Ureditev področja postopkov oddaje javnih naročil je precej obsežna, na trenutke verjetno prenormirana. A ob vseh kritikah javnih naročil včasih pozabimo, da gre vendarle za plačila iz skupnega mošnjička, v katerega prispevamo vsi. Zato se mi zdi prav, da so pravila glede »primernosti« ponudnikov in bodočih izvajalcev oziroma dobaviteljev postavljena jasno, pregledno in vnaprej. Glede nekaterih vprašanj je zakonodaja jasna in mimo nje naročniki ne morejo kar poljubno postavljati (lastnih) pravil. Tako zakon kot vzpostavljena praksa pa naročnikom prepuščata oblikovanje zahtev, na temelju katerih bodo izbrali bodočo pogodbeno stranko.

Večino svojega življenja sem živela v bloku – enkrat večjem, včasih malo manjšem. Vsaj z neposrednimi sosedi, recimo v istem nadstropju, smo se poznali, izmenjali nekaj besed in si zaželeli lep dan še naprej. Ja, čisto poseben sosedski pozdrav je veljal med tistimi, ki smo s svojimi najboljšimi prijatelji šli na sprehod – tudi če je močno snežilo ali če se je »utrgal« oblak.

V hitro spreminjajočem se poslovnem okolju se lahko vsak dan zgodi, da iz povsem uravnoteženega poslovnega razmerja nastane upniško-dolžniško razmerje. Pri tem seveda ni nujno, da je težava nastopila zaradi strank tega poslovnega odnosa, vzrok lahko tiči kjerkoli v (včasih precej dolgi) verigi poslovnih dogodkov. Velikokrat gre za t. i. domino efekt, ko finančna nedisciplina enega subjekta lahko povzroči težave tudi drugim (sicer nepovezanim) podjetjem.

Kot napovedano, v julijski kolumni se vračam v strokovne vode. Zakon o javnem naročanju (ZJN-3) je v zgodovini svojega nastajanja kar posrečena mešanica slovenskih posebnosti in evropske uravnilovke, kjer pravila veljajo za velike in majhne (sisteme) držav članic. Vsaka sprememba zakonodaje obvezno vsebuje tudi pregled ureditve določenega instituta v drugih državah članicah. Te so različne, nekatere države članice prenesejo evropsko ureditev in posebnosti rešujejo s prakso pristojnih organov, spet druge posebnosti iz svojega zakonodajnega okvira vključijo v samo zakonsko besedilo. Kot že rečeno, ZJN-3 je mešanica obeh ureditev, zanimivo pa je, da se evropski »vpliv« najbolj kaže na Portalu javnega naročanja, kjer so obrazci povsem podrejeni evropski vsebini, slovenski uporabniki pa pri njihovem izpolnjevanju pač uporabljamo bližnjice.

Seveda! Vsi, ki ste stavili, da bo imela junijska kolumna prav tak naslov, ste uganili. Da ne bo pomote, kot že zapisano, nagrad ne bomo podeljevali.

Ja, od aprilske kolumne se je vreme nekoliko popravilo. Kaj res? Očitno je aprilu nekdo pozabil povedati, kje je njegovo mesto na koledarju, in pač malo zamuja. Po vseh teh letih bi se sicer lahko že naučil in zresnil, ampak tudi če ne, bo čisto v redu. Če drugega ne, nam daje hvaležno temo, ko nastopi nekoliko mučna tišina v družbi ali v dvoje.

Ko je bila sprejeta zakonska ureditev, po kateri je mogoče legalizirati objekte, ki so bili iz tega ali onega razloga zgrajeni »na črno«, je veliko lastnikov pričakovalo, da bodo lahko sčasoma in z nekaj stroški uredili (pravno) stanje svoje nepremičnine in v njej še naprej bivali – brez sence pravno (papirnato) neurejenega statusa.

Morda bi namesto besede dobrina lahko uporabila tudi kakšno drugo, npr. korist, sredstvo za izpolnjevanje življenjskih potreb, želja. Namesto besede skrb verjetno pridejo na misel besede breme, stres … V tokratni kolumni se bom dotaknila vprašanja, s katerim se srečujem v pisarni skoraj dnevno: kaj mi pripada in kaj mi lahko vzame ob ločitvi?

V prvi letošnji kolumni se vračam na svoje področje – javno naročanje. Morda sem v zadnjem času bolj pozorna, a zanimivo je, da je praviloma prva reakcija sogovornikov, ko omenim javna naročila, odklonilna. Dolgo časa nisem čisto razumela, zakaj ima javno naročanje takšen negativen predznak. Morda zato, ker so v javnosti znani le primeri, ko je bilo javno naročilo oddano netransparentno ali ko je bilo ugotovljeno, da so si ponudniki dobesedno razdelili predmet javnega naročila (se še spomnite roza diskete?). Vsa tista javna naročila, kjer je bil postopek izpeljan skladno z zakonom, kjer je bila pogodba podpisana in izvedena brez težav, zapletov in aneksov – o teh ne govorimo. Pa zakaj tudi bi? Takšno ravnanje se pričakuje in zato mu ne posvečamo posebne pozornosti.

