V slovarju slovenskega knjižnega jezika je zapisano, da sta pojma blagostanje in blaginja sinonima, pri čemer so jima sorodni tudi pojmi kot npr. blagovitost, blagor, dobro ali dobrobit. Ko izgovorimo ali slišimo takšne besede (v nadaljevanju jih skupno zajemam s pojmom blaginje) vsekakor pomislimo na nekaj dobrega in prijetnega. Tudi npr. angleški pojem »welfare« ali nemški pojem »Wohlstand«, ki se v slovenščino pogosto prevajata prav kot blaginja, se povezujeta z nečim dobrim, npr. z uspehom, zdravjem, obiljem, bogastvom socialno pomočjo ali srečo. Vse to seveda na prvi pogled vsi razumemo in se nam zdi nekako samoumevno. Toda resnično razumemo, kaj je blaginja? Ali se je zavedamo? Ali dovolj realno ocenjujemo njen primankljaj pri nas samih ter v družbi nasploh? In ali je morebiti ne iščemo tam, kjer je ne moremo najti?
Blaginja ima vedno svojo materialno in nematerialno (psihološko, emocionalno, dušno, duhovno itd.) plat. V najbolj grobosnovnem pomenu materialnosti nam blaginjo prinašajo materialne dobrine, ki zadovoljujejo naše potrebe in lajšajo naša življenja. Življenje je, ob vsem lepem in dobrem, prepolno naporov, skrbi, strahov ter drugih težav in izzivov. Hrana, oblačila, primeren bivanjski prostor, transportna in komunikacijska sredstva, najrazličnejši uporabni in estetski predmeti itd. – vse to nam izpolnjuje materialni vidik blaginje. Občutki varnosti, ugodja, zadovoljstva ali sreče pa so seveda njen nematerialni vidik. Oba vidika blaginje sta nujna. Blaginje ni, če je človek premoženjsko bogat, vendar hkrati bolan, v strahu, v fizični ali čustveni bolečini ali je kako drugače nesrečen. Prav tako blaginje ni, če človek nima vsaj zadostnega obsega materialnih dobrin, če je torej lačen, če je brezdomec, če si ne more privoščiti (plačati) izobraževanja, različnih oblik družbenega komuniciranja in druženja, prevoznih sredstev, obiskovanja vsaj nekaterih kulturnih ali športnih dogodkov itd.
Naloga države ter poslanstvo nekaterih civilnodružbenih skupin in posameznikov je, da si prizadevajo za splošno družbeno blaginjo. Le-ta teži k idealnemu cilju, ki ga imenujemo država ali družba blaginje (»welfare state, welfare society«). Tega ideala kot takšnega seveda ni mogoče doseči, vendar pa se mu je treba glede na ekonomske in politične zmožnosti države in družbe čim bolj približ(ev)ati. Gre za temeljno oziroma univerzalno etično zavezo človeštva ter posameznih držav in družbenih skupnosti, ki žal v večjem delu sveta ostaja v pretežni meri ali celo povsem neuresničena. Družbene blaginje zato ni povsod tam, kjer prevladujejo vojne, strah, diskriminacija, revščina, lakota ali katerokoli druga oblika nesolidarnosti in nespoštovanja človekovega dostojanstva. Družbene blaginje dolgoročno tudi ne more biti tam, kjer se uničujeta narava in nasploh zdravo življenjsko okolje, kajti posledice takega uničevanja neizogibno prizadenejo tudi družbo in posameznike.
Toda tudi še tako mirno, varno in materialno razkošno zunanje okolje, še ne prinese nujno družbene blaginje. To govorim seveda v humanističnem duhu, v skladu s katerim je merilo kakovosti življenja človek ter njegovo imanentno in transcendentno poslanstvo (samorealizacija). Če nismo humanisti in ne pristajamo na človečnost (humanost) kot temeljno merilo in cilj našega delovanja, se seveda vse definicije družbe in posameznika bistveno spremenijo.
