Pravo je eden pomembnejših pokazateljev razvitosti človeške družbe oziroma civilizacije. Z vpogledom v zgodovinske in aktualne pravne ureditve lahko v dobršni meri ujamemo duh časa. Količina in struktura pravnih norm nam kaže enostavnost ali kompleksnost družbene organizacije. Pravne panoge in področja nas opozarjajo, katere družbena področja in dejavnosti so v nekem času v ospredju. Vsebina pravnih norm nam pove, ali je družba bolj avtoritarna ali demokratična ter koliko je konfliktna, pri čemer nam bolj ali manj krute in stroge sankcijske določbe kažejo tudi stopnjo družbene humanosti. Dvajseto stoletje in začetek tega stoletja se v pravu med drugim odražata tudi v porastu pomena in obsega športnega prava. Šport se je namreč prav v tem času izrazito profesionaliziral in razvil celo v hitro rastočo globalno industrijo. V nadaljevanju strnjeno predstavljam nekaj svojih splošnih misli o civilizacijskem pomenu športa in športnega prava.
Šport sem že od mladih nog nekako samoumevno dojemal v duhu stare Juvenalove filozofske modrosti iz 2. stoletja pr. n. št, po kateri naj bi si ljudje prizadevali predvsem za zdrav duh v zdravem telesu (Mens sana in corpore sano). Na to je verjetno močno vplivalo dejstvo, da je moj oče, ki mi je bil seveda prvi in najpomembnejši športni vzornik, posegal po najvišjih tekmovalnih športnih odličjih na področju zelo zahtevne športne panoge, tj. gimnastike, ki je bila takrat izrazito amaterski šport. Gimnastika kot nadgradnja telovadbe je pomenila zdravo dejavnost za celoto telesa in duha, pri čemer v tistih časih, kljub svoji visoki zahtevnosti, ni imela takšne gladiatorske narave, kot jo dandanes v želji po zmagi, dobičku in popularnosti prevzema že večina vrhunskih športov.
Šport je sicer že od svojih začetkov povezan tudi s politiko, biznisom in industrijo zabave, toda te povezave so v zadnjih desetletjih izrazito kulminirale. Seveda se predvsem v rekreativnem športu, deloma pa tudi v tekmovalnem, še vedno ohranjajo etični ideali, ki jih povzemajo športni etični kodeksi, ali pa znano geslo, da je sodelovanje pomembnejše od zmage. Toda nenehno naraščajoče zahteve športne industrije potiskajo športnike v smeri skrajnega prenapenjanja sicer znanega olimpijskega gesla: hitreje, višje, močneje (Citius, Altius, Fortius). To vodi seveda tudi v izrazite(jše) odklone od športne etike in pravil, npr. v uživanje nedovoljenih poživil in drugih substanc. Hkrati pa industrija športne zabave spodbuja tudi druge skrajnosti, npr. pretirano športno selektivnost pri otrocih ter nerazumno visoke plače in finančne nagrade mnogih športnikov v najbolj lukrativnih športnih panogah, pri čemer finančni dohodki nekaterih najuspešnejših športnikov že močno presegajo mero dobrega okusa in občutka za pravično družbo.
Osebno sem se prvič zares zavedel vpliva zabavne industrije na šport, ko sem pred leti v Oaklandu blizu San Francisca v živo spremljal košarkarsko tekmo v okviru lige NBA. Najbolj sem bil presenečen nad mnogimi gledalci, ki so se po odmorih z zamudo vračali na tribune ter se najmanj toliko kot tekmi posvečali tudi hrani in pijači, ki so jo nakupili v odmorih. Pri tem pri mnogih ni šlo le za kokice, hamburgerje in kokakolo, pač pa za golaže in zrezke s prilogami ter seveda vse vrste nezdravih pijač. Na tribuni je dišalo kot bi bili v restavraciji. Vse to je seveda spremljal dodatni šov: na tribunah ob gledalcih različni »zabavljači« in prodajalci vseh vrst, na ekranih in panojih reklame, po zvočniku umetno spodbujano navijanje in ploskanje, na igrišču v odmorih ples navijačic itd.
Ta »športni« vzorec se je seveda že razširil tudi po širnem svetu. Če to primerjam s svojo izkušnjo iz mladosti, lahko rečem, da smo v takrat seveda mnogo revnejši socialistični Jugoslaviji na košarkarski, nogometni, smučarski ali katerikoli drugi tekmi navijali iz lastne pobude (brez spodbujanja »uradnega spikerja«), se posvečali predvsem tekmi in ne hrani ter doživljali tekmo kot spopad športnikov in ne kot spopad njihovih »denarnic« oziroma zaslužkov. Danes je marsikaj drugače. Ob nedavni nogometni tekmi Slovenije z Anglijo se je zdelo komentatorjem pomembno večkrat javno poudariti, da so angleški nogometaši vredni skupaj več kot milijardo, naši pa seveda mnogo manj. Predsednik Srbije Vučič se je po remiju med našo in srbsko reprezentanco v maniri užaljenega oblastnika javno zgražal nad tem, da so mnogo bolje plačani srbski nogometaši izgubili proti mnogo manj plačanim slovenskim, pri čemer je dejal, da je sramota, da je dal za Slovenijo gol igralec, ki prejema mesečno le pet tisoč evrov. Novi časi, nova merila. Toda vsa ta prevlada (mentalitete) športne industrije nad osnovnimi športnimi ideali in človeško zdravo pametjo zagotovo ni dobra.
