Ja, od aprilske kolumne se je vreme nekoliko popravilo. Kaj res? Očitno je aprilu nekdo pozabil povedati, kje je njegovo mesto na koledarju, in pač malo zamuja. Po vseh teh letih bi se sicer lahko že naučil in zresnil, ampak tudi če ne, bo čisto v redu. Če drugega ne, nam daje hvaležno temo, ko nastopi nekoliko mučna tišina v družbi ali v dvoje.
V prejšnjih kolumnah sem zapisala nekaj besed o predporočnih pogodbah, nekaj o urejanju partnerskih odnosov ob razvezi in tudi nekaj o dedovanju. Odnosom med starši in otroki, ki sem se jih samo dotaknila, tokrat namenjam celotno kolumno.
Otroci so naše največje bogastvo! Kakorkoli že obrnete ta stavek, vsak otrok je veselje in družini v ožjem ali širšem smislu prinaša možnosti za nove začetke, morda novo oblikovanje odnosov, razmerij. Otrokom namenjamo veliko pozornosti, prek njih skušamo preoblikovati tudi svoje življenje – morda včasih popraviti kakšno napako svojih staršev. Vsak otrok je svoja osebnost in prav je, da ga kot takšnega tudi upoštevamo.
Starševski odnos je neločljivo povezan s partnerskim. Ko starša ugotovita, da ne moreta več skupaj nadaljevati življenjske poti, se morata spoprijeti tudi z vprašanjem, kako naprej s starševskim odnosom. Bosta zmogla upoštevati želje drugega? Jima bo uspelo poiskati kompromise? Težka naloga, ki pa jo je mogoče uspešno opraviti. Od svojih strank slišim zelo različne življenjske zgodbe. Nekateri so po ločitvi razvili normalne partnerske odnose, velikokrat to pomeni tudi urejen odnos in složno odločanje glede otrok. Spet drugi se z dejstvom, da se je skupna življenjska pot končala, ne morejo sprijazniti. Ker je to neizpodbitno dejstvo, na katero pravzaprav ne morejo vplivati, skušajo svoj prav uveljaviti pri urejanju odnosov z otroki. Nesmiselne, včasih celo škodljive odločitve glede otrok lahko delno »korigira« sodišče s svojo odločitvijo. A kaj, ko je izvajanje sodne odločbe potem predmet vsakokratnega (dobrega ali slabega) razpoloženja enega od staršev. Seveda, sodišče jasno in kolikor mogoče določno zapiše na primer izvajanje stikov – včasih s takšno natančnostjo, da je povsem jasno, da dogovora v vsakdanjem življenju ne bo mogoče izvajati. Toda eden od staršev vztraja in se že vnaprej ve, da se bo dlakocepsko držal zapisanega, zaukazanega. Zamude tako niso dopuščene, vsako odstopanje od zapisanega (lahko) pomeni prijavo na policijo.
Najbolj sem vesela, kadar se oba starša skupaj oglasita v pisarni z željo po bolj življenjskem režimu od dogovorjenega. Otroci odraščajo, vključujejo se v dejavnosti, vse manj časa je tako na voljo za stike s starši – s tistim, pri katerem so (oziroma ki mu je bil otrok dodeljen), ali s tistim, ki ima z njimi (samo) stike. V vseh primerih sta vendarle starša tista, ki se dogovorita o novem režimu stikov, otrokove želje se malokdaj upoštevajo. Tudi slovenska sodišča izhajajo iz predpostavke, da na mnenje otrok pri svojem odločanju niso vezana. Pa je mnenje otrok res mogoče vedno enačiti z njihovimi željami? Ni vedno enoznačno, da si želijo otroci živeti z bolj popustljivim staršem, ki jih razvaja, ki od njih ničesar ne zahteva, ki pri vseh stvareh popušča.
Kot smo si ljudje različni, so si v svojih željah različni tudi otroci. Popolnoma se strinjam s stališčem, da naj sodišče otrokovo sposobnost razumeti posledice želja, ki jih izrazi, presoja v vsakem primeru posebej in posebej skrbno. V veliko pomoč so sodiščem tudi razgovori, opravljeni na pristojnih centrih za socialno delo. A vendarle mi ne da miru vprašanje: ali poleg otrokovih potreb, ki jih za te primere bolj ali manj določa zakon, znamo prepoznati tudi njegove posebne želje? Ali znamo ločiti med otrokovimi dejanskimi željami, ki odražajo njegove potrebe, in željami, ki so le posledica poskusa, da bi se izognili strogemu režimu in zahtevam, ki jih je treba spoštovati in jih je postavil tisti starš, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo?
Pravila glede predodelitve otroka in glede spreminjanja režima stikov so jasna in se pridno dopolnjujejo s sodno prakso. Težava je pravzaprav vedno enaka – čas. Od začetka postopka, s katerim bi se spremenila dosedanja ureditev na primer izvajanja stikov ali plačevanja preživnine, do zaključnega akta sodišča pod savskim mostom preteče kar precej vode. Življenje pa se medtem ne ustavi, odnosi se spreminjajo, otroci rastejo in se razvijajo. Tako se včasih zgodi, da odločitev sodišča sploh ne odgovori na trenutno stanje. Vsemu temu se je seveda mogoče izogniti z dogovorom med staršema. V tem primeru bo sodišče seveda pregledalo smiselnost predlaganih sprememb in izvedlo celotni postopek, vendar v bistveno krajšem času.
Velikokrat sem že zapisala, da je časovnica v sodnem odločanju bistvenega pomena. Predvsem v zadevah, ko gre za reševanje trenutnih, spreminjajočih se, situacij, med katere lahko brez dvoma štejemo tudi tovrstno urejanje odnosov. Velik korak v pravo smer je bil narejen z ustanovitvijo specializiranih družinskih sodišč. Morda bi v naslednjem koraku poskrbeli še za primerno število »podpornih« akterjev – vseh tistih, ki s svojim strokovnim znanjem pomagajo sodiščem pri odločanju. Povsem jasno je, da ozka grla v družinskem sodstvu niso sodniki, pač pa pomanjkanje otroških psihologov, strokovno usposobljenih delavcev na centrih za socialno delo.
Ja, tudi danes me čaka razgovor, na katerem bomo reševali vprašanja, kakršna sem opisala v kolumni. K sreči pa sta oba starša zelo razumna, drug do drugega spoštljiva in znata kakšno odločitev, ki ali enemu ali drugemu ni po volji, sprejeti v dobro otroka – majhne deklice, ki med našim pogovorom pridno barva in v pisarni ustvarja samostojno galerijo slik. Takšni trenutki me spomnijo, zakaj sem sploh začela sprejemati zastopanje v primerih družinskega prava.
Za nekaj nasmeškov bralcev pa še vprašanje, ki seveda ni nagradno – če bi morali ugibati: kakšen naslov bo imela junijska kolumna?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
