, da smo v ženskih in moških telesih in psihah na tem planetu z določenim namenom. Če po eni strani ta namen povsem ignoriramo s težnjo po popolni izenačitvi moškega in ženske pri prevzemanju in izvajanju družbenih vlog, s tem do neke mere izvajamo psihofizično nasilje nad vsemi ženskami in moškimi, ki se še vedno počutijo, želijo in celo morajo biti tudi drugačni. V tem pogledu je dopolnjevanje načela enakopravnosti s komplementarnim pristopom vsekakor smiselno. Če pa po drugi strani sprejmemo vse možne, prej omenjene, poljubne spolne in drugačne identitete, s tem načelo enakopravnosti privedemo do absurda, kajti potem je dejansko možno vse in smo pri igrah brez meja. Vsakdo je lahko kdorkoli oziroma karkoli in vsi so lahko – tako kot si vsakdo zase zamišlja – enakopravni.
Ob osmih milijardah in nadaljnjem naraščanju števila ljudi na tem planetu bo identitetnih vprašanj in kriz vedno več. Sprašujem se, kam nas bo pripeljal morebitni popustljiv (toleranten) odnos do vsake nove ideje na tem področju. Že različni internetni posnetki in zapisi o razpravah na to temo kažejo, da gredo tudi tu stvari že občutno predaleč. Seveda sta to le moj pogled in mnenje. Pa vendar si z mislijo na naše otroke želim, da me v tem pogledu čas le ne bi povozil.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
