Domovina je le ena. Za vse nas, ki se po državljanstvu ali etnični narodni pripadnosti štejemo za Slovence, je to Slovenija. Žal se mi vedno bolj dozdeva, da to mnogim še ni jasno. Enim ni jasno zato, ker jih o tem nihče primerno ne poduči, drugim zato, ker zaradi neznanja fantazirajo o drugačnih konceptih domovine, tretjim pa zato, ker se jim zdita bolj kot domovina pomembna oblast in bogastvo.
Vprašajmo se, kako naj mladi ljudje dojamejo pomen domovine, če jih o tem v zadostni meri ne podučimo v šolah, doma in drugod. Tega poučevanja je žal premalo. Ne gre le za to, da naj se v okviru posebnih učnih predmetov otroci učijo slovenske zgodovine ter značilnosti in pomena slovenske države in družbe. Kar nekaj tega je seveda nujno potrebno. Toda patriotizma, demokratične in pravne kulture ter socialnega čuta ni mogoče priučiti zgolj z učbeniki in predavanji. Te temeljne vrednote sobivanja v naši domovini je treba otrokom in mladini nenehno tudi praktično privzgajati, predvsem z lastnim zgledom. Tudi tako, da ob prazniku izobesimo zastavo ter izkažemo spoštovanje do ostalih državnih simbolov (himna, grb). Predvsem pa seveda tako, da spoštujemo pravice drugih ter izpolnjujemo do njih svoje pravne in moralne dolžnosti, ter ne pljuvamo kar vse povprek preko državnih institucij.
Morebiti se boste vprašali, od kje sem »potegnil« zgoraj navedene temeljne vrednote. Preprosto, iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter iz Ustave Republike Slovenije. Temeljna listina in Ustava vzpostavljata Republiko Slovenijo kot samostojno državo, tj. kot skupni dom vseh Slovencev, ki ga lahko ohranimo in razvijamo le ob močnem zavedanju, da je ta naš dom, naša domovina, naša največja skupna eksistenčna vrednota (o drugih dveh vrednotah, ki jih določata prva dva člena Ustave, malce kasneje). Ali pa bi raje živeli v Italiji, na Hrvaškem, v Avstriji, na Švedskem ali v ZDA? Če ste prepričani v kaj takega, potem je seveda vaša domovina tam. S tem ni nič narobe, kajti vsakdo ima pravico, da si sam izbere domovino. Toda dveh domovin ni mogoče imeti. Le ena je namreč tista država in nacija, v katero si najmočneje usidran, kjer najraje prebivaš ter se najbolj doživeto odzivaš na politične, gospodarske, kulturne in nekatere druge dogodke.
Tudi če ima nekdo dvojno državljanstvo ali bivališče v dveh državah, mu je ena od njiju bližje kot druga. Za večino ljudi velja to že v psihološkem smislu. Za tiste, ki psihološko niso tako opredeljeni, se torej ne počutijo doma zgolj v eni državi in narodu, pa nastopi trenutek odločitve, ko pride do problemov. Če teh ni, se posameznik nikoli na zave, da je tudi sam vsaj potencialno v večji meri opredeljen za eno od obeh okolij. Tipičen primer takšnega problema je, ko država ukine možnost dvojnega državljanstva. V tem primeru skorajda vsakdo spozna oziroma občuti, katera od dveh ali več držav mu resnično pomeni domovino.
Poudariti moram, da nikakor ne zagovarjam kakega ozkega nacionalizma. Človek biva hkrati povsod: v bogu, v vesolju, na planetu, na določenem kontinentu, v neki državi, v nekem kraju in v svoji družini. Kje se počuti doma, je njegova lastna izbira. Če razumemo dom kot neko zavetje posameznika, kot nek poseben psihološki in fizični prostor, v katerem se počuti relativno varno in prijetno, potem je seveda jasno, da je od vsakega posameznika odvisno, kako bo opredelil svoj lastni dom. Ker je domovina nekakšen dom širše družbene skupnosti, tj. nekega ljudstva ali naroda, lahko tudi tu izhodiščno rečemo, da si vsakdo išče svojo domovino sam. Nekdo se počuti doma le v bogu ali v vesolju, drugi šteje za svoj dom naš celoten planet in vse človeštvo, tretji išče dom v svoji državi oziroma deželi, četrti v svoji družini itd. Seveda pa naš dom in domovino sodoločajo tudi naši sorodniki, prijatelji, znanci in sodržavljani.
