Ko udari izvršba

In tako se lahko zgodi, da je pravna oseba dolžnik, njen upnik pa se ni pripravljen dogovoriti, temveč (neusmiljeno) začne izterjavo svojega dolga po sodni poti. Da ne boste razumeli narobe, zakonsko varovana pravica vsakega upnika je, da tako ali drugače pride do poplačila svojega dolga – v dialogu in z razumevanjem ali pa v sodnem postopku. Tega vidika nikakor nisem želela problematizirati, dolgove je treba plačati! Rada bi le osvetlila še drugo možnost rešitve/poplačila – dogovor.

Recimo, da je podjetje Ž (da ne bomo vedno začeli z A) izstavilo račun za opravljeno delo v višini 1000 enot, plačalo je vse pripadajoče davščine, plače delavcem, najemnino ali obrok posojila – stroške, ki niso neposredno povezani z izstavljenim računom, pa vendarle jih podjetje mora plačati, če želi poslovati brez zapletov. Podjetje X, ki je prejelo račun, tega ni plačalo, saj sami niso prejeli plačil za svoje opravljene storitve oziroma delo. Seveda, podjetje Ž ni dolžno trpeti posledic neplačnikov podjetja Y. Nikakor ne! Prav tako podjetje Ž ni dolžno skrbeti za dobrobit podjetja Y, nikakor ne. Kot radi rečemo: vsak zase, pa bo za vse poskrbljeno.

V nadaljevanju bi rada le opozorila na nekatere težave in dolgoročne posledice, ki dolžniku še dodatno »zagrenijo« življenje/poslovanje, pa za to niti ni potrebe ali pa bi se temu lahko izognili.

Torej, direktor podjetja Y se skuša z direktorjem podjetja Ž dogovoriti za obročno ali odloženo plačilo, ta pa tega ne sprejme in vloži predlog za izvršbo. V Sloveniji je postopek izvršbe urejen v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Pravila izvršbe so po zakonodajalčevem mnenju jasna. Upnik vloži predlog za izvršbo, v njem navede dolžnika, dolg/terjatev ter predlaga načine poplačila – rubež sredstev na transakcijskem računu dolžnika, rubež in prodajo premičnega ali celo premičnega premoženja. Ko se dolžnik poplača, o tem obvesti sodišče, ki izda sklep o ustavitvi izvršbe. Vse lepo in prav – dolžnik je dobil svoje, upnik je moral zaradi svoje zamude plačati še sodne stroške in zgodba je končana. Pa ni čisto tako.

Že v fazi izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe po mnenju mnogih naletimo na prvo (pa ji recimo:) težavo. Sodišče v sklepu o dovolitvi izvršbe to dovoli z vsemi predlaganimi sredstvi naenkrat. In tako se kaj lahko zgodi, da je dolžniku banka že »trgala« s transakcijskega računa, hkrati pa na dolžnikova vrata trka sodni izvršitelj, čigar delo seveda ni brezplačno. In drug pomislek: banka (uradno: organizacija za plačilni promet) »rezervira« denarna sredstva na dolžnikovem transakcijskem računu še pred pravnomočnostjo samega sklepa o dovolitvi izvršbe (in vsa morebitna sredstva že prenakaže upniku). Kaj pa, če bo dolžnik s svojim ugovorom uspešen in sklep o dovolitvi izvršbe ne bo postal pravnomočen, pa četudi čez leto ali dve, ko bo končan pravdni postopek? Dolžniku je v tem primeru po mojem skromnem mnenju nastala nepopravljiva škoda, ki mu je seveda nihče ne bo povrnil.

»Kakšna škoda?« se boste morda vprašali.

Zelo preprosto: vsaka (!) izvršba zoper pravno osebo se zabeleži v t. i. SISBIZ. Informacijski sistem, ki je vzpostavljen z namenom učinkovitega ocenjevanja in obvladovanja kreditnega tveganja pri kreditodajalcih, ki so člani sistema v zvezi s sklepanjem in izvajanjem kreditnih poslov s poslovnimi subjekti in z namenom spodbujanja  politik in ukrepov za odgovorno kreditiranje ter za vzdržno zadolževanje in preprečevanje prezadolženosti poslovnih subjektov in ga vodi Banka Slovenije. Zgolj kot informacija splošnega značaja: informacijski sistem za fizične osebe je SISBON. Poleg izvršb se v sistemu beležijo tudi vsa dejanja v zvezi s plačevanjem posojil in terjatev do drugih pravnih subjektov, na primer ponudnikov telefonskih storitev.

