Čas, ko pošiljamo in prejemamo lepe želje, ko se dnevni utrip nekoliko umiri in si vzamemo čas za vse tiste stvari, ki jim v preostalih 360 dneh ne posvečamo toliko pozornosti. Včasih pri tem spregledamo tudi sebe in svoje bližnje. In vedno znova si obljubimo, da bo v prihajajočem letu drugače! Nekatere obljube držijo, na nekatere pozabimo že v prvih dneh januarja.
Dokler se nisem lotila pisanja te kolumne, sploh nisem vedela, kako težko je narediti »bilanco« leta, vsega, kar se je zgodilo, kar bi se moralo zgoditi, in vsega, kar še čaka. Osebno se mi je najbolj vtisnil v spomin letošnji avgust, ko je narava pokazala svojo (pre)moč nad človekom. Prizadevanja in pridno delo več rodov so v trenutku izginila, kot da sploh nikoli ne bi obstajala. Ljubeča skrb za stoletno domačijo starih staršev ali nova hiša mlade družine – naravne sile niso izbirale.
Le tisti med nami, ki so kaj takšnega ali podobnega doživeli na lastni koži, lahko razumejo stisko, v kateri so se znašli ljudje, ki so jim vodne ujme in plazovi odnesli vse. Malo nas je, ki lahko sploh dojamejo, kako globoke rane pusti takšno divjanje. Pomagali smo vsak po svojih močeh – s prispevki, prostovoljnim delom ali kako drugače – pač po zmožnostih.
V reševanje in obnovo se je aktivno vključila tudi država. Čeprav se zdi, da državni mlini meljejo prepočasi, in res, vsaj v takšnih primerih bi lahko kakšen zakon sprejeli nekoliko hitreje, pa je neizpodbitno dejstvo, da se je država odzvala. Pač na način, ki ga pozna – z ureditvijo zakonskih temeljev za ukrepanje pri odpravi posledic in kasneje tudi z zakonodajo glede obnove prizadetih območij. Pri tem ne gre pozabiti, da je bilo treba reševati tako življenjska vprašanja glede vsakega posameznika kot tudi sistemska vprašanja glede poslovanja inštitucij.
Primarno je bilo treba odgovoriti na vprašanje: kako naprej? Kako pomagati vsem tistim, ki so morali začeti življenje postavljati na novo? Kako bodo pri lajšanju zapletenih pravnih in tehničnih vprašanj pomagale različne inštitucije, ki so se morda tudi same prvič srečale s tako perečimi in množičnimi vprašanji? Nedvomno s(m)o vsi pričakovali odgovore, ki včasih tudi niso bili takšni, kot s(m)o jih pričakovali. Mednje lahko mirne vesti uvrstimo tudi odločitve o preselitvi družin in posameznikov z najbolj ogroženih območij. Odločitve so bile nujne, prepričana sem, da tudi tehnično in strokovno utemeljene, in sprejete z zavedanjem posledic za življenja posameznikov.
Za normalno in nemoteno delovanje države, občin, šol, vrtcev, domov za starejše občane, bolnišnic in drugih ustanov, ki se financirajo iz javnega denarja, je ključnega pomena področje javnega naročanja. Le prek zakonito izvedenega postopka oddaje javnega naročila je dopustno financiranje gradenj, izvajanje storitev in dobava blaga. Postopki se izvajajo po ustaljenih pravilih, ki urejajo postopke v vsakodnevnem ritmu in procesu. Avgustovski dogodki so terjali spremembe zakonodaje na različnih področjih, tudi na tem.
Zakonski okvir glede javnega naročanja je bil prilagojen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah > Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč (Uradni list RS, št. 88/23) in Zakonom o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023 (Uradni list RS, št. 95/23). Ne bom »utrujala« s pregledom sprememb in analizo učinkov, ki so jih le-te prinesle, dotaknila bi se le treh pomembnih rešitev. Zakonski okvir izrecno dovoljuje odstop od že sklenjene pogodbe za izvedbo predmeta javnega naročila, če le-ta ni več potreben – gradnja objekta na zemljišču, ki ga praktično ni več. Tovrstna vprašanja sicer urejajo obligacijska pravila, a z uveljavljeno določbo je mogoče rešitev hitreje »spraviti v življenje«. Časovno gledano je pomembna veljavnost milejšega režima za javna naročila, ki so povezana z odpravo posledic avgustovskega divjanja narave – javna naročila, katerih predmet se nanaša na tovrstne zadeve, je mogoče z upoštevanjem zakonskih olajšav izvesti vse do konca marca 2024. Tretji institut, ki se ga je dotaknila zakonodaja, se nanaša na pogodbene izvedbene roke in posledično pogodbene kazni. Zakon je tako predvidel pretrganje pogodbenih rokov izvedbe in teka pogodbenih kazni. Naj pa vas opozorim: vse tovrstne izjeme je treba dokumentirati in zanje navesti utemeljene razloge.
Morda se na prvi pogled zdi, da je bil poseg na področje javnih naročil povsem nepotreben in izguba dragocenega časa, ko bi se lahko država posvetila bolj perečim vprašanjem. Verjemite mi, da ni tako. Odziv na področju javnega naročanja je bil nujno potreben in brez sprememb, ki sta jih prinesli novela zakona in sam zakon, nekaterih (nujnih) javnih naročil ne bi bilo mogoče oddati. Trenutki, ko smo si vsi želeli le, da bi se narava umirila, in ko pravzaprav ni bilo pomembno, od kod je prišla pomoč, samo da je prišla, so hitro pozabljeni. In vedno pride čas, ko je treba položiti račune, izkazati pravne in zakonske podlage in upravičiti odločitve.
Še ne tako dolgo nazaj, ko nas je stiskala epidemija covida-19, smo bili zgroženi nad vsakim, ki si je drznil pripomniti, da pa kakšno javno naročilo morda ni bilo oddano čisto skladno z zakonom – kako si drzne v tako težkih trenutkih sploh pomisliti na kaj takega. Morda si tudi nismo znali predstavljati, da bi lahko nekdo zlorabil življenjske stiske za nečiste posle! Pa se je kasneje izkazalo, da so jih. Tudi zato je prav, da je država zakonsko uredila izjeme in poskrbela, da na strani javnih naročnikov ni prišlo do iskanja »inovativnih bližnjic«, ki kaj hitro postavijo pod vprašaj zakonitost postopka.
Naj bo leto 2024 takšno, kot si ga želite!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
