Morda bi namesto besede dobrina lahko uporabila tudi kakšno drugo, npr. korist, sredstvo za izpolnjevanje življenjskih potreb, želja. Namesto besede skrb verjetno pridejo na misel besede breme, stres … V tokratni kolumni se bom dotaknila vprašanja, s katerim se srečujem v pisarni skoraj dnevno: kaj mi pripada in kaj mi lahko vzame ob ločitvi?
V letih, ko ustvarjamo premoženje, ko kupujemo nepremičnine, tako tiste za dnevno bivanje kot tiste za oddih in počitnice, ko kupujemo stvari, najprej tiste, ki jih nujno (kaj res?) potrebujemo, in sčasoma tiste, ki nam lepšajo življenje iz dneva v dan, nas seveda (ne?) skrbi, kako bomo s tem premoženjem ravnali, kako nam bo prineslo kar največ koristi. Vodilna misel je zadovoljitev osnovnih potreb, zagotovitev strehe nad glavo, jekleni konjiček, ki nas bo pripeljal od točke a do točke b, pa še kakšna malenkost se najde – gospe si seveda privoščimo kakšen par čevljev, ki jih nujno (ampak vsekakor!) potrebujemo, gospodje pa nikoli nimajo dovolj priročnega orodja za mala (in malo večja) hišna popravila. In potem je tu še naše največje bogastvo – otroci. Šola je brezplačna (no, zneski na položnicah dokazujejo neko drugo realno stanje). Obšolske dejavnosti in kakšno resno ukvarjanje s športom ali umetnostjo – povsem svoje finančno poglavje.
Največkrat ustvarjamo v dvoje. In včasih se zgodi, da »midva« preneha obstajati – življenjski nazori se spremenijo, partnerja se odtujita. In ko ne vidita več skupne poti v sončni zahod, sta soočena s težkim vprašanjem: kako si bova razdelila vse tisto, kar sva ustvarila?
Saj vem, da vas je veliko v tem trenutku pomislilo na tisti znameniti rek: ko zakonca vidita rdeče, vidijo odvetniki zeleno. Ko se zakonca (partnerja) ne moreta sporazumeti, kaj je sploh skupno premoženje in v kakšnem deležu sta prispevala – ja, potem je pomoč odvetnikov smiselna in velikokrat tudi dobrodošla. Težko bi rekla, da sem v svoji praksi naletela na primer, ko sta partnerja dejansko ustvarila skupno premoženje iz nič, samo s svojim delom v času zakona. V takšnem primeru bi vsa vprašanja in očitki odpadli. Praviloma je vedno pomagala še kakšna roka, praviloma so (vsaj na začetku) pomagali eni ali drugi ali oboji starši, kakšen evro je primaknila še stara mama, pa kakšna teta, ki ni imela svojih otrok. Ravno takšna pomoč, pa naj bo finančna ali pa zgolj v obliki dela, pomoči (tudi pri varstvu otrok, ko sta zakonca delala popoldne na hiši), po navadi postane stvar spotike. Največkrat slišani očitek: moji so nama dali podstreho, da sva si lahko naredila stanovanje. In največkrat (v jezi zabrušen) odgovor: moji so dali pa denar za material, moj oče je pomagal zidati in moja mama je kuhala delavcem malice. Ja, kaj pa zdaj? Kako bosta zakonca suhoparno finančno ovrednotila delež vsakega od staršev? Kako bosta postavila »ceno« popoldanskemu počitku očeta, ki je namesto daljinca na kavču na parceli vihtel lopato in metal apno, cement, pesek in vodo v mešalec (ja, saj vem, da se to ne dela več tako!)?
