Najprej naj povzamem Avbljevo povsem pravilno ugotovitev, da ne drži zatrjevanje, da bi bil kandidat za funkcijo predsednika KPK neustavno diskriminiran, če bi ga zaradi članstva v stranki Pozitivna Slovenija spoznali kot neprimernega kandidata. Avbelj med drugim nazorno ponazarja, da tudi ločevanje moških in ženskih sanitarij na temelju spola ni neustavno, čeprav je spol ena od ustavno predvidenih osebnih okoliščin, na podlagi katerih ni dopustno nikogar diskriminirati, poleg tega pa tudi povsem utemeljeno povzema zdaj že splošno sprejeto ugotovitev, da je pri Štefanecu načelna ovira za njegovo učinkovito oziroma uspešno predsedovanje KPK predvsem močno okrnjen videz neodvisnosti in nepristranskosti (naj omenim, da sem o spornosti imenovanja predsednika KPK prejšnji teden pisal že tudi sam – glej Dnevnik, 12.3.2014, str. 14). V zadnjem tednu se je, kot rečeno, usul pravi plaz komentarjev te zadeve in velika večina jih ugotavlja, da je KPK z novim predsednikom tako ali drugače kompromitirana, zato naj bi bilo najprimernejše, da novoizvoljeni predsednik KPK s te svoje funkcije odstopi.
Glede na celotno dogajanje in odziv javnosti tudi sam menim, da novi predsednik KPK ne bo mogel prepričljivo oziroma verodostojno opravljati svoje funkcije. Protestni odstop njegovih dveh namestnikov nas zdaj postavlja tudi pred zanimivo vprašanje, ali bo sploh mogoče imenovati dva nova namestnika. Nihče, ki se mu zdi imenovanje sedanjega predsednika KPK sporno, seveda ne bo hotel kandidirati za mesto podpredsednika komisije, ki je zdaj nekako etično in pravno okužena. Le kaj si bo namreč slovenska javnost mislila o kandidatu, ki bi želel postati podpredsednik sedanjemu predsedniku KPK. To in še marsikaj jasno kaže, da bi moral predsednik KPK že pred dnevi uvideti, da je njegov umik s te funkcije neizogiben, pa četudi je še tako prepričan v svojo dejansko neodvisnost in nepristranskost. Žal je zdaj videz neodvisnosti in nepristranskosti KPK že tako okrnjen, da lahko komisijo iz te slepe ulice popelje le umik njenega novega predsednika.
O tej zadevi tu ne želim razpravljati politično, čeprav so različne domneve o načrtnem (političnem) spodkopavanju verodostojnosti KPK vsekakor vredne vse pozornosti in temeljite analize. Kakorkoli že, predsednik države je v tem primeru tisti, ki je imel pred svojo odločitvijo že na voljo dovolj informacij, ki so ga opozarjale na spornost imenovanja novega predsednika KPK, tako da bi bil moral s svojimi političnimi in strokovnimi svetovalci vsekakor (še) pravočasno prepoznati vse pomembne okoliščine te situacije in ravnati ustrezneje. Ob tem nas lahko tudi v pravnem pogledu skrbijo nedavne izjave predsednika republike in predsednice vlade, ki zatrjujeta, da bi z neimenovanjem gospoda Štefaneca za predsednika KPK prišlo do neustavne diskriminacije, saj naj bi mu bila s tem zaradi političnega prepričanja neustavno odvzeta možnost, da je imenovan na čelo KPK. Seveda lahko razumem zadrego obeh funkcionarjev, saj je predsednik države nespretno imenoval novega predsednika KPK, predsednica vlade pa je bila še pred kratkim Štefanecova strankarska kolegica. Toda tako pravno strokovno nevzdržnih javnih ugotovitev o diskriminaciji si oba najvišja politična funkcionarja v Sloveniji le ne bi smela privoščiti, saj gre pri tem za prehudo ignoranco (ustavno)pravne stroke.
Zdaj prehajam na bistvo tega prispevka. Treba je namreč jasno povedati, da ni vsaka diskriminacija (razlikovanje, ločevanje, diferenciacija) nedopustna. Če bi bilo tako, bi morali biti vsi v vsem enaki. To pa ni le nemogoče, pač pa tudi povsem nesmiselno, kajti družba mora marsikje temeljiti tudi na neenakosti in le-to marsikje celo spodbujati.