Če je nekdo materialno bogat, vendar tega bogastva ne deli v ustrezni meri z drugimi ali pa ga zapravlja za neumnosti, potem seveda v resnici ne živi v blaginji. Živi zgolj v začasnem udobju svojega premoženja, medtem ko je na psihološki in duhovni ravni prikrajšan oziroma osiromašen v svojem življenju in razvoju. Prav zaradi tega manjka se njegova pretirana ujetost v zgolj premoženjski (lukrativni) vidik življenja prej ali slej obrne tudi zoper njega samega ter ga prizadene v njegovem duhovnem, psihičnem in posledično prej ali slej tudi telesnem zdravju. Njegova navidezna, površinska blaginja se tako konča, neugodje in bolečina pa ga seveda opozarjata, da je padel na življenjskem izpitu ter mu tako ponudita možnost za spremembo ali nov začetek. Podobno se lahko zgodi na ravni neke celotne skupnosti ali družbe. Pretirana usmerjenost v materialno blagostanje in zanemarjanje humanih duhovnih in psiholoških vidikov ljudi, se lahko npr. konča v takšni ali drugačni egoistično razslojeni, pohlepni in dekadentni družbi, ki na poti proti svojemu razpadu ljudi odvrača od razvijanja pozitivnih človeških vrlin in ravnanj. Takšna družba lahko v prihodnje postane tudi naša, evropska ali zahodna družba, če ne bo znala umiriti materialističnih strasti ter jih mnogo bolje uravnotežiti z ideali solidarnosti, empatije, varstva ne-človeškega sveta (tj. živali in preostale narave) in drugimi ideali, ki odražajo temeljno spoštljivost do soljudi ter nasploh do vsega kar biva.
Negativni scenariji so seveda lahko še mnogo hujši. Po eni strani nam sodobni svet z vedno številčnejšimi in močnejšimi avtoritarnimi političnimi tendencami (ki so prisotne celo pri večini najvplivnejših svetovnih držav) grozi z novimi totalitarizmi, v katerih seveda resničnega blagostanja ni in ne more biti. V takih oblikah političnih sistemov so namreč človekovo dostojanstvo in človekove pravice nepomembne, odločilna pa postaneta strahovlada ter sposobnost posameznika, da se de-humanizira in podredi višjim ciljem, ki jih določajo centri družbene moči in oblasti. Po drugi strani pa nas lahko – zaenkrat še vedno v nekoliko znanstveno-fantastični perspektivi, ki pa se vedno bolj nakazuje že tudi kot realna možnost –prevlada povsem avtonomne in splošne umetne inteligence nad človekom privede ne le do prevlade umetne inteligence nad človečnostjo, temveč tudi do njene prevlade nad človeškostjo. O kakšni človeški blaginji v njenem izvornem pomenu seveda v takšnem primeru ne more biti več govora.
V temeljnem človeškem in človečnem pogledu je zato blaginja nekaj, kar človeka upošteva v celoti, kot kompleksno in večrazsežnostno bitje, ter mu prinaša zdravje ter moralno-etično utemeljeno notranje zadovoljstvo in izpolnitev. To velja tako na ravni posameznikov, kot tudi na ravni družbe. Preprosto povedano, na povsem osebnem nivoju blaginja ni v tem, da imamo vedno več daljinskih upravljavcev, računalnikov ter drugih tehničnih in »inteligenčnih« pripomočkov in smo zato vedno bolj telesno in mentalno neaktivni ali leni. Brez zadostnega telesnega gibanja (in to predvsem v naravi, ne pa v zaprtih prostorih) in brez zadostne možganske in emocionalne »telovadbe« je človek na poti v psiho-fizično bolezen ter v mentalno retardacijo. Blaginja posameznika je zato nujno pogojena z njegovo zadostno psiho-fizično aktivnostjo. Ta je sicer lahko koristno podprta in spodbujena z ugodnimi materialnimi okoliščinami in pripomočki, vendar pa le do prave mere. Če človek to mero prestopi, začne razvojno nazadovati, kljub morebiti drugačnemu zunanjemu videzu, ko se, denimo, pred družbo ponaša z materialnimi dobrinami in uporabo najsodobnejših tehničnih pripomočkov, v svoji notranjosti pa dejansko postaja spaka ali razvalina.
Za konec naj osvetlim le še en vidik blagostanja. Ker je človek – kot je zapisal že Aristotel – po svoji naravi tudi družbeno oziroma politično bitje, je njegova blaginja nujno soodvisna od njegovih odnosov z drugimi ljudmi. Vsi ti odnosi pa determinirajo naravo in kakovost družbe. Če je torej za posameznikovo blaginjo pomembno po eni strani njegovo lastno aktivno, zdravo in uravnoteženo življenje, je po drugi strani za njegovo blaginjo ključna tudi kakovost odnosov, ki jih ima z drugimi ljudi in z družbo nasploh. Prav tako je kakovost teh odnosov pomembna za blaginjo družbe kot celote. Seveda je za tako blaginjo temeljna predpostavka tudi zadosten obseg materialnih dobrin ter njihova dovolj uravnotežena distribucija. Toda še tako primeren obseg materialnega bogastva družbe ne more zagotoviti njene blaginje, če le-ta ni utemeljena v spoštljivih, poštenih in solidarnih medsebojnih družbenih odnosih.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
