Za ZDA marsikje preberemo ali slišimo, da so najmočnejša država na svetu, oziroma nekakšna edina preostala supersila (superpower). Po koncu hladne vojne in razpadu sovjetskega komunističnega imperija igrajo ZDA na svetovnem prizorišču izrazito dominantno politično in vojaško vlogo, superiorne pa so tudi v tehnološkem in v marsičem še vedno tudi na ekonomskem področju. Seveda pa je danes že skoraj vsakomur jasno, da se bodo v prihodnjih letih oblikovale nove svetovne supersile (superpowers), ki bodo ne le uravnovesile svetovno tehtnico politične, vojaške, ekonomske in druge moči, pač pa v določenih pogledih tudi nadvladale ZDA. Tu mislim v prvi vrsti na Kitajsko, poleg katere bosta (po)stali kot državi najpomembnejša dejavnika merjenja moči na svetovni ravni vsaj še Rusija in Indija.
Slika merjenja svetovne moči je lahko tudi nekoliko drugačna, če ne upoštevamo toliko državnih meja, pač pa ekonomske, politične, religiozne, kulturne (v ožjem smislu) in druge dejavnike. V tem nas lahko v prihodnje doleti tudi kaj takšnega, kar po Huntingtonu popularno imenujemo spopad civilizacij, ki bi ga lahko zelo hitro »zakuhale« v politične namene zlorabljene religije oziroma verski ali ideološki fanatizmi. V vsakem primeru se ločnica v svetu vedno nekako postavlja (tudi) med t.i. zahodno civilizacijo in ostalimi civilizacijami. Osebno bi bil seveda zelo vesel, če bi teh in takšnih ločnic ne bilo in bi globalizacija potekala tako, da bi ljudje iz vseh svetovnih okolij postajali medsebojno vedno bolj tolerantni, solidarni in človečni. Ker pa bo takšen svet verjetno še kar nekaj časa neuresničljiv, moramo vsekakor resno računati z možnostjo, da se bo zahodna civilizacija prej ali slej znašla v še mnogo ostrejši ekonomski, politični in drugačni tekmi z azijskimi in morebitnimi drugimi državami ali širšimi okolji. Še posebej takrat se nam bo – v pozitivnem ali negativnem – vrnilo marsikaj tistega, kar smo doslej in kar bomo v prihodnje prispevali k svetovnemu razvoju.
V navedenem pogledu lahko ugotovimo, da so se doslej ZDA in druge zahodnjaške države relativno malo (na)učile od preostalega sveta ter iz svojih lastnih izkušenj. Čas kolonializma in imperializma, v katerem so nekoč glavno vlogo igrale nekatere evropske države, danes pa so njegov protagonist (»svetovni policaj«) vsekakor ZDA, je zahodni svet prežel z občutkom že omenjene superiornosti, ki pa je po svoji naravi in učinkih vrednostno negativen. Evropa je to na nek način že spoznala. Verjetno do tega spoznanja ni prišla le zaradi ustreznega ovrednotenja svoje zgodovine, pač pa tudi zaradi svoje nemoči, da bi se politično vzpostavila kot (enotna) svetovna velesila. Toda, kakorkoli že, Evropa se danes v svetovni politiki obnaša mnogo bolje kot kdajkoli v preteklosti. Z lastnim zgledom širi zavest o človekovih pravicah in demokraciji ter skuša krepiti skupne imenovalce mednarodnega sodelovanja – tako znotraj sebe (npr. v okviru Sveta Evrope ali EU) kot v svetovnem merilu. Na drugi strani pa ZDA še vedno črpajo svojo samozavest in ideje za prihodnje delovanje predvsem v svoji moči. Ključno jim je, da so močnejše od ostalega sveta in da na ta način pridobivajo vse tisto, kar potrebujejo ali kar si želijo, od surovin do intelektualnih potencialov. Seveda v takšnem pristopu še zdaleč niso osamljene, saj je krepitev lastne moči eno temeljnih vodil politike vsake države. Toda težava je v tem, da se pri tem ZDA pretirano zatekajo h grobim oblikam pridobivanja in manifestacije moči ter vedno bolj spregledujejo dejstvo, da to dolgoročno neizogibno vodi v negativne (neprijetne) posledice.
