Žal se slej ko prej vsakdo sreča s tisto verjetno najbridkejšo izkušnjo – smrtjo nekoga bližnjega. Ob vseh povsem intimnih občutkih pa svoje »zahteva« tudi birokracija. Pravkar zapisane besede nikakor niso mišljene slabšalno – pravni red v okviru pravne države terja urejena razmerja, saj le tako lahko zagotavlja pravno varstvo posamezniku.
Tokratna kolumna ni namenjena opisovanju dramatičnih situacij, ko se nenadoma pojavi dedič, kot smo to nemalokdaj videli v kakšni ameriški nadaljevanki. Poskušala bom povzeti primere, ko zapustnik za seboj ni pustil urejenega finančnega stanja oziroma ko so se določene terjatve izkazale šele po njegovi smrti. Ob zapisanem vendarle ne gre zanemariti situacij, ko se odprejo stare zamere in med dediči nastane spor o tem, kaj sploh spada v zapuščino – najpogosteje so to očitki, komu in koliko je zapustnik podaril še za časa življenja. Čeprav ta pomembna vprašanja kažejo na praizvor družinskih nesoglasij, pa je odgovor nanje stvar kakšnega drugega članka.
Povsem življenjsko je, da je zapustnik že za časa življenja svojim otrokom, vnukom ali komu drugemu dal darilo večje ali manjše vrednosti. Darila manjše vrednosti, ki imajo veliko sentimentalno vrednost, so le redkokdaj predmet medsebojnih očitkov ali celo spora. Povsem drugačen je pogled (dedičev) na darila večje vrednosti – (del) nepremičnine, osebni avtomobil, visok denarni znesek ipd.
Zakon o dedovanju (ZD) vsebuje splošno znan pojem darila, sem pa šteje tudi odpoved pravici, odpust dolga, tisto, kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje.
Največkrat se vprašanje, kdo je že kaj dobil, zaradi česar bi moral zdaj dobiti manj ali sploh nič več, odpre v primerih, ko zapuščine ali sploh ni ali pa se je glede na zapustnikov življenjski slog (znan je bil kot skromen, imel je kar primerno pokojnino, porabil je malo) »pričakovalo« več.
Odgovore na vprašanja glede obsega in vrednosti zapuščine, kamor spadajo tudi (morebitne) zapustnikove terjatve do tretjih in njegovi (morebitni) dolgovi, najdemo v zakonu. Prvi (neuradni) popis, pač skladno z vedenjem dedičev, je treba pripraviti že za upravno enoto, ko se sestavi t. i. smrtovnica. V njej se navedejo podatki o zapustniku, njegovem premoženju, (znanih) dedičih, podatek o morebitni oporoki itd. Upravna enota (matičar) po uradni dolžnosti preveri podatke v uradnih evidencah pristojnih organov in jih posreduje sodišču. V slovenskem dednem pravu velja splošno pravilo, da je za odločanje v zapuščinskih zadevah pristojno sodišče, na območju katerega je imel zapustnik (zadnje) stalno prebivališče.
V (sodnem) zapuščinskem postopku se ugotovi vrednost zapuščine, pri čemer se najprej popiše in oceni vse zapustnikovo premoženje ob smrti, tudi terjatve. Sem spadata premoženje, ki je pripadalo pokojniku, pa je pri kom drugem, in tudi premoženje, ki ga je imel pokojnik, za katero pa se trdi, da ni njegovo. Zakon posebej poudarja, da se zapišejo tudi pokojnikove terjatve in dolgovi, posebno pa tudi neplačani davek.
Za ugotovitev dejanske vrednosti zapuščine se od ugotovljene vrednosti odštejejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in ocenitev ter pogrebni stroški.
V primeru uveljavljanja nujnega deleža sodišče prišteje vrednost daril, ki jih je zapustnik dal dedičem, tudi tistim, ki so se dedovanju odpovedali, in tudi tistih daril, za katere je zapustnik sicer določil, naj se ne vštevajo v dedičev delež, ter vrednost daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu svojega življenja dal drugim osebam, ki niso zakoniti dediči, razen običajnih manjših daril. Izvzeta so darila za dobrodelne in človekoljubne namene. V dedičev delež se vračuna tisto, kar je bil zapustniku dolžan, na primer posojilo.
Slovenski dednopravni sistem razlikuje med institutom darila in volila. Volilo ali naklonitev daje zapustniku možnost, da v oporoki zapusti eno ali več določenih stvari ali kakšno pravico določeni osebi ali naloži dediču ali komu drugemu, ki mu kaj zapušča, da iz tistega, kar mu zapušča, da kakšno stvar določeni osebi, ji izplača vsoto denarja, ji odpusti kakšen dolg, jo vzdržuje ali da v njeno korist kaj stori, opusti ali trpi. Zakon zato razlikuje med dedičem in volilojemnikom, na njuna statusa pa veže tudi različne posledice, na primer volilojemnik ni odgovoren za oporočiteljeve dolgove, če ta ni določil drugače. Če povzamemo: darilo je dal zapustnik že za časa življenja, volilo pa je t. i. darilo po smrti.
V večini primerov so zapustnikovi dolgovi neplačana bančna posojila, morebiti neplačani davki in prispevki, če je opravljal kakšno dejavnost, plačila oskrbnine. Banke imajo posojila praviloma zavarovana z vpisanimi hipotekami, prav tako so k temu zavezane občine, če (do)plačujejo stroške oskrbnine v času, ko zapustnik biva v domu. V svoji praksi sem se srečala tudi s primeri, ko so se pojavili do takrat neznani upniki. Nekateri med njimi so imeli povsem legitimno dokumentacijo, iz katere je izhajal dejanski dolg. Se je pa našlo tudi nekaj takšnih, ki za obstoj terjatve do zapustnika (posledično njegovih dedičev) niso imeli nobenega dokumenta, le peščica med njimi je bila dobroverna – denar so dejansko posodili »na besedo« in stisk roke.
