Tokrat namenoma izpostavljam izraz vladavina prava. V sodobnem času sicer pravna teorija ugotavlja, da moderni koncept pravne države povezano ali celo integralno zajema prvine obeh zgodovinsko različnih konceptov, tj. nemške pravne države (Rechtsstaat) in angleške oziroma anglo-ameriške vladavine prava (rule of law). Tako dandanes z enim ali drugim izrazom mislimo na sklop bolj ali manj istih pravnih načel in vrednot. Integralni pojem pravne države namreč zajema tako kontinentalno-pravne poudarke, ki izpostavljajo vezanost državne oblasti na pravo in s tem povezana načela delitve oblasti, ustavnosti in zakonitosti itd., kot tudi anglo-ameriške poudarke, ki izhajajo iz načel naravne pravičnosti, pravnega omejevanja politične oblasti ter upoštevanja procesnih kavtel oziroma pravic posameznikov, ki jih zagotavljajo neodvisna sodišča itd. Vsa ta in mnoga druga načela, ki jih danes pripisujemo pravni državi oziroma vladavini prava, so v modernih demokracijah že povsem prepletena in skupno nadgrajena s sodobnimi koncepti konstitucionalizma, varstva človekovih pravic ter drugimi koncepti in institucijami. O(b)staja pa ena pomembna razlika. Nemški pojem Rechtsstaat namreč pravo izrecno povezuje z državo, angleški pojem rule of law pa te konotacije nima.
Ta razlika izvira predvsem iz dejstva, da je nemška tradicija pravne države ta koncept razvijala na temelju supremacije zakona. Pravo je v tem smislu izraz politične volje državne oblasti, ki jo personificira demokratično izvoljeno zakonodajno telo. Temeljni vir prava je torej zakon. Vsa druga (pod)načela pravne države (pravičnost, pravna varnost, zagotavljanje pravic posameznikov, prepoved retroaktivnosti itd.) se zato vežejo na zakon kot izraz državne politične volje. V angleški tradiciji vladavine prava pa se je prvotno ta koncept razvil v duhu vzpostavljanja supremacije sodne oblasti nad politično-zakonodajno. Ključni vir prava je common law kot sistem precedenčnih sodnih odločb, ki bistveno dograjujejo zakonodajo oziroma jo nadomeščajo tam, kjer je (še) ni. Vladavina prava je zato koncept, ki pravo nekako zoperstavlja političnima vejama oblasti, tj. zakonodajni in izvršilni. Čeprav je seveda tudi sodstvo veja državne oblasti, se v zgodovinskem kontekstu vladavine prava ta veja dojema kot bistveno bolj neodvisna od politike, kot je to veljalo v zgodovinskem razvoju pravne države, kjer se je npr. v Nemčiji ali Franciji dolgo časa izpostavljala izrazita podrejenost sodnika zakonodajalcu. K temu sta močno pripomogli tudi šoli pojmovne jurisprudence v Nemčiji in pravne eksegeze v Franciji, ki sta menili, da je zakon, ki ga sprejme ljudsko predstavništvo, nekakšen eksakten pravni vir, ki sodnika postavlja bolj ali manj v vlogo dedukcijskega ali subsumpcijskega avtomata.
Če torej tokrat izpostavljam vladavino prava, mislim s tem predvsem na tisti vidik pravne države, ki izpostavlja omejenost politike s strani prava. Vladavina prava torej tako v kontekstu države kot tudi v kontekstu mednarodne ureditve ali ureditev različnih avtonomnih (ne-državnih) vrst prava pomeni, da je pravo garant miru, varnosti, čim večje pravičnosti, svobode posameznika ter nenazadnje varovanja človekovega dostojanstva in skupnih družbenih dobrin. Vse to in drugo, kar sodi v takšen pravni kontekst, pa je preprosto civilizacijska raven moderne demokratične družbe. To pomeni, da se sme in mora politika gibati le v takšnih pravnih okvirih.