Prava moč neke države ali imperija ni politična ali vojaška, pač pa moralna. Seveda se vsak imperij v družbenem smislu vzpostavi na politični, vojaški in ekonomski moči ter v okviru določene pravne ureditve. Toda edina moč, ki resnično kaj šteje in kot takšna človeštvu prinese kaj dobrega, je moralna moč, tj. moč človečnosti, odgovornosti, sočutja in solidarnosti. Zanimivo je, da smo ljudje doslej o pozitivnih družbenih usmeritvah prebrali na milijone knjig ter da imamo danes (še posebej v zahodni družbi) neizmerne možnosti izobraževanja oziroma učenja, pa vendar se na področju politike v osnovi obnašamo še vedno izrazito rudimentarno – le da uporabljamo sofisticirana sodobna orodja in orožja. Seveda ne gre spregledati, da smo prav v zahodni družbi naredili tudi nekatere velike korake v smeri človečnosti in boljše družbe, npr. s priznavanjem človekovih pravic in sprejetjem demokracije kot političnega sistema. Toda ti dve pridobitvi, ki sta kljub različnim pomanjkljivostim zagotovo korak naprej v graditvi boljše družbe, sta sami po sebi očitno premalo, kajti v praksi sta pogosto popačeni.
Naj navedem primer. Ko npr. v ZDA štejejo mrtve v Iraku, štejejo predvsem svoje mrtve. Tako je npr. pri dnevnem poročanju o razvoju dogodkov v Iraku ponavadi izrazito poudarjena izguba treh, petih ali desetih ameriških vojakov, zelo mimogrede pa se potem omeni, da je bilo ta isti dan ubitih še več deset ali včasih celo več sto iraških državljanov, bodisi policistov, vojakov ali celo civilistov. Ko sem takole pred nekaj meseci še podrobneje spremljal takšna poročila na ameriških televizijskih programih in v časopisih, sem se čudil, da se Američanom oziroma njihovim medijem in politikom ne zdi potrebno niti, da bi se vsaj malo pretvarjali, da resno obžalujejo tudi izgube življenj Iračanov, za katere so kot sedanji »varuhi« Iraka vsekakor soodgovorni. Tu torej ni morale. Niti vsaj njenega videza. Stvar je popolnoma jasna: Američani smo vredni več. Seveda ne trdim, da je to pogled vsakega Američana. Je pa to v ZDA prevladujoči pogled. Vojno v Iraku je treba končati zato, da se izognejo še nadaljnjim ameriškim žrtvam, ali pa jo nadaljevati zato, da dokažejo, da Američani tu niso poraženi (da se jim torej ni ponovil Vietnam).
Seveda na podoben ali enak način razmišlja vsaka država oziroma večina njenih državljanov. Zakaj bi bilo torej to problematično v ZDA? Odgovor je enostaven: zato, ker so ZDA v marsičem vodilne v svetu, ker so (še vedno) velesila, ker so najbolj na ogledu in ker kot takšne v marsičem postavljajo svetovne standarde. Navedeni in še marsikateri drugi primer (npr. Guantanamo) pa je slab zgled. In to močan (slab) zgled. Pri tem ni slabo ali problematično to, da ZDA (ali katerokoli drugo državo) skrbi za svoje državljane. Slabo je, da pri tem nekako spregledajo, da so tudi drugi ljudje prav tako ljudje. Da tudi za njih enako veljajo človekove pravice, ne glede na narodno pripadnost, raso, poreklo, vero… Naj ponovim, da seveda takšna nemorala ni prisotna le v ZDA, pač pa povsod po svetu. Toda prav zahodni svet se mora zavedati, da se je s svojo protagonistično vlogo na področju zavzemanja za človekove pravice postavil na ogled celotnemu človeštvu, ki ga zato upravičeno sodi po tem, koliko besed je pretvorjenih tudi v dejanja. ZDA in Evropa morata zato skupno težiti k temu, da zahodna civilizacija, ki je v preteklosti zakuhala že vse možna nemoralna oziroma nečlovečna ravnanja, še v bistveno večji meri razvije in pokaže svetu tudi svojo pravo moralno moč. Ta hip se tega v Evropi zavedamo bistveno bolj kot Američani, vendar pa nas politiki tipa Berlusconi opozarjajo, da tudi mi še zdaleč nismo imuni na razne »bušije«, ki so odraz našega infantilnega kolektivnega jaza.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
