Seveda! Vsi, ki ste stavili, da bo imela junijska kolumna prav tak naslov, ste uganili. Da ne bo pomote, kot že zapisano, nagrad ne bomo podeljevali.
Vsi, ki ste kakorkoli vpeti v javna naročila, ste že slišali za odločitev Sodišča EU v zadevi C-547/22 z dne 6. junija 2024. No, danes o tej odločitvi ne bom pisala, saj si bom vzela čas in na to temo pripravila julijsko kolumno.
Le nekaj dni (9. junija) po sprejetju odločitve Sodišča EU so bile v državi volitve v Evropski parlament, ki so jih spremljali še štirje referendumi. Menim, da vprašanja posvetovalnih referendumov zadevajo širši krog bralcev, zato bo tokratna kolumna namenjena tej temi.
Res je, da je bilo o pravilih referendumskega odločanja in vsebini samih referendumskih vprašanj povedanega veliko že pred volilno/referendumsko nedeljo, pa vendarle mislim, da je prav, da na kratko povzamemo pravne okvire in predstavimo tudi izkazano voljo državljanov in državljank Republike Slovenije.
Kot hierarhično najvišji pravni akt Ustava Republike Slovenije v 90. členu opredeljuje zakonodajni referendum, in sicer: »Državni zbor razpiše referendum o uveljavitvi zakona, ki ga je sprejel, če to zahteva najmanj štirideset tisoč volivcev. Referenduma ni dopustno razpisati:
- o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč,
- o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu, ki se sprejema za izvrševanje državnega proračuna,
- o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb,
- o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost.
Pravico glasovanja na referendumu imajo vsi državljani, ki imajo volilno pravico. Zakon je na referendumu zavrnjen, če proti njemu glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da proti zakonu glasuje najmanj petina vseh volivcev. Referendum se ureja z zakonom, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.«
Ustavna določba je na zakonski ravni realizirana v Zakonu o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI). V 3. podpoglavju so zapisana pravila glede posvetovalnega referenduma, iz katerih izhaja tudi pojasnilo, zakaj gre le za posvetovalni referendum. Zakonsko besedilo sicer govori o vprašanju širšega pomena za državljane, dejansko pa politika »meri utrip« glede določenega, običajno dokaj delikatnega vprašanja. Odgovori, ki se suhoparno izražajo v številu preštetih glasov »za« in »proti«, so čustvene narave in pričakovano izražajo izredno subjektiven pogled posameznika oziroma posameznice.
Prva tri vprašanja (in odgovori) letošnjih referendumov spadajo v skupino, ki sem jo opisala v prejšnjem odstavku: »Ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?«; »Ali naj Republika Slovenija na svojem ozemlju dopusti gojenje in predelovanje konoplje v medicinske namene?« in »Ali naj Republika Slovenija na svojem ozemlju dopusti gojenje in posedovanje konoplje za omejeno osebno rabo?«.
Priznam, da nisem pregledovala statistike oddanih glasov, tako da nikakor ne morem reči, da odgovori izražajo (ali ne) svetovnonazorske poglede slovenskih državljanov in državljank. Prepričana sem, da izražajo njihove osebne preference. Na vprašanje, ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, je nekaj manj kot 55 odstotkov tistih, ki so se udeležili referendumskega odločanja, odgovorilo »ZA«. Na vprašanje, ali naj Republika Slovenija na svojem ozemlju dopusti gojenje in predelovanje konoplje v medicinske namene, je »zeleno luč« tovrstni zakonski ureditvi prižgalo nekaj manj kot 67 odstotkov, prav tako je državo v ureditvi glede gojenja in posedovanja konoplje za omejeno osebno rabo podprlo okrog 52 odstotkov udeležencev. Državna politika je tako dobila precej jasen odgovor glede zakonske ureditve omenjenih področij. Kakšen bo predlagan oziroma kasneje sprejet zakonski okvir, bo vsekakor še stvar vročih političnih, populističnih in, srčno upam, tudi strokovnih debat – tistih v medijih in tistih »ob šanku«.
Med čustveno in osebnostno obarvana referendumska vprašanja je zakonodajalec vtaknil še izredno suho(parno) četrto vprašanje z močnim političnim nabojem: »Ali ste za to, da se za volitve poslank in poslancev v Državni zbor Republike Slovenije uvede preferenčni glas, ki bo zagotovil odločilen vpliv volivcev na izbiro poslanca?« Brez zamere, osebno sem dobila občutek, da rešujem uganko »poišči vsiljivca«. Razumem, da je bila odločitev o hkratni izvedbi vseh referendumov izrazito finančne narave. A ko smo že pri finančnem vidiku: posvetovalni referendumi zakonodajalca ne zavezujejo, so torej samo strošek?
Referendumska nedelja je za nami, Državni zbor bo sporočilo udeležencev tako ali drugače ubesedil v zakonskem besedilu – odgovori nakazujejo cilj, vprašanje poti (in stranpoti) pa ostaja.
Tako, z vremensko obarvanimi naslovi smo za letos zaključili! Julijska kolumna bo sicer že dopustniška (včasih tudi sodne počitnice pridejo prav), vrnila pa se bom na svoje strokovno področje – javno naročanje. Vsem, ki že uživate v dopustniškem ritmu, uživajte še naprej! Vsem, ki se še borite s pisarniško klimo – tudi mi bomo uživali.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