Seveda sta predpostavki tako koncipirane sodobne vladavine prava (pravne države) zadostna etična ozaveščenost in zadostna obče-kulturna razvitost družbe. To pomeni, da je pravna država nekakšen oklep, ki varuje etične in obče-kulturne dosežke moderne civilizacije, za katerih vzpostavitev je človeštvo potrebovalo tisočletja razvoja. Ta razvoj je imel številne vzpone in padce in še zdaleč ni stabiliziran. Sodobno stanje moderne demokracije in vladavine prava je zato izrazito krhko. Pravni oklep je lahko hitro prebit. Od zunaj ali od znotraj. Od zunaj ga lahko prebije ta ali oni nori diktator, od znotraj pa ga razžre etična, politična in pravna nekultura ljudi, ki se predolgo delajo norca iz belega kruha, kot se glasi slovenski rek, in tako sami povozijo pravno državo kot temeljno varovalo svojega dostojanstva, temeljnih pravic in drugih pomembnih dobrin in vrednot.
Če vse to prikažem še nekoliko drugače, lahko rečem, da je vladavina prava (pravna država) odraz napredujoče, kulturno rastoče, vendar še zdaleč ne dovolj razvite civilizacije. Gre za civilizacijo, ki opušča in prerašča pravno priznavanje suženjstva, kastne, rasne, spolne ali drugačne diskriminacije, priznava temeljne pravice človeka ter na različne načine omejuje samovoljo oblasti. Razvita civilizacija bo (ali: bi bila) tista, ki prava ne bo več potrebovala, ker bodo spoštovanje obstoja in dostojanstva vsega živečega, imperativ prizadevanja za skupno dobro in podobna vodila sobivanja samoumevna in univerzalno ponotranjena v vsakem posamezniku. Popolno nasprotje temu idealu, pa je stanje, v katerem je povsem zanikan koncept vladavine prava in v katerem pravo obstaja le še kot sklop najnujnejših normativnih skupnih imenovalcev. Takšno anticivilizacijsko stanje ali zlo je vojna, njen pravni akcesorij pa je vojno pravo.
Že samo dejstvo, da države na mednarodni ravni multilateralno (konvencijsko) urejajo vojno pravo, dokazuje, da se ljudje do neke mere zavedamo svojih civilizacijskih pomanjkljivosti in zato za vsak slučaj, kot običajno rečemo, sprejmemo še mednarodne pravne norme, ki urejajo razmerja med stranmi, vpletenimi v vojno ali oborožen spopad. Tovrstne norme urejajo status in ravnanja pripadnikov oboroženih sil, vpletenih v spopad, razmerja med vojskujočimi in drugimi državami ter pravno varstvo oseb, ki naj bi bile posebej humanitarno zaščitene v takšnih spopadih (civilisti, vojni ujetniki itd.).
Kljub temu, da je ključni del vojnega prava humanitarno pravo, pri čemer so tudi pravila bojevanja pogojena s humanimi motivi (prepoved uporabe določenih uničevalnih orožij, prepoved mučenja, humano ravnanje z vojnimi ujetniki, prepoved napadanja nevojskujočih se civilistov in civilnih ciljev, varstvo naravne in kulturne dediščine itd.), se v vojnah humanitarni in drugi vidiki prava praktično v veliki meri ignorirajo oziroma kršijo. Seveda je dobro in pomembno, da ti mednarodnopravni standardi obstajajo ter da obstajajo mednarodne institucije, kot je npr. OZN, kajti takšne institucije kljub svoji precejšnji praktični nemoči le prispevajo k temu, da so vojne vsaj nekoliko manj krute in nečlovečne ter da se morebiti končajo prej, kot bi se v primeru, če mednarodna skupnost sploh ne bi multilateralno sodelovala ter javno obsojala vojn in z njimi povezanih zločinov. Žal lahko v tem pogledu rečemo le, da je vse to precej bolje kot nič, kar pa kaj dosti ne omili naše čustvene in socialne frustracije ter prizadetosti ob vsaki konkretni vojni ali oboroženem spopadu.
