Novica je vrgla senco na celotni sistem sodstva, ne samo na dotičnega ustavnega sodnika. Ali res drži, da je tisto, kar ni prepovedano, dovoljeno? In če je tako, zakaj to ne velja tudi za običajne državljane? Se ravnanja politikov in funkcionarjev merijo z drugačnimi vatli? Smo pred zakonom res vsi enaki? To so bila vprašanja, ki sem jih v teh dneh slišala, če sem to hotela ali ne.
Ustavni sodnik je poleg svoje službe opravljal pridobitno dejavnost, za katero je registriral s. p. Odzivi so bili različni. Strokovna javnost se je najprej vprašala, ali je to zakonsko dovoljeno. Pojasnilo, če temu lahko rečemo tako, da zakon pač ne prepoveduje takšnega ravnanja, sem poslušala z veliko nejevero. Splošna javnost se s tem vprašanjem ni ukvarjala, zadevo je presojala po svojem moralnem metru – ustavni sodnik, od katerega se že zaradi samega položaja pričakuje visoka moralna drža, si tovrstne racionalizacije stroškov pač ne bi smel dovoliti. Ljudski glas pričakuje, da bodo pravniki pri opravljanju poklica (v katerikoli že obliki) spoštovali ne le zakonske prepovedi, temveč tudi etiko in moralo. Da se razumemo: tudi za druge poklice velja enako, nekateri so pač bolj pod drobnogledom.
Ali je s. p. ustavnega sodnika zakonsko dovoljen? Ni prepovedan. Saj vem, nisem odgovorila na vprašanje, vsaj ne neposredno. A bodimo dosledni – gre le za zunanjo obliko pridobitne dejavnosti, ki je vsebinsko gledano zakonsko dopuščena. Doslej smo bili navajeni, da so ustavni sodniki z univerzami sodelovali na podlagi avtorskih pogodb. Delo (!) visokošolskega učitelja, znanstvenega delavca ali visokošolskega sodelavca se nikomur ni zdelo sporno. Celo več, nekako se je pričakovalo, da bodo svoje akademsko delovanje nadaljevali.
Bo rezultat afere res le v zakonu ustrezno zapisana prepoved? Je to pravi odgovor? Morda. Pa vendarle bi odgovor moral ponuditi kaj več kot le čisto pragmatičnost o zakonitosti ravnanja ustavnega sodnika.
Aprilska novica ni bila prva, ki je zbudila pozornost javnosti. Leto smo začeli z nakupom nove sodne stavbe na Litijski cesti. Poleg kadrovskih zadreg slovensko pravosodje že precej dolgo pestijo tudi prostorske zagate. Dve ključni težavi, zaradi katerih se zdi, da ne moremo doseči cilja, ki si ga vsi želimo – hitro in učinkovito sodstvo. Ne vem, ali je na mestu, pa kljub temu prijazen opomnik: bi končno lahko dobili pojasnilo, kaj si želi vsakokratna vladajoča struktura doseči, ko tako brez dejanskega vsebinskega razmisleka navrže ta dva pridevnika?
Hitro in učinkovito vsaj v mojih očeh pomeni čim prej, ko je mogoče. Ja, pa smo spet tam. Stara mantra je že, da so slovenska sodišča počasna. Seveda, opazka je posplošena in v nekaterih primerih neupravičena. Justice delayed is justice denied. V prostem prevodu: odložena pravica je zavrnjena pravica. Kaj pomaga, če nam zakon omogoča, da svoje pravice zaščitimo oziroma uveljavljamo na sodišču, če pa na odločitev čakamo več let? Medtem življenje teče naprej, razmerja in okoliščine se spreminjajo. Odločitev, pa čeprav v našo korist, je čez leta nepomembna, včasih povzroči celo nove zaplete, v najbolj črnih scenarijih pa niti ni izvršljiva. Odločitev sodišča ni pomembna samo v primerih posameznikov, temveč tudi zaradi pravice javnosti, da dobi povratno informacijo o tem, ali je nekaj prav ali narobe, ali je »po zakonu« ali ne.
Kaj je treba narediti, da bomo presegli prostorsko stisko in kadrovski primanjkljaj? Reševanja teh dveh vprašanj se vsaka vlada loti po svoje. Dosedanji poskusi so prinesli (bolj ali manj) slabe rezultate. Morda bi morali v enačbo »reševanja« hitrosti in učinkovitosti sodnega sistema vključiti tisti primarni element – sprejemanje nove in spreminjanje obstoječe zakonodaje. Le stabilna zakonodaja je temelj za vzpostavitev sodne prakse, ki je v današnjem svetu čedalje bolj pomembna tako pri zastopanju strank kot pri odločanju sodnikov. Nova zakonodaja, ki se na podlagi dnevnih dogodkov prehitro in premalo premišljeno spreminja in dopolnjuje, povzroča nepotrebne zastoje. Rešitve, ki urejajo le nekaj odstotkov možnih življenjskih primerov, vendar spremenijo celotni ustroj ureditve posameznega področja, niso dobre. Višje sodišče še niti ne odloči o pritožbi, zakonodajalec pa zaradi novih (dnevnih) primerov že spremeni zakonski okvir. Tako se vrtimo v začaranem krogu.
Nakup sodne stavbe na Litijski cesti je že imel določene posledice, sodnega zaključka pa verjetno ne gre pričakovati v doglednem času. Spise, ki bodo v sodnih postopkih odprti na to temo, kazenski in civilni, prej ali slej čaka usoda vseh drugih zadev. Samo ob kakem pomembnejšem dejanju bodo o njih pisali novinarji, čez nekaj časa pa bomo vsi začudeni ugotovili, da so zadeve zaključene.
Čarobne paličice, s katero bi prišli do rešitev, nima nihče. Vsaj oglasil se doslej še ni.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
