Najprej naj pojasnim, da tu ne govorim o pravu oziroma pravnih ureditvah afriških držav, temveč le o običajnem pravu afriških plemenskih in tradicionalnih vaških skupnosti, kolikor je pač to pravo mogoče reducirati na skupne imenovalce. To običajno pravo je tudi dandanes še vedno zelo živo in se marsikje uveljavlja mimo afriškega državnega prava. Državne oblasti se namreč v običajno pravo praviloma ne mešajo prav veliko, intervenirajo pa seveda v primeru kakšnih hujših konfliktov ali ko gre za državni interes.
V afriškem tradicionalnem pravu se močno odraža kolektivna kultura. Posameznik v tradicionalni vaški ali plemenski skupnosti nima posebnega individualnega pomena oziroma je tudi pravno pripoznan le v funkciji skupnosti. Pravo zagotavlja predvsem obstojnost in funkcionalnost kolektiva, od katerega so njegovi člani odvisni oziroma so mu podrejeni (tako se npr. poroka ne šteje le za združitev dveh oseb, temveč predvsem za združitev dveh družin). Poudarjena kolektivnost je tako med drugim razvidna tudi v primerih reševanja (pravnih) sporov. Sodnik (starešina, poglavar ipd.), ki o sporu odloča, si ne prizadeva vsaki stranki v prvi vrsti dodeliti tisto, "kar ji gre", temveč išče (kot pravično) takšno odločitev, ki krepi koherentnost skupnosti in ponovno vzpostavlja medsebojno razumevanje med člani skupnosti. Pri reševanju sporov je nasploh značilno prizadevanje za dosego sprave med strankami in s tem za ponovno dosego miru in harmonije znotraj skupnosti. Poleg tega je značilnost sojenja praviloma tudi ta, da v njemu sodeluje širok krog medsebojno povezanih oseb. Tako si npr. Afričan, ki živi v določeni lokalni skupnosti, ne more predstavljati, da mu lahko katerokoli sodišče sodi pravično, če pri sojenju niso prisotni njegovi znanci oziroma prijatelji in sorodniki, ki tudi sami aktivno sodelujejo pri preiskavi, dokazovanju in sprejemanju sodne odločitve. Po tradicionalnem naziranju Afričanov namreč prav prisotnost omenjenega kroga ljudi zagotavlja objektivnost sodne odločitve, saj gre za ljudi ki živijo z »obdolžencem« in ga dobro poznajo ter lahko zato najbolje razumejo ter pojasnijo ozadje spornega dejanja in posledice, ki jih ima njegovo dejanje za skupnost. Pri takšnem sojenju navzkrižno kolektivno dokazovanje oziroma razpravljanje učinkuje kot nekakšen sistem checks and balances, ki odpravlja predsodke posameznih udeležencev sojenja.
V primeru, ko gre za spor dveh nasprotnih strank, se v skladu z afriškim tradicionalnim duhom velikodušnosti neredko zgodi, da se tista stranka, v katere korist je razsojen spor, odreče zahtevi po izvršitvi razsodbe. To seveda ne pomeni, da afriške skupnosti ne poznajo različnih oblik nestrpnosti, netolerantnosti, nasilja ipd. Toda povsod tam, kjer prevladujejo pozitivne afriške vrednote, je reševanje sporov usmerjeno v pomiritev strasti in v spravo. Pogosto se pri obravnavi »protipravnih« dejanj pozornost v večji meri posveča obsodbi teh dejanj samih, kot pa težnji po obsodbi njihovih storilcev. Iz vsega povedanega je tudi bolj ali manj razvidno, da opisano reševanje sporov ne poteka po kakšnih podrobneje izdelanih (kodificiranih) postopkih. Upoštevajo se le nekatera temeljna postopkovna pravila, ostalo pa je v pretežni meri odvisno od (raz)sodnika in njegove neposredne interakcije z ostalimi udeleženci postopka.
Če torej tako reševanje sporov primerjamo s pravnim reševanjem sporov v modernem pravu, tj. v državah z natančno izdelanimi kompleksnimi institucijami pravne države (sem sodi seveda tudi Slovenija), potem lahko med obema pristopoma opazimo nekaj očitnih razlik. Kot vemo, je v (našem) modernem pravu ena temeljnih postopkovnih zapovedi, da se sodnik, ki je v sorodstveni ali kakršnikoli drugi tesni osebni zvezi z obdolžencem ali s strankami v postopku, izloči iz sojenja. Na ta način naj bi se zagotovila objektivnost oziroma nepristranskost sojenja. Torej ravno obratno kot v tradicionalnem afriškem pravu. Če ima v naši (t.i. zahodnjaški) pravni tradiciji Pravičnost (Iustitia) zavezane oči, ima torej v afriški tradiciji Pravičnost oči široko odprte.
V našem pravu nastopajo stranke v postopku predvsem kot posamezniki (individuumi), med katerimi se »bije pravni boj«, v katerem na koncu eden zmaga in drugi izgubi (t.i. win – lose situacija). V afriškem tradicionalnem pravu prevladuje težnja po iskanju rešitve, s katero naj bi bili čim bolj zadovoljni vsi ali vsaj pretežna večina skupnosti (stranke v sporu, njihovi sorodniki, prijatelji, znanci in ostali udeleženci razprave oziroma postopka) – tu torej nihče ni popolni poraženec, razsodba teži predvsem k spravi.
V našem pravu je obsodba (vsaj na prvi stopnji) »v očeh ljudstva« praviloma bolj usmerjena v obsojenca (»kriminalca«, »prestopnika«, »povzročitelja škode« ipd.) kot pa v dejanje samo. V afriškem tradicionalnem pravu ima obsodba samega dejanja pogosto večjo težo kot pri nas. In še bi lahko naštevali in premlevali razlike med obema pravnima kulturama. Toda če se vprašamo, kateri pristop k reševanju sporov je boljši, odgovor seveda ni in ne more biti črno-bel oziroma enoznačen. Vsaka od obeh pravnih kultur je pač prilagojena svoji splošni družbeni kulturi, bodisi tradicionalni bodisi moderni. Vsaka pravna kultura ima svoje pluse in minuse. Tako npr. lahko v afriški tradicionalni pravni kulturi prenapenjanje navedenih značilnosti ter prevlada negativnih vrednostnih usmeritev pravo spremeni v golo orodje (in celo v »orožje«) za zatiranje posameznikov s strani skupnosti. Tu seveda potem ni več govora o kakšni pravičnosti in še manj o človekovih pravicah, ki so tradicionalnim afriškim okoljem tako ali tako pretežno neznan pojem. Po drugi strani pa lahko prenapenjanje značilnosti modernega prava vodi v pretirani individualizem in egocentrizem udeležencev pravnih sporov, kar predvsem slabi solidarnostno zavest posameznikov in družbe. Da seveda o pretiranemu številu pravnih sporov in s tem povezanih sodnih zaostankih niti ne govorimo.
Dobro je poznati obe plati obeh medalj. Tako kot npr. v zadnjih letih v okvirih modernega prava vse močneje zaznavamo potrebo po spravnem reševanju sporov ali po preprečevanju le-teh, tako v Afriki (seveda ne povsod) počasi le odkrivajo tudi družbeno pozitivni pomen zagotavljanja dostojanstva posameznika in njegove avtonomne sfere – kar je pač korak v smeri postopnega uveljavljanja človekovih pravic. Ostajamo torej različni, toda drug od drugega se lahko tudi marsikaj (na)učimo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
