V Sloveniji nam na splošno primanjkuje odličnosti. V politiki, gospodarstvu, znanosti, kulturi, šolstvu in še marsikje, ne nazadnje tudi v vsakodnevnem obnašanju doma, v službi in na cesti. Če želimo več odličnosti, pa se moramo zavedati, da je ta pogojena z etiko. V nadaljevanju predstavljam krajši izvleček svojega že objavljenega prispevka na to temo (Etična razsežnost odličnosti, v: Dvajset let kakovosti in odličnosti, Slovensko združenje za kakovost in odličnost, 2011).
Pojem odličnost označuje lastnost človeka, dejanja, stvari ali kake druge pojavnosti, ki tako bistveno presega povprečje te pojavnosti, da sodi v njen kakovostni vrh. Človek je v svojih mislih, občutkih in dejanjih odličen takrat, kadar te svoje lastnosti razvije in izrazi v tolikšni nadpovprečni meri, da je v njih mogoče prepoznati novo in kar najvišjo kakovost. Slednja se lahko materializira v filozofskih, znanstvenih, umetniških, tehničnih, gospodarskih in najrazličnejših drugih (odličnih) proizvodih in storitvah.
Toda odlično je lahko v resnici le tisto, kar je ob svoji vrhunskosti glede na specifična merila posameznega področja (npr. vrhunski proizvod ali storitev), ustvarjeno ali prežeto tudi z etično zavestjo, namenom ali sporočilom. Še tako »odlična« misel, dejanje ali stvar v resnici ni odlična, če nima, poleg ostalega, neke vsaj zadostne etične vrednosti. Če nek človeški proizvod ni v dobro človeku in ljudem, če ne vzbuja in spodbuja človečnosti, plemenitosti ali dobrega, pač pa slabo ali zlo, potem tu ne moremo govoriti o odličnosti. Četudi je v nekem etično nevtralnem (npr. golem estetskem, funkcionalnem, »tehničnem«) pogledu takšen proizvod sam po sebi odličen, je ta odličnost le navidezna, lažna. Odličnost je lahko le tisto, kar vodi človeka po poti navzgor ter služi kot zgled drugim pri iskanju prave življenjske smeri.
V znani prispodobi lahko rečemo, da je človeško življenje, kot proces samorealizacije vzpenjanje na goro, pri čemer vrh gore ponazarja modrost, univerzalno ljubezen, blaženost in druge lastnosti, ki jih ljudje v svojih predstavah projiciramo v pojem popolnosti. Poti na vrh je nešteto. Toda če hodimo v smeri navzgor, nas končno vsaka pot, četudi še tako naporna in zapletena, pripelje na vrh. Če zaidemo navzdol, se seveda od vrha oddaljujemo. Ker je pogosto lažje. Vsaj na začetku. Poti navzdol so namreč spočetka manj naporne. V tej smeri smo najpogosteje deležni celo mnogih navidezno »prijateljskih«, »sočutnih«, »razumevajočih« spodbud. Toda ko nato skozi takšno ali drugačno bolečino spoznamo, da smo prisluhnili nepravim, zlim glasovom ter ubrali napačno življenjsko smer, s čimer smo prizadeli sebe, druge in svet okoli nas, se v želji po pravih življenjskih ciljih spet usmerimo navzgor. Kar je zdaj, ko začenjamo z nižje točke, mnogo težje. Toda smer je prava. In naše življenje, četudi zahtevno, ima spet svoj pravi smisel…
Neizogibni del takšne človekove poti navzgor je etika, predvsem v svoji uporabni, delujoči razsežnosti, tj. kot praktična etika. Ta pa seveda predpostavlja teoretično etiko kot posameznikovo moralno-etično (pred)znanje, ki osmišlja in usmerja njegovo etično prakso. Brez celovitega etičnega (samo)razvoja človek ni sposoben delovati v vrednotno in razvojno pozitivni smeri. To pomeni, da brez prizadevanja in doseganja etične odličnosti ni človekovega vzpona, ni njegovega napredka v samorazvoju.
Biti etičen torej ni le nek začasni, kratkoročni imperativ posameznika, ki bi se mu bilo mogoče izogniti oziroma ga ignorirati brez negativnih posledic. Na etiki človek stoji in pade. Na etiki stoji in pade tudi človeštvo. Brez etike drvi navzdol, v dekadenco, degeneracijo in razkroj. Z etiko se vzpenja, plemeniti in izpopolnjuje.
