Počitek je nujni sestavni del našega življenja. Naš organizem večinoma ne zmore nenehne aktivnosti, zato nujno potrebujemo spanec in številne krajše in daljše premore med našim vsakdanjim delovanjem. Res je, da tudi v času takšnega počitka del našega organizma nikoli ne preneha delovati. Tudi v času takšnega ali drugačnega počitka neprestano dihamo, bije nam srce in naši možgani so na različne načine aktivni – če za ponazoritev omenim le nekaj stalnih življenjskih funkcij. Toda na tem mestu zadeve s počitkom ne želim zelo zapletati. Želim enostavno povedati, da človek ne zmore nenehno fizično ali miselno delati, pač pa si mora znati tudi zavestno, tj. v pravem času in na pravi način vzeti čas za počitek.
Po eni strani pomemben t.i. aktivni počitek, ko sicer še vedno kaj intenzivneje delamo in mislimo, vendar ne več tisto, kar smo delali in mislili neposredno pred tem (npr. sodnik se posveti športu ali branju kakega pustolovskega romana), ali pa ko še vedno počnemo isto kot prej, vendar v bistveno upočasnjenem in bolj umirjenem ritmu (npr. sodnik prekine branje sodnega spisa in odide na sprehod, kjer se mu misli še vedno vračajo k spisu, vendar na bolj umirjen oziroma sproščen način). Po drugi strani pa potrebujemo vedno znova tudi t.i. pasivni počitek, kjer prekinemo našo dejavnost tako, da naše telesne in miselne aktivnosti skrčimo na minimum (spimo, poležavamo na plaži, se počasi sprehajamo in ne razmišljamo o ničemer določnem ipd.).
Počitek je zelo pomemben zaradi več razlogov. Najprej zato, ker se seveda v času počitka telesno in miselno razbremenimo in sprostimo ter tako pridobimo nove moči za nadaljnje delovanje. Nadalje zato, ker takrat pač ne moremo zagrešiti »napake pri rednem delu« (v službi itd.), kar nas dodatno osvobaja skrbi, ki nas sicer vsak dan spremljajo pri naših službenih in drugih rednih dejavnostih. Ne nazadnje pa tudi zato, ker takrat sprostimo prostor za vse tiste naše telesne, občutenjske in miselne dejavnike, ki jim sicer ne pustimo »do besede«. Slednje pomeni, da lahko pogosto šele v času počitka zares začutimo in preverimo svoja občutja, čustva, globlje in podrobneje analiziramo svoje misli in vsakodnevno ravnanje ter prisluhnemo nekoliko bolje tudi svoji intuiciji. Tako se nam pogosto porodijo kake dobre in koristne ideje, močneje se zavemo svojih vrlin in slabosti, bolje analiziramo lastnosti svojih sodelavcev, znancev, prijateljev in sorodnikov. Seveda je vse to pogojeno tudi z našo splošno psihofizično sposobnostjo in voljo. Toda počitek vsekakor nudi veliko možnosti za vse povedano in še kaj.
Človek se mora učiti kakovostno počivati. Tega pač večinoma v marsičem ne znamo. Že s tem, kako kakovostno spati, se ne ukvarjamo kaj veliko, razen seveda takrat, ko nas muči nespečnost. Resda se v podjetjih in v mnogih drugih organizacijah, kjer so vodilni zainteresirani za visoko storilnost delavcev, posebni strokovnjaki veliko ukvarjajo tudi s tem, kako optimalizirati delovne odmore, dopuste in druge vidike »počitka«. Toda vse to je namenjeno predvsem maksimalnemu delovnemu izkoristku (pogosto tudi kar izkoriščanju) človeka, ne pa tudi njegovi širši življenjski dobrobiti. Zato se je seveda treba v življenju učiti kakovostno počivati tudi samostojno, oziroma s pomočjo tistih strokovnjakov, ki nas tega učijo z dobrimi in človečnimi nameni ter nas resnično vodijo v (bolj) zdravo življenje na vseh ravneh.
Kadar ne počivamo dovolj, ne znamo pravilno počivati ali si počitka na vzamemo v pravem času se to prej ali slej negativno odrazi na našem počutju oziroma zdravju ter v našem službenem in zasebnem življenju. Če nismo spočiti, smo napeti, nervozni, pesimistični, egoistični in pogosteje delamo napake. Prava mera počitka je zato zelo pomembna pozitivna naložba v nas same. Niti drugim niti sebi ne smemo dopustiti kratenje prave mere počitka, tako med službenim časom, kot doma ali kje drugod. Seveda pa to ne sme biti izgovor za neupravičeno izmikanje službenim in domačim obveznostim in nasploh za izmikanje pred lastno odgovornostjo nasproti drugim. Počitek ne sme voditi v lenobo, v nemarnost, v preveč spanja in premalo dela, v izmikanje našim nujnim dejavnostim, v pretirano zatekanje k zabavi, v uživanje mamil ali v kakšno drugo aktivnost, ki škodi našemu mentalnemu in telesnemu zdravju.
Vse to velja v prenesenem smislu tudi za kolektivne entitete. Tako npr. tudi parlament, vlada in sodstvo potrebujejo pravo mero počitka, pri čemer mora biti seveda tu prava mera postavljena bistveno strožje (tj. ožje) kot pri kakem drugem kolektivnem telesu, npr. pri kakem ljubiteljskem društvu. Toda tudi oblastni organi in njihovi posamezni člani (politiki, sodniki, uradniki) morajo znati včasih določeno dejavnost za krajši ali daljši čas prekiniti, se od nje malce odpočiti, jo v tem času notranje predelati in tako o njej dodatno premisliti tudi z globljega in širšega vidika, ter se nato vrniti k njej z novim, svežim in kakovostnejšim pristopom. Vse to pa je že stvar pameti, ki se približuje modrosti. Pravo mero počitka ter pravo razmerje med delom in počitkom je namreč vedno znova težko določiti, tako na individualni kot kolektivni ravni. Vsekakor pa je to življenjsko zelo pomembna stvar, zato ne pozabimo večkrat razmišljati tudi o njej.
Zdaj pa vam želim (še naprej) prijetno poletje in z njim pravo mero dobrega počitka.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
