V svoji prvi kolumni bom združila dve temi, ki tako ali drugače krojita moje zasebno in poklicno življenje – otroci in javna naročila. Verjamem, da veste, v katero sfero spada kdo!
Ko sem kot mlada mamica prvič poslala svojo edinko v vrtec, si nisem niti od daleč predstavljala, kako je poskrbljeno za vse tiste stvari, ki omogočajo, da moj otrok v vrtcu ni lačen, žejen, da je na varnem in da se ne igra pod razpadajočim stropom … Vedela sem le, da se otrok počuti dobro, da zjutraj ne joče preveč – bolj zato, ker se »spodobi«, ker to počnejo vsi. Hrana je bila bolj ali manj po njenem okusu. Ko je postajala starejša, pa pripombam ni bilo ne konca ne kraja. Tudi pri drugih potrebščinah ni bilo nobenih zadreg, na voljo je bilo vse – robčki, brisačke, svinčniki, barvice … Položnica, sicer ne ravno nizka, je prišla enkrat na mesec in zadeva je bila urejena.
Glede poti v vrtec in šolo smo starši poskrbeli sami. Sploh v času predšolske vzgoje so otroci prišli in odšli v spremstvu staršev. V osnovni šoli smo imeli srečo, da je bila šola na koncu ulice, v kateri smo stanovali, in se s tem vprašanjem nismo niti ukvarjali.
Naj se navežem na drugo temo. Od samega začetka svoje profesionalne poti sem nekako delala na področju javnih naročil. Prvi zakon je imel le nekaj členov, ki pa so se v naslednjih letih nepregledno namnožili. Najbolj me je vedno razjezilo pojasnilo, da tako pač zahteva evropska zakonodaja. Javno naročanje ni (bilo) več namenjeno pregledni porabi javnega denarja, postalo je »igrišče« pravnih in, bodimo pošteni, tudi drugih in drugačnih »strokovnjakov«! Čedalje bolj se odmika osnovna ideja javnega naročanja – za potrebe družbe, njenega obstoja in vseh njenih članov poiskati dobre izvajalce storitev ter dobre in zanesljive dobavitelje blaga. Seveda nam tudi za ceno ne sme biti vseeno, pa vendar – gospodinjska logika, da nismo dovolj bogati, da bi kupovali poceni, bi morala najti mesto tudi na tem področju.
Zakaj se mi zdi pomembno, da sem izpostavila prav javna naročila za potrebe naših otrok? Dva razloga sta se dokaj na začetku razmišljanja postavila v ospredje: kako pripraviti kakovosten obrok za izredno nizko ceno, ki jo zapovedujejo različni (tudi zelo neživljenjski) pravilniki in standardi, ter ali je utemeljeno tovrstno javno naročilo izvesti zgolj po kriteriju najnižje cene?
Javno naročanje za potrebe predšolskih in osnovnošolskih otrok se tiče prav vseh, tudi tistih, ki imamo že odrasle otroke. Iz naših davkov se namreč črpajo sredstva za izvedbo storitev, npr. šolskih prevozov ali dobave živil, higienskih potrebščin in ne nazadnje, v zadnjem času o tej temi veliko govorimo, dobave energentov.
Ko sem pred leti pripravljala razpisne dokumentacije za izvedbo javnega naročila prevozov šolskih otrok, v osnutku pogodbe ni bilo nikjer določeno, kako bosta naročnik in izvajalec uredila primer, ko bi prišlo do takšnega povišanja cen naftnih derivatov, kot smo mu bili priča v prejšnjem letu.
Naročniki (šole oziroma občine) in izvajalci storitev prevozov so se tako znašli v razmerah, kjer je bilo vprašanj bistveno več kot realnih in izvedljivih, predvsem pa za obe pogodbeni stranki finančno vzdržnih rešitev. Kot vedno – rešitve smo našli. Potrebnega je bilo nekaj usklajevanja, popuščanja in kar veliko pravnega znanja, da smo v okviru zakonov uspeli ohraniti nadaljnje izvajanje prevozov v nespremenjenem obsegu.
Vsak izziv, nekateri jim rečejo tudi kriza, prinese nova spoznanja, nove prakse. Tudi v opisanih primerih ni bilo nič drugače. Odgovorili smo na vprašanja, za katera nismo niti vedeli, da bodo kdaj postavljena. Morda se vam zdi tole precej dramatičen opis nekega javnega naročila, a naj opozorim, da se tovrstna javna naročila izvajajo za številčno zelo močno skupino (po zadnjih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo v šolskem letu 2020/2021 193.158 osnovnošolcev).
Vrtčevska in šolska prehrana sta vedno znova in znova na tapeti, pa naj bo to v samih oddelkih, med starši na roditeljskih sestankih ali na sejah svetov staršev. Najbrž gre za eno najbolj občutljivih področij, s katerimi se srečujejo starši in otroci. Pa naročniki? Strokovnjaki, pristojni za prehrano? Verjemite mi, da njihov delovnik ni niti najmanj enostaven. Vsebinska in finančna pravila, ki jih morajo upoštevati pri pripravi jedilnikov, so toga in le iznajdljivosti posameznika se lahko zahvalimo, da imajo otroci na voljo raznovrstno prehrano.
Odkrito priznam, da ne vem, koliko evrov lahko porabi vrtec ali šola za posamezen obrok, še manj, kolikšen delež plačajo starši. Vsekakor ti zneski niso majhni, zato je prav, da s skrbnim javnim naročanjem in pozornim izbiranjem dobaviteljev za nižje stroške poskrbimo tudi na strani naročnikov.
Ko sem odprla tale dokument, sem imela temo že izbrano. Dlje ko sem nizala svoje misli in občutke, bolj mi je postajalo jasno, da sem se lotila obsežne in občutljive teme – javno naročanje, ki ni zeleno, ki ni modro, ki ni trajnostno naravnano, ampak je finančno vzdržno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