Seveda lahko preprosto ugotovimo, da je pač taka ljudska volja, da si ljudje takšnega športa večinoma želijo ali nanj vsaj prostovoljno pristajajo. Zanimivo in paradoksalno je, da ljudje večinoma mnogo lažje pristanejo na bogata plačila in druge privilegije športnikov (pa tudi popularnih filmskih igralcev, pevcev in drugih estradnikov), kot pa npr. na bistveno povišanje plač učiteljev, znanstvenikov ali sodnikov, ki opravljajo družbeno nadvse pomembno in koristno delo. To nesorazmerno pozitivno ljudsko vrednotenje športno-zabavne industrije je tako izrazito, da morajo biti večkrat celo dobrodelni dogodki organizirani v povezavi s športom ali popularno umetnostjo (mislim seveda na dobrodelne športne tekme ali glasbene koncerte). Ljudje se očitno želimo zabavati tudi, ko smo dobrodelni. Iz tega seveda ni mogoče sklepati na visoko stopnjo etične zavesti ter na visoko civilizacijsko razvitost človeštva, pri čemer pa je tudi to vsekakor mnogo boljše od stanja, ko solidarnosti in pomoči sploh ni. V tem smislu smo lahko športnikom in (drugim) estradnikom hvaležni. Ne smemo pa spregledati in poskusiti ozavestiti, da bi dobrodelnost morala biti spodbujena in realizirana predvsem tudi brez posredovanja industrije zabave.
V določeni meri je šport tudi nadomestek za hude družbene konflikte, tudi vojne, saj se človeška agresivnost, ki bi lahko privedla do tako hudih konfliktov, v precejšnji meri sprosti prav prek športnih »spopadov«, tako med športniki, kot navijači. Seveda pa so lahko grobe kršitve športnih pravil in etike ter še posebej vsaka navijaška skrajnost, tj. huliganstvo in drugačno nasilje med navijači, tudi spodbujevalci družbenih konflikotv. Tako kot lahko npr. nasilje v filmih sproža nasilje v realnem družbenem življenju, se lahko tudi agresija v športu in v zvezi z njim prenaša v družbeno realnost. Zaradi tega in ostalega povedanega je poleg športne etike še posebej pomembno tudi športno pravo. Le-to lahko (ne)nasilje, etiko in zabavno-industrijsko komponento športa bodisi podpira ali pa omejuje.
Športno pravo je zelo razvejano. V najožjem smislu je to avtonomno pravo internih športnih pravil posameznih športnih iger in tekmovanj. V nekoliko širšem smislu je to tudi sklop pravnih pravil, ki urejajo občo rekreacijsko udeležbo posameznikov v športu ter pogoje zanjo (npr. delovanje športnih društev in rekreacijskih centrov, organiziranje športnih tečajev, zagotavljanje in vzdrževanje športnih objektov in javnih športnih površin). V še širšem smislu zajema športno pravo tudi pravno urejanje delovanja športnih klubov in ekip, klubske pogodbe s športniki, sponzorstva, medijske pravice itd. Na najširši ravni pa seveda zajema tudi vsa tista pravila klasičnih pravnih panog (npr. kaznovalno, civilno, delovno, finančno pravo), ki se lahko v različnih situacijah nanašajo tudi na udeležence v športu.
Tako kot je danes velik pomen športa, tako pomembno je tudi športno pravo. Pri tem ima to pravo tudi posebno pravno-vzgojno in pravno-izobraževalno funkcijo. Ker je namreč v šport vključenih tako veliko ljudi, se ti prav iz športa učijo tudi temeljnih pravnih vrednot, med katere sodijo v povezavi s športom predvsem spoštovanje postavljenih pravil (športne igre), spoštovanje (športnih) sodnikov in njihovih odločitev ter nenazadnje spoštovanje reda in pravic soudeležencev (pri športnih tekmah in prireditvah).
Ker imam šport rad in ga spoštujem, mi je žal, da je v sodobnem času v tako veliki meri podlegel premisam kapitalistične tržne logike. Ali niso danes mnogi športniki nekakšni novodobni sužnji oziroma gladiatorji, ki so sicer lahko za svoje uspehe bogato materialno nagrajeni, vendar pa so v precejšnji meri le »tržno blago«, pri čemer sta njihova svoboda in dostojanstvo v marsičem omejena? Ali ne postaja tudi športno pravo v (naj)širšem smislu odraz nekakšne krizne stopnje v razvoju športa, ki je odraz nezmožnosti človeške družbe in vodilnih predstavnikov športa, da le-tega preusmerijo k tistim vrednotam, ki šport krasijo v njegovem idealnem smislu? Seveda je novodobnega suženjstva in gladiatorstva veliko tudi v gospodarstvu, politiki, javni upravi in drugod v družbi. Tudi zato bi bilo dobro, če bi se prav v športu, tudi s pomočjo športnega prava, trendi obrnili v bolj humano in pravim športnim idealom pripadno smer. Zaradi velikega pomena in vpliva športa bi bil namreč to zelo prepričljiv vzorec za izboljšave pravne in obče kulture tudi na drugih področjih. Kajti v resnici je najpomembnejše sodelovati in ne zmagati. Če razmišljamo na ta način, smo ne glede na to, kdo je trenutno najboljši in na vrhu, vedno zmagovalci vsi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
