Stavek, ob katerem smo se vsi pripadniki mlajših generacij vidno zdrznili, je bil: Časi so drugačni. Po tihem sem si obljubila, da sama tega svojim otrokom nikoli, ampak res nikoli, ne bom rekla. In tudi nisem – vsaj ne na glas.
Konec aprila in začetek maja sta pomenila nekaj posebnega predvsem generacijam mojih staršev, pa tudi tistim generacijam, ki smo odraščale ob koncu prejšnjega stoletja. Sistemu, ki je svojo pravo barvo sicer pokazal kasneje, ko so se odprli arhivi, ko so se zgodovinarji in tisti, ki bi si to želeli biti, zapodili med prašne dokumente in mape. Seveda, danes je lahko razlagati stvari tako in drugače, pa še malo drugače, pa še malce obratno. Vsako dejstvo, ki ga obrazložimo, ki ga damo v kontekst ali iz konteksta vzamemo, spremeni svojo naravo. Zgodovinsko dejstvo, ki postane informacija, podatek, ni nič drugačno – le zorni kot pogleda nanj se spremeni. Zornih kotov je vedno vsaj toliko, kot je razlagalcev … A ne?
Tudi v današnjem času sta 27. april in 1. maj državno priznana praznika. Spomin ali le priložnost za krajše počitnice? Nikakor nimam namena razpravljati, zakaj praznovati te spomine. Če sta 27. april in 1. maj praznika prejšnjih generacij, mislim, da jima je enakovreden tudi 25. maj – (nekdanji) dan mladosti. A ravno zanj sem prepričana, da bi (mu) moral(i) spremeniti karakter. Mladost naj vedno gleda naprej, naj išče nove poti, a hkrati naj se uči na napakah (ki to seveda niso – vsaj ne v očeh starejših generacij). Res je, vsi ponavljamo napake svojih staršev – delamo ravno tisto, kar so nam zabičali, naj ne počnemo.
Pa lahko pričakujemo, da bodo mlajše generacije (ljubkovalno jim v zasebnem življenju pravim mladiči) gledale naprej? Da ne bodo stopicale na mestu ali v strahu za golo eksistenco celo stopile korak nazaj? Jim država in družba daje dovolj podpore, dovolj možnosti, dovolj manevrskega prostora tudi za napake? Osebno sem prepričana, da ne. Pa mi ni treba gledati statističnih podatkov o stopnji brezposelnosti med mladimi, niti števila prvih iskalcev zaposlitve, še manj brskati po številih razpisanih mest na gimnazijah in univerzah. Dovolj je, da se v mislih za trenutek ustavim pri vseh tistih, ki postrežejo kavo, napolnijo police … Njihovega dela pogosto niti ne opazimo, njihovih nasmehov ne vračamo, le redko jim namenimo prijazno besedo, še manjkrat so deležni pohvale šefov. To nikakor ni delovno okolje, v katerem bi sama želela delati. Moji šefi so bili praviloma strogi in zahtevni, kritika jim je prej šla od ust kot pohvala, a vendar sem na tem temelju gradila svoj odnos do kasnejših sodelavcev – podrejenih in nadrejenih. A, ja, da ne pozabim: vsi so bili tudi izredno delavni in strokovno izredno dobro podkovani. Tudi tisti, ki so bili nekoliko starejši, so redno in vestno spremljali novosti (no, takrat seveda še ni bilo npr. zbirk sodnih odločitev le nekaj klikov stran, iskali smo po kupih in kupih papirjev). Morda se zdi čudno, da mlade in njihovo prihodnost »mečem v isti koš« s starejšimi in izkušenimi šefi. Iskreno mislim, da so prav šefi v delovnem okolju tisti, ki bodo, poleg staršev, usmerjali in pomagali mlajšim generacijam pri iskanju novih poti.
Družba, ki stremi samo k novemu, boljšemu, hitrejšemu, ki svojih odločitev ne sprejema s preudarkom in na izkustveni ravni in ob tem ne upošteva napak, ki so bile že storjene (in plačane), ne more trditi, da si prizadeva za mlade generacije, za njihov razvoj in obstoj.
Kot veste, sem mama in pravnica (okej, odvetnica). Hči, ki se je ravno tako podala v pravniške vode, je že zelo zgodaj spoznala, da se moje delo ne zaključi ob 16.00. Tudi kakšen večer je bilo treba posvetiti papirjem, včasih prestaviti kakšen sprehod. Upam si trditi, da sem ji prihranila kakšno uro študija, ko sem ji na praktičnem primeru razložila kakšno zakonsko normo, npr. razliko med pravico in svoboščino – ko bo tole brala, se bo gotovo nasmejala. Svojih izkušenj z mladimi nisem nabirala le pri hčeri, pač pa tudi v pogovorih z njenimi sovrstniki in mlajšimi kolegi pravniki. In ravno zato stojim trdno na prepričanju, da je prav mladim treba omogočiti, da raziskujejo, iščejo, izkusijo – po možnosti tako, da imajo zagotovljene vsaj osnovne razmere za življenje. Od študenta, ki ga noč in dan vse dni v tednu skrbi, kako bo plačal najemnino, kdaj bo naslednjič jedel in kako bo plačal avtobus domov, ne moremo zahtevati ali pričakovati, da se bo z vsem žarom posvetil študiju, mu namenil pretežen del dneva (in pred izpiti tudi noči), razvijal svoj proces kritičnega razmišljanja, iskal rešitve za dobro družbe, soljudi. Morda si kdo zdaj misli, da pretiravam – tega pri nas vendar ni. O, ja, pa še kako je!
Država in družba bi morali poskrbeti, da bi mlade generacije lahko svojo energijo posvečale stvarem, ki pomenijo napredek, naj si bo gospodarski, znanstveni, umetniški ali športni, ne nazadnje tudi politični. Le njihovo delo in prizadevanja bodo prinesla tiste premike, ki si jih vsi tako zelo želimo, pa nekako ne najdemo prave formule, da bi jih naredili. Vedno znova in znova imamo polna usta besed in črk na papirju o tem, kakšne dobrine ponujamo mladim ljudem, tistega, kar bi bilo potrebno, pa jim nikakor ne damo – možnosti, da bi segli dlje in višje. Če za to ne bomo poskrbeli in to kaj kmalu, bomo tudi slovenski stari starši svoje vnuke videvali le dvakrat na leto – naši otroci (njihovi starši) bodo iskali uresničitev svojih sanj drugje, morda kilometre in kilometre daleč. Naj zaključim z mislijo, ki sem jo prebrala pred kratkim: Ko so otroci majhni, jim daj korenine, ko so veliki, pa jim daj krila!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