Ustava v 14. členu določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake ČLOVEKOVE PRAVICE ne glede na različne človekove osebne okoliščine, med katerimi so primeroma navedene narodnost, rasa, spol, jezik, vera, politično ali drugo prepričanje, izobrazba, invalidnost itd. Ob že omenjenem primeru s sanitarijami, naj jih navedem še nekaj, kjer je diskriminacija (razlikovanje) kljub takšni ustavni normi nekaj dopustnega in normalnega. Če npr. zakon določa, da mora imeti poklicni sodnik pravno izobrazbo, to ni neustavna diskriminacija vseh tistih, ki je nimajo, kajti izvolitev v funkcijo sodnika ni ustavno določena človekova pravica (prav tako kot ni človekova pravica imenovanje v funkcijo predsednika KPK). Če se za specifično vlogo v nekem filmu išče ženska igralka črne polti, to ni neustavna diskriminacija moških in belcev (torej ne gre za diskriminacijo po spolu in rasi), kajti tudi pridobitev take vloge ni človekova pravica.
Na smiselno enak način tudi ni diskriminacija, če se za učitelja, uradnika ali svetovalca v podjetju zahteva znanje slovenščine, čeprav je tudi jezik okoliščina, ki jo Ustava navaja kot osebno okoliščino, na podlagi katere ni dopustna diskriminacija. Do ustavno nedopustne diskriminacije torej pride le, če se na podlagi kake osebne okoliščine krši katera od človekovih pravic, ne pa kaka pravica nižjega (zakonskega) ranga in še manj, če nekdo ni imenovan na kako javno funkcijo, saj imenovanje na takšno funkcijo ni in ne more biti človekova pravica. Poleg tega je treba pri preučevanju možnosti (ustavno)pravne diskriminacije vedno upoštevati tudi naravo (značilnosti) neke situacije, poklica, funkcije ipd., kajti pravne norme je treba vedno razlagati v razmerju do zelo raznolike družbene dejanskosti.
Konkretna pripadnost vladajoči politični stranki je vsekakor razlog, zaradi katerega novi predsednik KPK, ki bo v prihodnje moral preiskovati tudi številna domnevna koruptivna ravnanja političnih funkcionarjev, ne bi smel niti kandidirati in biti še manj imenovan na to funkcijo. Gre pač za njegovo osebno okoliščino, ki po svoji naravi v kontekstu celotne situacije vsekakor utemeljeno zbuja resne pomisleke v javnosti, zaradi katerih je zdaj vsaj za nek daljši čas onemogočeno verodostojno delovanje KPK. Če si v retrospektivi pogledamo tudi zakonske določbe, na podlagi katerih so se presojale osebnostne lastnosti kandidata za to funkcijo, lahko zdaj dokončno ugotovimo, da tudi po zakonu (ki je sicer v marsičem pomanjkljiv oziroma nedorečen) kandidat ni bil primerna izbira.
V tretjem odstavku 7. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije je za imenovanje na mesto predsednika KPK določeno naslednje: »Predsednik in njegov namestnik mora biti oseba, za katero je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali vedenja možno utemeljeno sklepati, da bo funkcijo v komisiji opravljala zakonito in v skladu s pravili stroke.« Od takrat dalje, ko je bilo ugotovljeno, da je gospod Štefanec sprva zamolčal svoje članstvo v politični stranki, nato pa zaradi očitne preračunljivosti dva dni pred imenovanjem izstopil iz nje, bi moral vsaj predsednik republike (če je že komisija pred tem zamudila to priložnost) ugotoviti, da kandidat ne izpolnjuje vseh ZAKONSKIH(!) pogojev. Takšno »ravnanje« in »vedenje« namreč nikakor ne kažeta na to, da se kandidat v zadostni meri zaveda narave, občutljivosti in pomena funkcije predsednika KPK, zato takšno njegovo »ravnanje« oziroma »vedenje« vsekakor vsaj navzven (po videzu) vzbuja utemeljen dvom, da bo lahko delo predsednika KPK v prihodnje v celoti opravljal »zakonito« in »v skladu s pravili stroke«.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