Čas, ko pošiljamo in prejemamo lepe želje, ko se dnevni utrip nekoliko umiri in si vzamemo čas za vse tiste stvari, ki jim v preostalih 360 dneh ne posvečamo toliko pozornosti. Včasih pri tem spregledamo tudi sebe in svoje bližnje. In vedno znova si obljubimo, da bo v prihajajočem letu drugače! Nekatere obljube držijo, na nekatere pozabimo že v prvih dneh januarja.

Priznam, da si nisem mislila, da bo današnja kolumna tako suhoparna, v mislih sem imela namreč čisto drugo temo. Tudi prijazni glas iz domačega okolja mi je svetoval, naj izberem kaj bolj veselega, prazničnega. Kljub temu sem se odločila, da napišem nekaj besed o povsem nepotrebnem dodatnem administrativnem bremenu, ki ga je delodajalcem naložila država.

Simbol sodnega sistema je Pravičnost (Justicia), upodobljena s tehtnico, z mečem in s prevezo na očeh. Tehtnica predstavlja nepristranskost, meč simbolizira moč. Zgodovina nima jasnega odgovora o izvoru preveze čez oči, po nekaterih razlagah naj bi nakazovala toleranco ali nevednost do zlorabe prava s strani pravosodnega sistema. Danes je preveza splošno sprejeta kot simbol in zagotovilo o presoji brez predsodkov. Naj bo kratek zgodovinski pogled na simbol sodnega sistema uvod v moje današnje razmišljanje prav o tem – nepristranosti.

Saj ni res, pa je! Kar iz domačega kroga sem dobila, sicer prijazno in z nasmehom pospremljeno, pripombo, da septembrska kolumna ni bila v mojem, sicer menda prepoznavnem stilu. Priznam, da sem bila prijetno presenečena in seveda tudi hvaležna – vedno se najde prostor in čas za izboljšave. Če že govorimo o času, pa dajmo.

Današnji prispevek bo bolj ali manj namenjen mojim stanovskim kolegom – predvsem zato, ker so se verjetno tako kot jaz že znašli v nezavidljivem položaju, ko je sodnik/sodnica (v besedilu bom zgolj zaradi poenostavitve uporabljala izraz sodišče) »prijazno« razcefral/a vlogo z navedbo, da zapisane trditve niso dovolj konkretizirane.

365 dni, v prestopnem letu pa dan več, vsi pridno in vestno delamo, opravljamo svoje poklice, izpolnjujemo obveznosti. Seveda se vsake toliko časa zgodi, da imamo vsega preveč, da si želimo samo svojih pet minut (pa pri tem ne mislim na poznano pekovsko sladico) – kdaj pa kdaj jih imamo, včasih spet ne.

Pisalo se je leto 1930. Mlada kmečka gospodarica (naj bo Ana) se je s sosedovim sinom (ta naj bo Jurij) dogovorila, da se poročita. To je bil čas, ko je bila Amerika obljubljena dežela, kjer se cedita med in mleko, kjer je mogoče hitro zaslužiti veliko denarja. Priložnost, ki se ji je le redkokdo lahko uprl. Tudi Ana in Jurij sta se v toplih poletnih nočeh pogovarjala (no, morda ne le to), da bi bilo dobro, če bi imela nekaj denarja, da bi lahko mirno kmetovala, kupila še kakšno njivo, nekaj gozda.

Stavek, ob katerem smo se vsi pripadniki mlajših generacij vidno zdrznili, je bil: Časi so drugačni. Po tihem sem si obljubila, da sama tega svojim otrokom nikoli, ampak res nikoli, ne bom rekla. In tudi nisem – vsaj ne na glas.

V preteklih dneh je veliko razburjenja povzročila predlagana sprememba > Zakona o zavodih (ZZ). Sprememba opredeljuje razloge, na temelju katerih se lahko razreši direktor javnega zavoda. Ko sem zapisala ta stavek, sem pred samostalnik »razloge« zapisala pridevnik »jasne«, in tako hitro, kot sem ga zapisala, sem ga tudi pobrisala. Razlogi absolutno niso jasni in predvsem zadnji dve alineji dopuščata neizmerno domišljijo pristojnih organov.

Vprašanje, kaj je bilo prej: kura ali jajce, je za znanstvenike popolnoma neprimerno, saj je njim odgovor jasen. Vsi običajni ljudje se ob tem vprašanju rahlo nasmehnemo in se v pravi družbi spustimo v zabavno debato, ob kateri bi se našim osnovnošolskim učiteljicam biologije vsi lasje postavili pokonci!

V prvem filmu, ki sem ga gledala na televiziji in sem ga vsaj približno razumela, mi je med vsemi liki najbolj ostal v spominu sodnik. Tisti angleški, s čudnim pokrivalom, ki je sedel visoko nad vsemi ostalimi in grmeče predaval o pravici in kazni za tiste, ki se ne držijo dogovorjenih ali zapisanih pravil.

V svoji prvi kolumni bom združila dve temi, ki tako ali drugače krojita moje zasebno in poklicno življenje – otroci in javna naročila. Verjamem, da veste, v katero sfero spada kdo!