Če med zapustnikovimi papirji ni dokumentov o njegovih terjatvah do tretjih, predvsem fizičnih oseb, je velika verjetnost, da te nikoli ne bodo poplačane. V zapuščino sodišče kot »terjatev« šteje sredstva na bančnem računu, morebiti neizplačano pokojnino ali katero drugo nadomestilo, dohodnino in podobno.
Iz številnih primerov, ki sem jim bila priča na eni ali na drugi strani postopka, sem se naučila pomembnega pravila: finančne zadeve je treba ustrezno dokumentirati in jih »spraviti v red«, kot so imeli navado reči naši stari starši, ko si še pri močeh in imaš voljo ukvarjati se s papirologijo. Pomembno je tudi, da o svojih željah, na primer glede delitve premoženja po smrti, spregovorimo z nekom, ki mu zaupamo, morebiti se posvetujemo s kakšnim pravnikom. Če odnosi z dediči (družino) dopuščajo, se je smiselno pogovoriti tudi z njimi, jim morda podrobneje obrazložiti razloge, zakaj se dediščina ne bo delila na pol, zakaj smo babičin zlati poročni prstan namenili vnukinji, in ne sinovi ženi.
Če in ko se neizpodbitno ugotovi, da je zapustnik pustil tudi dolgove, nastopi dolžnost dedičev, da ji poplačajo. Po določbi 142. člena ZD je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Upnik se lahko poplača tudi iz dedičevega premoženja, tj. premoženja, s katerim je razpolagal že prej oziroma ga je pridobil sam. Nasprotno pa dedič, ki se je odpovedal dediščini, za poplačilo dolgov ni odgovoren. Ravno zaradi te dedičeve pravice, tj. da se dediščini odpove, je izredno pomembno, da se ugotovi vrednost vseh terjatev in vseh dolgov. Povsem logično je namreč, da imajo dediči le takó možnost, da se v primeru prezadolženega zapustnika odpovedo dedovanju, če bi s tem morda tudi sebe spravili v finančne težave. Vem, da je zdaj prva misel: saj bi plačal le toliko, kot je dedoval. Pa ni čisto tako. Recimo, da je dedič podedoval staro hiško nekje na obrobju Slovenije, ki je ali zaradi stanja same nepremičnine ali zaradi lege ni mogoče prodati oziroma unovčiti za poplačilo zapustnikovih terjatev. Ali je prav, da bi moral tak dedič prodati svoje stanovanje, ki je vredno bistveno več? Seveda, če je bil seznanjen z dolgovi in je dediščino sprejel, potem vsekakor.
Izjema glede obveznosti poplačila dolgov je zapisana v 142.a členu ZD, ki določa: »Če postane zapuščina lastnina Republike Slovenije na podlagi 9. člena zakona, Republika Slovenija ne odgovarja za zapustnikove dolgove.« Naj se navežem na možnost odpovedi dedovanju: če se vsi dediči zaradi zapustnikovih dolgov dedovanju odpovedo, govorimo o zapuščini brez dedičev (enako v primeru, da dedičev ni).
Poseben položaj imajo v zapuščinskem postopku tisti dediči, ki so živeli ali pridobivali skupaj z zapustnikom. Zahtevajo lahko, da se jim pustijo posamezne premične ali nepremične stvari ali skupine stvari, ki bi pripadle kot delež drugim dedičem, pri tem pa se zavežejo, da bodo sodedičem vrednost izplačali v denarju v sodno določenem roku. Zastavno pravico na stvareh jim daje že sam zakon.
Poseben status imajo tudi gospodinjski predmeti, ki so namenjeni zadovoljevanju vsakdanjih potreb dediča, ki je živel z zapustnikom v istem gospodinjstvu, pa ni njegov potomec in ne zakonec, na primer vnuk. Na njegovo zahtevo se mu te stvari pustijo, njihova vrednost pa se vračuna v njegov delež.
Večina zapuščinskih postopkov je izredno enostavna in sodišča hitro izdajo sklep o dedovanju. V sklepu so zapisani podatki o zapustniku, njegovem premoženju, dedičih in razdelitvi – dednih deležih. Včasih pa se seveda zgodi, da se po opravljenem postopku in po pravnomočnosti sklepa najdejo novi dediči ali pa se najde novo premoženje. Pozneje najdeno premoženje se (praviloma brez obravnave) razdeli na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Nov dedič, ki ni sodeloval v zapuščinskem postopku, mora svoje pravice uveljavljati v pravdnem postopku.
Zapisala sem, da mora popis premoženja zajeti tudi neplačane davke. Za evidence o (ne)plačanih davkih je v naši državi pristojna Finančna uprava. In kljub opravljenim poizvedbam se zgodi, da dediči v zapuščinskem postopku niso seznanjeni z morebitnim zapustnikovim dolgom. Tudi za poplačilo (pozneje izkazanih) davčnih terjatev odgovarjajo dediči do višine podedovanega premoženja.
Naj zaključim z nasvetom, ki se bo morda zdel nekoliko nenavaden, vendar je zelo praktičen: kljub drugačnemu tradicionalnemu prepričanju je prav in smiselno finančne (in druge) zadeve urediti takrat, ko je za to še čas.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
