Saj ni res, pa je! Kar iz domačega kroga sem dobila, sicer prijazno in z nasmehom pospremljeno, pripombo, da septembrska kolumna ni bila v mojem, sicer menda prepoznavnem stilu. Priznam, da sem bila prijetno presenečena in seveda tudi hvaležna – vedno se najde prostor in čas za izboljšave. Če že govorimo o času, pa dajmo.
Verjetno je za vse, še precej bolj pa za tiste, ki smo del sodnega sistema, čas ena najpomembnejših dobrin, ki je ni nikoli dovolj.
Ko sem bila še študentka prava, se mi je zdelo, da imam časa na pretek. Ja, ja, znameniti trojček v 2. letniku – ah, bom že. Saj je še mesec dni do izpitnega roka. Pa je šel prvi vikend, ko je bilo nujno, ampak res nujno, s prijateljicami na morje – par uric, kje pa se bo to poznalo. Pa drugi vikend, ko res ni šlo drugače, kot da sem mamo pospremila na obisk k domačim na Koroško. Potem pa panika! Pisanje zapiskov, iskanje podatkov in manjkajoče snovi pri kolegih sotrpinih, študij v pozne večerne in nočne ure. Za mlajše generacije – takrat smo kot najbolj sofisticirano elektronsko napravo poznali in uporabljali le kopirni stroj. Nič sporočil, nič screenshotov, mailov s priponkami … Fotokopije kolegovih zapiskov predavanj in konec. Zelo nevljudno je bilo, če si na stacionarni telefon poklical po 20. uri, pa čeprav si vedel, da tudi kolega ali kolegica še prebira zapiske in knjige. Če si zamudil popoldanski klepet s sotrpini, si pač počakal naslednji dan in skušal medtem prebrati (in si zapomniti) kakšno drugo poglavje.
Morda pa so bile prav te »omejitve« tisto nekaj, zaradi česar smo se več pogovarjali, se družili, izmenjevali mnenja, iskali razlage. Čas takrat (še) ni bil naš gospodar.
No, fakulteto sem uspešno zaključila, kar po moje dokazuje, da moj čas ni bil tako zelo »stran vržen«. Največje presenečenje me je čakalo med prvimi prvomajskimi prazniki, ko sem bila že v službi! Vsa štiri leta fakultete so bila namreč v celoti (24/7) žrtvovana študiju – prvi izpitni roki so bili praviloma razpisani konec maja, potem še nekaj v juniju, ostali pa več sreče na jesenskih rokih! Zdaj sem imela časa na pretek. Srečo sem imela, da smo bili v moji prvi službi tudi dobri kolegi in smo se pogosto družili tudi izven delovnega časa. Klepet s kolegi(cami) – ni problem, pohod po trgovinah – lahko tudi takoj!
Ko sem si ustvarila družino in ko sem na službeni poti prevzela vodstvene funkcije, je bilo treba s časom začeti ravnati bolj previdno, usklajevati obveznosti, tudi delo doma, zvečer in čez vikend je postajalo kar običajno. Je pa res, da v tistem obdobju še nisem bila tako zelo vezana na zakonske in sodne roke, kot sem sedaj. Moje delovne naloge so mi dopuščale ureditev koledarja in urnika po moje, lahko sem ga prilagajala družinskemu času.
Ko sem se podala v odvetniške vode, sem vedela, da bo čas (beri: zakonski rok) krojil moj vsakdan – tudi večere in vikende. Da pa bo včasih res (tako) na tesno, si nisem mislila.
Pred kratkim sem v miru prebrala avgustovsko kolumno mag. Martina Jančarja »Nekaj malega o nestrinjanju preiskovalnega sodnika in drugih težavah«. Kako zelo se strinjam z zapisanim! Vedno znova in znova smo postavljeni v časovne okvire, ki so včasih nemogoči, včasih pa mejijo že kar na fantazijo. Pogosto mi pride na misel rek Nemogoče naredimo takoj, na čudeže je treba malo počakati!, ki sem ga že dolgo nazaj prebrala na steni uradniške pisarne.