Če odmislimo izjemne posameznike, živimo ljudje v svojem bistvu že tisočletja na približno isti stopnji razvoja (glej mojo kolumno z dne 15.6.2009: Igre brez meja), za katero so značilne tudi vojne in druge oblike spopadov za politično, ekonomsko in kulturno prevlado. Če želimo biti originalni in koncept domovine bodisi odpraviti bodisi bistveno preoblikovati, nas realno družbeno življenje vedno znova postavi nazaj. Vedno znova ugotovimo, da kot pripadniki nekega naroda potrebujemo domovino v obliki države, ki nam omogoča narodni obstanek in razvoj. Vse ostalo je zaenkrat iluzorično. Resnično kozmopolitstvo in podobne nazorske usmeritve bodo še dolgo časa le domena oziroma lastnost izjemnih posameznikov.
Naj ponazorim. Nekateri naši politiki in družbeno angažirani misleci (dobronamerno) mislijo, da je mogoče naš mejni spor s Hrvaško rešiti tako, da bi skupno s sosedi oblikovali nek kondominij, oziroma da državne meje sploh ne bi točno določili. Pri tem izhajajo ti posamezniki, če so res dobronamerni, iz iluzije, ki izvira iz nepoznavanja zgodovine in človeške narave na sedanji razvojni ravni. Menijo namreč, da smo v Evropi dosegli takšno stopnjo razvoja, da meje niso več potrebne. Verjamejo v Evropsko unijo, ki je garant miru, ekonomske prosperitete ipd. To je, milo rečeno, velika zmota.
Seveda si tudi jaz želim, da bi EU še nadalje zagotavljala mir, varnost, uspešen ekonomski razvoj, odprtost med državami itd. Toda EU je le dobro desetletje nazaj mirno pustila krvaveti Bosno in ostale dele bivše Jugoslavije. V EU v primeru hujše krize vsaka država rešuje najprej samo sebe in šele potem skupnost. EU nam ob vsem tem tudi lepo (in povsem pravilno!) pove, da je mejni spor med Slovenijo in Hrvaško naš dvostranski problem. EU je do Slovenije pogosto prijazna le, dokler ji Slovenija kima (kar počnemo zelo pogosto). In če kdo misli, da državne meje v Evropi niso več pomembne, naj ga spomnim, da so vse meje še vedno določene in da se je ravno te dni Italija odločila začasno spet aktivirati svojo mejno kontrolo. Sicer pa, samo pomislite, kaj bi bilo, če bi ob osamosvajanju Slovenije in Hrvaške ne imeli vsaj približno določenih takratnih republiških meja.
Naša domovina je Slovenija in ne EU (in seveda še mnogo manj kaka druga država ali zveza držav). Tako bo tudi še dolgo ostalo. Tudi jaz si, kot rečeno, želim nadaljnjega pozitivnega razvoja EU, toda pri tem mi je kristalno jasno, da uradniki v Bruslju, ali voditelji Francije in Italije, niso tisti, ki bodo do Slovencev (slovenskih državljanov) kadarkoli čutili in za njih skrbeli tako, kot to počnejo naši slovenski uradniki in politiki. Slednji so v tem boljši, kajti kljub vsem svojim napakam so zaradi soodvisnosti od slovenskega naroda še vedno bistveno bolj »naši« kot pa Italijani, Francozi ali Nemci. Naj ob tem ponovim, da je to čvrsta družbena realnost, ki velja povsod po svetu.
Prej sem kot temeljne ustavne in domovinske vrednote omenil še demokracijo ter pravno in socialno državo. V Sloveniji se žal demokratična in pravna kultura ter socialni čut ne razvijajo v zadostni meri. V mnogih pogledih je situacija na teh področjih že prav slaba. Za to so v prvi vrsti odgovorni nosilci političnih in gospodarskih elit, ki v pretirani želji po oblasti in bogastvu pozabljajo na navedene domovinske vrednote. Ne gre torej le za pravne vrednote, pač pa za vrednote, ki so z ustavo postavljene v jedro našega narodnega bivanja. Domovina ni nekaj abstraktnega. Domovina je narod, in smo ljudje. In če se vprašamo, zakaj v Sloveniji ni prave domovinske vzgoje, lahko ugotovimo, da predvsem zato, ker med našimi voditelji (še) ni dovolj domovinskega čuta. Zaželimo jim, da bi ga kmalu ustvarili več in ga z zgledom posredovali vsem ostalim.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
