Simbol sodnega sistema je Pravičnost (Justicia), upodobljena s tehtnico, z mečem in s prevezo na očeh. Tehtnica predstavlja nepristranskost, meč simbolizira moč. Zgodovina nima jasnega odgovora o izvoru preveze čez oči, po nekaterih razlagah naj bi nakazovala toleranco ali nevednost do zlorabe prava s strani pravosodnega sistema. Danes je preveza splošno sprejeta kot simbol in zagotovilo o presoji brez predsodkov. Naj bo kratek zgodovinski pogled na simbol sodnega sistema uvod v moje današnje razmišljanje prav o tem – nepristranosti.
Pred kratkim sem imela srečo, da sem na zasebnem družabnem večeru sedela za mizo s kolegom – znanim slovenskim odvetnikom. Seveda sva se, kljub rahlemu negodovanju omizja, zapletla tudi v strokoven pogovor, ki sva ga kmalu nadgradila z izmenjavo izkušenj in spoznanj poklica. Presenečeno sem ugotovila, da imava kljub močno različno dolgemu stažu v odvetništvu zelo podobne izkušnje – s kolegi, sodniki, strankami. Tako kot povsod tudi v mojem poklicu najprej prepoznamo ekstreme, o katerih tudi največ govorimo. Kljub temu pa velja poudariti, da se večina trudi opravljati svoj poklic in poslanstvo. Ja, poslanstvo. Tako sodniki kot odvetniki bi morali svoje delo opravljati kot poslanstvo. Morda bo kdo od bralcev pripomnil, da poslanstvo pač ne plačuje položnic, poklic, služba ga. Res je.
Osebno sem prepričana, da je vendarle poslanstvo tisto nekaj več, ki sodnike in odvetnike zavezuje pri njihovem delu. K temu nas zavezujejo stranke, ko nam prepustijo svoje težave v upanju, da jih bomo rešili v njihovo korist, po njihovih željah. A se zadeve vedno ne izidejo v njihov prid in takrat povsem človeško iščejo krivca, ki ga, včasih upravičeno, včasih neupravičeno, najdejo v sodnem sistemu.
V zadnji številki revije Odvetnik je dr. Nana Weber v prispevku opisala svojo pravniško pot. V spominu mi je ostal odstavek, v katerem je zapisala, da je najtežje stranki pojasniti, zakaj je izgubila, in to kljub jasnim zakonskim normam in sodni praksi, ki govori v njeno korist, ki ščiti njene interese in njen pravni položaj. Globoko in iskreno se strinjam z zapisanim!
Leta 1996 sem opravila (takrat imenovani) pravosodni izpit, ki je trajal tri dni. Prvi dan splošni del, drugi dan pisanje sodbe – izbrala sem kazensko – in tretji dan temeljito izpraševanje treh sodnikov, predsednik komisije je bil vrhovni sodnik. Ob koncu so mi zaželeli veliko sreče in uspehov na moji pravniški poti. Takrat še nisem vedela, kolikokrat se bom še spomnila na njihove besede spodbude.
Nekaj let sem opravljala čisto običajne pravniške naloge v gospodarstvu, potem nekaj let v javnem sektorju. Dva povsem različna svetova, vsaj kar se prava in zakonov tiče! V gospodarstvu je bila moja naloga iskati poti in možnosti, kako »optimizirati« poslovanje, opravičiti bližnjice, ki so jih našli direktorji. Med delom v javnem sektorju sem imela včasih občutek, da pravzaprav ljudje služimo pravu, in ne obratno. Nenehno spreminjanje zakonodaje, nedorečenost zakonskih norm, pregovarjanje o tem, kako naj(!) razumemo in uporabljamo pravni okvir. Izkušnja dela v javnem sektorju me je kar dobro pripravila na delo s strankami v odvetniški pisarni. Žal pa niti malo na sodne dvorane.
Z vstopom v odvetniški poklic se je, vsaj meni, odprl popolnoma nov svet, ki mu vladajo čisto posebna, včasih nezapisana pravila. Pravila, ki jih postavljajo sodniki. Ravno pred kratkim mi je nekdo rekel, da bi moralo pravo veljati enako za vse. Črno-bel pogled na svet, ki bi ga pred nekaj leti odpravila z zamahom z roko, češ, pa saj je tako. Pa ni!
Nezapisana pravila so tista, pri katerih se kaj hitro zgodi, da niti ne veš, da si jih kršil, pa si že »kaznovan«. Pravzaprav je kaznovana tvoja stranka, kar je še toliko bolj nedopustno, kajne? Sodniku morda ni všeč slog odvetnikovega pisanja, pa bo to jasno in nedvoumno pokazal, ko mu bo pred stranko na pripravljalnem naroku »bral levite«. Včasih odvetniki v veliki vnemi, da bi uveljavili interes svoje stranke, v svojih argumentacijah sežemo (pre)daleč. Kaj res? Odvetniki smo zavezani, da za svojo stranko storimo vse, kar je dopustno in dovoljeno po črki zakona. Tudi izčrpne argumentacije so del našega zastopanja in sodnikom ne bi smelo biti odveč, da jih preberejo in o njih razsodijo. To je del njihovega poslanstva. Ali pa morda poklica?
In na koncu dneva, ko se pisarna umiri, ko ostanejo le še misli na pretekli dan, mi je v tolažbo in spodbudo za naslednji dan misel, da so trije člani komisije toliko let nazaj ocenili, da sem dovolj podkovana, da lahko zastopam interese povsem običajnih ljudi pred Justicio s prevezanimi očmi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