Morda bi bilo prav, da se na točno tem mestu zakonca ustavita in drug drugemu (oziroma vsem rokam, ki so pomagale) priznata enakovreden delež – vsak par staršev je dal tisto, kar je lahko, z istim ciljem: da si bosta »ta mlada« ustvarila svoj dom. Naj tukaj ne štejejo samo evri. Še manj je tukaj smiselno iskati uravnoteženost pomoči »mojih« in »tvojih«. Kar nekajkrat sem se zaradi nastalih sporov pogovarjala tudi s kakšnim od staršev (pač enega od zakoncev) in lahko z mirno vestjo povzamem njihova razmišljanja: niso dali zato, da bi to potem nekoč dobili nazaj, še manj so svoj prispevek finančno vrednotili za primer, če mladima ne bi uspelo in bi šla narazen.
Naslednje neizogibno vprašanje, ki je včasih celo na prvem mestu: kaj je bilo ustvarjeno z delom? Jaz sem vzel(a) posojilo, da sva prekrila streho, je stavek, ki ga slišim v takih primerih. Odkrito priznam, da v takšnih primerih pomislim: pa saj sta spala pod isto streho – streha ni bila namenjena samo enemu od zakoncev, korist od nje je imela vsa družina. V spomin so se mi vtisnili tisti primeri, ko je žena (in mati) ostala doma, skrbela za otroke, družino in hišo, mož (in oče) pa ji ob ločitvi očita, da tako ali tako ni nič naredila, saj je bila cele dneve(!) doma, medtem ko je on cele dneve(!) garal v svoji firmi. Prispevek v skupno življenje (in premoženje) ne pomeni vedno finančnega prispevka v obliki plače, ta je lahko bila tako velika, da je omogočala življenjski slog celotne družine tudi zato, ker je nekdo cele dneve skrbel za druge stvari.
Morda se zdi, da omenjam dokaj absurdne stvari, a kolegi odvetniki in tudi sodniki bi lahko postregli še s prenekatero sočnejšo izjavo ali očitkom, ki so jim bili priča v takšnih postopkih.
Čisto suhoparno, a vendar nujno, če želim predstaviti celotno sliko: vprašanja glede premoženja zakoncev ureja Družinski zakonik (DZ), ki v 65. členu postavlja domnevo zakonitega premoženjskega režima in v 67. členu opredeljuje skupno premoženje zakoncev, 74. člen DZ pa odgovarja na vprašanje, kako določiti deleže pri delitvi skupnega premoženja.
Naj se vrnem na začetek, ali morda celo primerneje, zaključim tokratno kolumno. Ko smo prvič slišali za predporočne pogodbe, najprej seveda po čisto ameriškem vzorcu, s(m)o nanje gledali nekoliko zviška. Pogodba pred poroko za primer ločitve – nezaslišano! Seveda se nihče ne poroči zato, da bi se ločil. Kljub začetnim pomislekom pa je bila predporočna pogodba kot način vnaprejšnje ureditve delitve skupnega premoženja sprejeta. S spremembo DZ aprila 2019 je bil vzpostavljen register pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (tako se namreč uradno imenujejo predporočne pogodbe), za katerega skrbi Notarska zbornica Slovenije. V registru je od leta 2019 do konca februarja 2024 vpisanih 623 pogodb, v katerih so se stranke dogovorile za drugačen način ugotavljanja posebnega/skupnega premoženja in tudi za drugačen način (raz)delitve v primeru razveze zakonske zveze (tako se namreč uradno imenuje ločitev).
Življenje nam prinaša na pot čudovite in manj čudovite osebe in dogodke, ne na ene ne na druge pa nikoli nismo čisto pripravljeni. In ko se zgodijo tiste manj čudovite, boleče stvari, ko se skupna pot dveh razdeli, se je dobro spomniti tudi trenutka, ko sta se poti združili v eno. Vem, da to vedno ni mogoče, da je bolečine in stresa enostavno preveč, da skuša vsak od zakoncev »potegniti« iz vsega čim več. Kot sem že zapisala v svojih kolumnah, pogovor in dogovor prineseta boljše rezultate za vse vpletene strani, pa naj odvetniki vidijo zeleno ali ne!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