Banka zadrži vsa plačila, tudi davkov in obveznih prispevkov, ki so za nadaljnji obstoj podjetja življenjskega pomena. Morda podjetje pričakuje večji priliv denarnih sredstev in bi lahko terjatve/dolgove poplačalo brez težav. Ker davki in obvezni prispevki ne bodo plačani za tekoče obdobje, pa bo svoje terjal tudi davčni organ. In tako se po navadi začnejo spirale, na koncu katerih je lahko tudi konec delovanja poslovnega subjekta.

Morda se vam zdi, da sem opisala najbolj črn scenarij. Morda res, a ravno takšen scenarij je predvsem v zadnjih časih vse prepogost.

Pa saj banke, ko je izvršba poplačana, to ustrezno popravijo? Ja, seveda. Banka zgolj spremeni status zadeve, zapisi pa ostajajo v sistemu še štiri leta po zadnjem poslovnem dogodku. Ne zdi se mi sprejemljivo, da morebitna neutemeljena izvršba ali izvršba, ki je bila takoj v celoti poplačana, sledi poslovnemu subjektu in še štiri leta vpliva na primer na oceno njegove kreditne sposobnosti. Ne zdi se mi prav, da takšen zapis preprečuje pridobitev posojila rastočemu podjetju, ki potrebuje finančno injekcijo za začetek novega poslovnega modela, nakup nove proizvodne linije ali širitev poslovanja v druge regije.

Pa se vrnimo v izvršilni postopek. Podjetje Y je sicer podalo ugovor zoper sklep o dovolitvi izvršbe, pa iz različnih vzrokov ta ni bil »sprejet«. Razlogi za ugovor so v ZIZ navedeni skorajda taksativno v 55. členu, in sicer je ugovor zoper sklep o izvršbi mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, zlasti pa:

-        če sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, zanj ni bilo pristojno;
-        če listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov ali verodostojna listina;
-        če odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva;
-        če je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena;
-        če je poravnava, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično;
-        če še ni pretekel rok za izpolnitev terjatve ali če še ni nastopil pogoj, ki je bil določen v poravnavi;
-        če je izvršba dovoljena na stvari, denarno terjatev ali na druge pravice, ki so izvzete iz izvršbe oziroma na katerih je možnost izvršbe omejena;
-        če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave;
-        če je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel;
-        če je pretekel rok, v katerem je po zakonu mogoče predlagati izvršbo;
-        če je nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu;
-        če terjatev ni prešla na upnika oziroma če obveznost ni prešla na dolžnika.

Bolj kot ne so ugovorni razlogi povsem pravne narave oziroma namenjeni spoštovanju pravnega reda – pravnomočnost, izvršljivost, zapadlost, zastaranje itd.

Morda še nekaj besed o rubežu in prodaji premičnega premoženja. Eden od ugovornih razlogov govori o tem, da izvršbo preprečuje dejstvo, da je na njih izvršba omejena – na primer delovna sredstva podjetja. In kako naj dolžnik utemeljeno uveljavlja ta ugovorni razlog, če je upnik povsem splošno pravzaprav bolj obkljukal to izvršilno sredstvo, ne da bi navedel kakršenkoli dodatni opis ali označbo? Praviloma zahteva obrazec v elektronskem sistemu samo navedbo lokacije teh sredstev.

Nekatere zakonske rešitve so nastale kot odgovor na neusahljivo domišljijo pravih dolžnikov, kako se izogniti poplačilu dolgov. In kot v vsakem sistemu so tudi tukaj tisti »pošteni« dolžniki, ki so morda le slabo načrtovali prilive in odlive, deležni enako trdega in na trenutke neizprosnega režima poplačila.

In še enkrat, ta zapis nikakor ni namenjen opravičevanju dolžnikov, daleč od tega – dolgove je treba plačati. V njem se le sprašujem, ali naj bo sodni postopek res prva in edina izbira. Vendarle govorimo o prisilnem poplačilu dolga/terjatve, zato se mi zdi smiselno, da spomnim tudi na možnost dogovora, s katerim bi upnik prišel do svojega denarja, dolžnik pa ne bi bil povsem ohromljen pri svojem nadaljnjem poslovanju.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.