Brez etike na dolgi rok ni zdravja in uspeha. Neetičen človek oddaja vrednotno in razvojno negativne miselne, občutenjske in telesne vibracije, ki s svojim magnetizmom privlečejo nase podobne negativne vibracije – vse skupaj se nato združijo in nadalje progresivno vplivajo na človeka. Ko to dojamemo, spoznamo, kako pomembno je prizadevanje v smeri uresničevanja pozitivnih moralno-etičnih načel in vrednot. Ne ubijaj, ne kradi, ne laži, ne povzročaj škode, ne stori drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi itd. – vsa ta in številna druga univerzalna moralno-etična načela in vodila so tista, ki nam pomagajo ne le na poti k odličnosti, pač pa tudi k zdravemu in polnemu življenju. Tisti del nas, ki si uspešno prizadeva uresničevati etične vrednote, k nam nenehno privlači dodatne količine teh etičnih vibracij, ki postopno prevladajo nad negativnimi vibracijami, ki jih je v preteklosti sprožil in jih še sproža naš negativizirani pol osebnosti. Z dobroto, poštenjem, iskrenostjo, pravičnostjo, sočutjem in drugimi moralno-etičnimi vrlinami na ta način postopno presegamo v nas prisotne negativne lastnosti, kot so jeza, zavist, sovraštvo, hinavstvo, nepravičnost, brezčutnost itd. S tem širimo svojo etičnost tudi v širšem družbenem in naravnem prostoru ter pozitivno in stimulativno vplivamo na razvoj družbe.
Kakovost družbe se meri tudi po količini njene odličnosti. Ta se lahko udejanja na skorajda vseh področjih družbenega življenja, od filozofije, znanosti in umetnosti, do gospodarstva, kmetijstva, sociale, šolstva, športa in komunalnih dejavnosti. Pri tem je človeško merilo odličnosti ob svoji neizogibni subjektivnosti vedno tudi relativno. Slednje pomeni, da se odličnost človekovih dosežkov na nekem področju opredeli kot takšna glede na (povprečno) stanje vseh dosežkov na tem področju – odlični proizvodi so praviloma tisti, ki ob tem, da prinašajo neko bistveno kakovostno novost, hkrati v najvišji meri presegajo povprečje. Takšne ocenjevalne primerjave lahko npr. potekajo znotraj posamezne države, pa tudi na mednarodni ravni. Tako je lahko nekaj, kar izpolnjuje merilo odličnosti znotraj države, v mednarodnem merilu ocenjeno zgolj kot povprečno.
Toda če govorimo o odličnosti kot bistveno etično soopredeljeni kategoriji, potem je na vseh ravneh, torej tudi na univerzalni (svetovni, mednarodni) ravni, poleg relativnega merila, odločilnega pomena tudi objektivno merilo. To merilo nam daje univerzalna etika, ki zavezuje vsakega človeka. In čeprav je tudi ta etika vedno subjektivno obarvana, je vsaj etični približek objektivnosti tu največji. Prepovedi ubijanja, mučenja in poškodovanja sočloveka so v svoji abstraktni in splošni formulaciji zagotovo nesporne univerzalne etične norme. Prav tako kot npr. zapoved pomoči ubogemu in prizadetemu človeku. Seveda se glede na konkretne okoliščine primerov vse te prepovedi in zapovedi ustrezno prilagajajo celotnemu kontekstu etičnih norm ter kulturnemu okolju, v katerem se etika udejanja. Tako sta lahko npr. v izjemnih primerih povzročanje škode ali odrekanje pomoči revnemu etično opravičljiva zaradi uresničitve drugih etičnih norm (npr. če se s tem obvaruje zdravje in življenje večjega števila ljudi ali prisili reveža k aktivnemu prizadevanju za izhod iz revščine). Seveda so vsi zapleteni in dramatični etični primeri nenehen vir filozofskih in praktičnih premislekov in dilem. Toda dejstvo je, da vsaj na tipski ravni vsak etično prebujen človek priznava ta univerzalna etična načela za temeljni imperativ in praktično vodilo svojega delovanja.
Vseskozi se moramo zavedati, da družba, ki ni dovolj etična, ne more biti odlična. V Sloveniji nam v teh kriznih časih, kot rečeno, še posebej primanjkuje odličnosti. Ta na splošno usiha. Seveda še vedno obstajajo odlični posamezniki in skupine ter njihovi odlični ustvarjalni in drugi dosežki. Toda teh posameznikov in skupin je premalo, da bi presegli številne negativne zglede, ki prevladujejo ali vsaj povsem nemoteno povzročajo škodo na skorajda vseh področjih družbenega življenja. V prihodnosti bo zato treba storiti marsikaj, da bo odličnost v pravem pomenu besede v Sloveniji postala splošno sprejeta vrednota in cilj vsem tistim, ki so jo na enem ali več področjih svojega delovanja sposobni doseči. Razmislimo torej vsak zase, kje lahko postanemo odlični in se podajmo na to pot.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