Ko smo leta 2010 pripravljali spremembo Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja, ki je takrat postal Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja, smo v prvem členu dodali besedilo: »Za delovni dan po tem zakonu šteje vsak dan od ponedeljka do petka, razen dni, ki so v skladu z zakonom, ki ureja praznike in dela proste dneve v Republiki Sloveniji, opredeljeni kot dela prosti dnevi.« Morda se bo zdelo smešno, a takšna opredelitev teka rokov, tj. v delovnih dneh, je vsakemu naročniku in ponudniku prinesla najmanj dva (včasih pa celo štiri!) dodatna dneva, ki sta še kako pomembna.
Zgolj za primer: naročnik vodi postopek oddaje javnega naročila gradnje ceste z vsemi spremljevalnimi objekti, prometno signalizacijo … Ponudbo odda pet ponudnikov s soponudniki, podizvajalci, zraven pa imamo še subjekte, katerih zmogljivost uporabi ponudnik. Obširne ponudbe s podrobnimi specifikacijami, neskončni popisi del s količinami, cenami …, ki jih mora naročnik pregledati in sprejeti odločitev o (ne)oddaji javnega naročila. Po tretjem odstavku 90. člena Zakona o javnem naročanju ga veže rok 90 (koledarskih) dni. Lahko bi rekli, da gre za povsem sprejemljiv rok. Stvari pa se obrnejo povsem drugače, ko mora naročnik odločiti o zahtevku za revizijo. Tu ima na voljo le osem (delovnih) dni – povedano po domače: nepolna dva tedna! Obsežne vloge ponudnikov, ki »napadajo« naročnikovo odločitev – izkazovanje izpolnjevanja pogojev v lastni ponudbi, izkazovanje neizpolnjevanja pogojev v izbrani ponudbi … Gora papirjev, ki jih mora naročnik (govorimo o eni osebi ali največ dveh) pregledati, preučiti, se do njih opredeliti in navesti razloge, zakaj se je odločil tako in ne drugače. Hitre odločitve, pa naj jih zahteva zakon ali ne, so lahko tudi manj strokovne, manj premišljene, včasih celo neskladne z zakonom.
Ja, zakonski/sodni roki so neživljenjski in njihova kratkost pogosto vpliva na kakovost spisane vloge. Si predstavljate, da bi moral avtomehanik, ki pozna predvsem _____ (da ne bom delala reklame za avtomobilsko industrijo, sem tole pustila prazno), v 48 urah popraviti avtobus, pa čeprav iste znamke? Izhodišča so enaka, ni dvoma. Razlik pa je mali milijon, pa še kakšna se najde. In če je mag. Jančar odstrl zaveso rokov sodnega odločanja, bom pogled z druge strani poskušala predstaviti še jaz.
Ne glede na specializacijo za določeno področje je spis (vse listine) vedno treba pregledati, »naštudirati«, opraviti pogovor ali dva s stranko, poiskati sodno prakso – tako tisto, ki govori v prid stranke, kot seveda tudi tisto, ki njenemu stališču ni naklonjena. Baza sodne prakse se v pisarni hitro vzpostavi, sploh če gre za strokovno gledano ozko področje, npr. javna naročila. Nekaj glavobola povzročijo tudi same stranke, ko se odločijo, da bodo poiskale pomoč odvetnika, ko se rok za odgovor sodišču že izteka.
V vsakem spisu, pri vsakem primeru obstajajo tiste majhne podrobnosti, ki na koncu dneva odločajo o tem, ali bo odvetnik uspešen ali ne. In včasih imamo za tovrstne zadeve na voljo le tri dni! Če imamo srečo, nam zakon nakloni osem ali 15 dni, v nekaterih primerih tudi 30 dni. Kratki roki so tisti, ki narekujejo delovnik odvetnika in odvetniške pisarne. Vsekakor je možno in povsem izvedljivo, da se pripravi dobra, celo odlična vloga za sodišče, a vedno znova se postavlja vprašanje – bi lahko bilo še boljše, bi lahko poiskali še en primer sodne prakse več, smo spregledali kaj bistvenega? Pa vse to še ne bi bilo tako zelo moteče, če ne bi zaradi zasedenosti sodišč ti kratki roki kar nekoliko zbledeli. Vsi poznamo primere, ki se na sodiščih vlečejo že leta in leta, pa še nikjer ni videti luči na koncu tunela – odločitve.
Naj zaključim v malce bolj vedrem tonu: kolumno bom oddala le nekaj minut prepozno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