Ko zdaj že dvanajsti dan preko medijev in drugih pričevanj doživeto spremljamo (šele) začetno fazo vojne v Ukrajini, smo na eni strani soočeni z vso krutostjo napadalčevega načrtnega, imperialistično motiviranega uničevanja ljudi in kulture ukrajinskega naroda, ter na drugi strani s precejšnjo nemočjo Evrope in preostalega sveta, da bi to neizmerno nasilje ustavila in občutneje pomagala pogumnim braniteljem in trpečemu ljudstvu. Po eni strani smo tako soočeni z delom sveta, v katerem ne bo od prvin vladavine prava ostalo nič, le ruševine vseh vrst, po drugi strani pa lahko vsi tisti, ki ostajamo zaenkrat na varni strani, toliko močneje ozavestimo nesamoumevnost samoumevnosti. Samo majhna napaka, neumnost ali norost nas loči od še širšega in pogubnejšega vojnega spopada. Samo eno zares napačno dejanje lahko premakne tehtnico zla tudi na tisto stran, kjer se mu zaenkrat še uspešno izogibamo ali upiramo. Samo rahlo podcenjevanje ali nerazumevanje diktatorjevega bolnega uma in vse pridobitve demokratične vladavine prava bodo izpuhtele v ogenj. Tako krhke so naše civilizacijske pridobitve na družbeno-materialni ravni tega sveta.
Če se pri svojih predavanjih na Pravni fakulteti v Ljubljani še tako trudim, da bi študente nazorno poučil o nevarnostih avtoritarnih in totalitarnih režimov, na čelu s t.i. velikimi voditelji, jim ne morem vsega tega niti približno tako nazorno predstaviti, kot jim to lahko predstavijo vsak dan medijsko in drugače prikazana dejstva povezana z ukrajinsko vojno. Kot pravi nek korejski rek, je stokrat povedano bistveno manj prepričljivo kot tisto, kar enkrat doživiš. K temu dodajam, da to velja še posebej, če gre za res hudo izkušnjo. Seveda sedanja vojna izkušnja naših evropskih sosedov ni neposredno naša, vendar pa nam je tako blizu, da se vanjo lažje vživljamo, kot v vojne in druge težke situacije iz oddaljenejših koncev sveta. Prav to nas tudi opozarja, kako površinski smo ljudje in kako hitro pozabljamo. Koliko nas, denimo, danes, ko naši mediji le še redko poročajo o teh oddaljenih zadevah, zanimajo razmere v Jemnu, Libiji, Venezueli, podsaharski Afriki itd.? Ob tem se lahko tudi zamislimo, kaj danes o vojni v Ukrajini vedo ruski državljani, ki jim domači mediji sporočajo le tisto, kar ustreza ruskemu vodstvu, pri čemer so zdaj v Rusiji že praktično vse medijske in druge informacije oblastno prirejene in nadzirane.
Znano je, da je treba laž le dovolj časa ponavljati, da se prime. Zato je edino učinkovito sredstvo za soočanje z lažjo ponavljanje resnice. Zato se tudi danes ponavljam, ko zagovarjam potrebo po razvijanju višje obče ter politične in pravne kulture. Brez tega družba postopno, ne da bi se tega sploh dobro zavedala, drsi civilizacijsko navzdol in se tako kot v prispodobi z žabo, ki so jo dali v toplo vodo in jo nato počasi skuhali (ko se je zavedela, da bo skuhana, je bilo že prepozno in ni mogla več uiti iz lonca), nekega dne enostavno znajde v diktaturi ali vojni. Takšne situacije pa so razvojno retrogradne in destruktivne za vse člane družbe. Mnoge ljudi diktatura ali vojna poškoduje, čustveno in materialno prizadene, ali celo ubije. Kar je hudo in nesprejemljivo. Toda v resnici se najhujše zgodi tistim, ki zaradi sodelovanja z zlom v diktaturi ali v vojni materialno, karierno ali drugače prosperirajo. Ti namreč z izbiro napačnega gospodarja svojo dušo prodajo hudiču.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
