Ko je bila sprejeta zakonska ureditev, po kateri je mogoče legalizirati objekte, ki so bili iz tega ali onega razloga zgrajeni »na črno«, je veliko lastnikov pričakovalo, da bodo lahko sčasoma in z nekaj stroški uredili (pravno) stanje svoje nepremičnine in v njej še naprej bivali – brez sence pravno (papirnato) neurejenega statusa.
No, pa je njihova pričakovanja in želje ustavil Državni svet Republike Slovenije, ko je vložil zahtevo za oceno ustavnosti (čisto pravi naziv je ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil) 146. člena Gradbenega zakona (GZ-1). Ustavno sodišče je na seji 23. 11. 2023 s sklepom zadržalo izvrševanje citiranega člena in v 2. točki izrecno zapisalo, da ni dopustna izvršba inšpekcijskega ukrepa iz prvega odstavka 93. člena zakona (izjema so objekti iz drugega odstavka 142. člena GZ-1, saj za njih pridobitev dovoljenja za objekt daljšega obstoja ni mogoča).
V obrazložitvi svojega predloga je Državni svet zapisal, da bi prišlo v primeru nadaljevanja postopkov legalizacije do primerov, ko bi vsa dovoljenja pridobili tudi objekti, ker je investitor/lastnik začel postopek legalizacije objekta, pa so le-ti postavljeni v nasprotju z občinskimi prostorskimi načrti, kar naj bi po mnenju predlagatelja povzročalo nepopravljivo škodo in pomenilo naravnemu okolju veliko grožnjo.
Kot je laično razumeti iz vsebine predloga, Državni svet postavlja naslednji vprašanji, in sicer glede pridobitev ustreznih papirjev za objekte daljšega obstoja, pri čemer v postopku niso sodelovali nosilci urejanja prostora – občine, in glede ustavitve (že izrečenih?) inšpekcijskih ukrepov, ker je lastnik/investitor že začel postopek legalizacije objekta daljšega obstoja. Morda v sami obrazložitvi predloga še najbolj zmoti navedba, da obstaja bojazen, da bo zakonodajalec tudi v prihodnosti pomikal časovno mejo glede objektov daljšega obstoja. Nekoliko nenavadno, da predlog za oceno ustavnosti temelji na nekem prihodnjem (torej negotovem) ravnanju zakonodajalca.
Najbrž sedanja ureditev teh vprašanj res ni najbolj posrečena, a nepremišljenost zakonodajalca povzroča običajnim ljudem nemalo težav in slabe volje, predvsem pa veča nezaupanje v pravno državo. Saj ste verjetno že slišali za nekaj najbolj odmevnih primerov legalizacij, o katerih se je v medijih veliko govorilo. Bo tudi gradbena zakonodaja delala razlike med tistimi, ki lahko, in tistimi, ki ne(z) morejo?
Rezultat zadržanja izvajanja izpodbijanega člena: pristojne upravne enote so ustavile vse postopke po 146. členu GZ-1, kar je ob spoštovanju ustavnega reda edina logična poteza državnega sistema.
Pri pisanju današnje kolumne sem se vedno znova in znova vračala na prejšnje odstavke, jih dopolnjevala in popravljala, saj imam občutek, da nikakor ne morem dovolj nazorno predstaviti dilem, ki jih sproža zadržanje izvrševanja 146. člena GZ-1. Najbrž bo kar zadostovala obrazložitev odločitve, v kateri je Ustavno sodišče navedlo, da je pretehtalo nastanek škodljivih posledic in ugotovilo, da njihov nastanek lahko prepreči z začasnim zadržanjem – do svoje dokončne odločitve. Pozdraviti gre tudi zavezo, da bo sodišče zadevo obravnavalo prednostno. V kratkem povzetku: več škode bi bilo povzročene, če bi se postopki po 146. členu GZ-1 nadaljevali. Vprašanje je, komu.
Morda beseda ali dve glede nastanka škodljivih posledic, javne koristi in zasebnega interesa. Izvrševanje postopkov, tudi inšpekcijskih, ki bi temeljili na zakonski ureditvi, ki ni skladna z Ustavo, bi pomenilo nastanek škode posamezniku (lastniku), ko bi mu objekt podrli, kasneje pa bi se izkazalo, da bi objekt lahko legaliziral. Po drugi strani bi pridobitev gradbenega dovoljenja ali dovoljenja za objekt daljšega obstoja, v postopka katerega občina ni sodelovala, pomenila nepopravljivo škodo naravnemu okolju in razvojnim potrebam občine. Javni interes, interes družbe, nas vseh, je tudi tokrat prevladal.
Za celovitejši pregled vprašanj, ki jih postavlja današnja kolumna, v nadaljevanju povzemam še nekaj osnovnih definicij postopkov oziroma elementov, o katerih teče beseda.
Legalizacija je postopek ureditve pravnega stanja že zgrajenega objekta, dela objekta, rekonstrukcije ali spremembe namembnosti objekta, izvedene brez gradbenega dovoljenja ali v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, v katerem se izda odločba o legalizaciji ali dovoljenje za objekt daljšega obstoja (142. člen GZ-1). Za lastnika oziroma investitorja uspešno zaključen postopek legalizacije tako pomeni, da ima za objekt (v celoti!) vse papirje.
Zakonodaja vsakomur nalaga, da pri gradnji upošteva vse pogoje in vse zahteve, če želi brezskrbno uživati v svoji hiši, poslovnem prostoru. Niso vse kršitve zakonodaje zlonamerne, žal pa zakon ne more razlikovati med tistimi, ki skušajo prisilne norme namenoma izigrati, in med tistimi, ki so pač storili napako ali niso bili dovolj pozorni pri izmerah, pri čemer sedaj njihova streha sega na sosedovo parcelo. Vsi takšni objekti, torej vsi, ki so postavljeni mimo gradbenega dovoljenja ali celo brez gradbenega dovoljenja, so nelegalne t. i. črne gradnje.
Država je vprašanje nelegalnih gradenj reševala različno. Morda se še kdo spomni obdobij, ko je bila razglašena t. i. amnestija in je lahko črnograditelj ali plačal ustrezne pristojbine ali odsedel nekaj dni v zaporu, pa je bil njegov objekt potem povsem legalen? Vprašanja nelegalnih objektov se država/zakonodajalec tako ni lotil prvič, zdi pa se, da je tokrat nekoliko naivno pričakoval, da bo ureditev vzdržala dlje časa.
Postopka (klasične) legalizacije že zgrajenega objekta ne smemo enačiti s postopkom, ki ga pristojna upravna enota vodi v primeru objekta daljšega obstoja brez gradbenega dovoljenja, kot ga opredeljuje prvi odstavek 146. člena GZ, pa čeprav je rezultat pod črto enak.
Zakon objekt daljšega obstoja definira z jasno časovno komponento, in sicer je to objekt, ki je obstajal od 1. 1. 2005. Dodatni (vsebinski) element je, da je kot takšen obstajal v bistveno enakem obsegu in ima bistveno enako namembnost. Glede dokazovanja obsega ni nekega posebnega vprašanja – temelji objekta so običajno kar najboljše izhodišče za presojo.
Nekaj več dokazovanja bo verjetno zahtevalo izkazovanje enake namembnosti, sploh kadar je bil objekt (morda) namenjen gospodarski dejavnosti, v njem pa so bili tudi prostori za bivanje – stanovanjski del. Izraz namembnost lahko prosto prevedemo v namen, za katerega je bil objekt postavljen – bomo v njem prebivali (stanovanjska namembnost) ali bomo v njem opravljali gospodarsko dejavnost, hranili orodje, hranili pridelke (poslovna namembnost)?
Postopek pridobitve dovoljenja za objekt daljšega obstoja se od klasične legalizacije (pogoje in zahtevano dokumentacijo določa 144. člen GZ-1) razlikuje tudi po vsebinsko zahtevanih dokazilih, kot jih opredeljuje drugi odstavek 146. člena GZ-1. To sta torej vsebinsko podobna, v bistvenih elementih pa izredno različna postopka. Zadržanje (izvrševanja inšpekcijskih ukrepov) se nanaša le na objekte daljšega obstoja, torej ne na splošno na vse postopke legalizacije po GZ-1.
Ali je predlog Državnega sveta za oceno ustavnosti 146. člena GZ-1 upravičen ali ne, bo povedala odločitev Ustavnega sodišča, ki jo lahko pričakujemo v kratkem. Do takrat pa vsem tistim, katerih postopki so bili ustavljeni, nekaterim celo tik pred končnim dejanjem – izdajo gradbenega dovoljenja oziroma dovoljenja za objekt daljšega obstoja, želim zvrhano mero potrpežljivosti, vsem bralcem kolumne pa vesele velikonočne praznike.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
