Vprašanje, kaj je bilo prej: kura ali jajce, je za znanstvenike popolnoma neprimerno, saj je njim odgovor jasen. Vsi običajni ljudje se ob tem vprašanju rahlo nasmehnemo in se v pravi družbi spustimo v zabavno debato, ob kateri bi se našim osnovnošolskim učiteljicam biologije vsi lasje postavili pokonci!
Če vprašam, kaj je bilo prej: družina ali pravo, pa verjetno odgovor ne bo kar »iz topa izstreljen«. Moji pravniški kolegi se bodo seveda resno vprašali, kako kaj moje zdravje (hvala, dobro), in pokroviteljsko odgovorili: »To je pa vendar jasno, kolegica!« Upam, da kolumne prebirajo tudi ne tako zelo pravniško obremenjeni (opomba avtorice: mišljeno izključno dobronamerno) bralci, ki bodo odgovor iskali drugje kot v pravnih besedilih.
Družina namreč ni pravni pojem, pa čeprav nas skušata sodobna družba in pravo prepričati ravno v to. Oblika družine se je skozi zgodovino človeštva spreminjala, se prilagajala zahtevam posameznega družbenega reda in časa. Kar je bilo še včeraj nepojmljivo in sramotno, je danes sprejeto, jutri bo morda celo zaželeno. Najosnovnejša oblika družine je klasična – starši in otroci. Pa ni bilo in tudi ni več tako. Če pogledamo le kakšno stoletje nazaj, bomo videli, da je družino sestavljalo precej več oseb – starši, otroci, stari starši, še kakšna teta ali stric. Vsi skupaj so tvorili osnovno celico družbe. Vsak med njimi je vedel, kaj je njegova dolžnost in tudi kaj so pravice drugih članov družine. Njihove vloge so bile jasno določene – vedelo se je, kdo služi denar, kdo skrbi za otroke in dom, kdo deli neizkušenemu gospodarju (ne)potrebne nasvete in kdo se »ta mladi« v kuhinji vtika v lonce. Malce šale in nostalgije, a vendar je bila vloga posameznika dorečena, njegova ravnanja pričakovana.
Je takšno obliko družine narekovalo pravo? Je takšni obliki družine botroval pravni pogled na premoženje, lastnino in privilegije? Ali so potrebe družin glede urejanja odnosov narekovale spremembe prava in zakonov? Najvarnejši odgovor: vsekakor gre za sočasno vplivanje enega na drugega.
Kot so se spreminjale družbe in so v družbah nastajala nova okolja, so se spreminjale tudi oblike družin. Pravzaprav bi lahko rekli, da se je najbolj korenita sprememba definicije družine zgodila po 2. svetovni vojni. Generacije, ki se jih je tako ali drugače dotaknila, so se tradicionalnih vrednot oklenile še močneje, povojne generacije pa so iskale in našle nove vrednote, nove priložnosti in nove izzive. S spremembami vrednostnih načel se je začela spreminjati tudi oblika družine. Družine so »sprejele« neporočene starše in njihove posledično nezakonske otroke, zato jih je moralo sprejeti tudi pravo.
Sprememba je edina stalnica! Družbene spremembe so po eni strani vzrok, po drugi strani pa posledica. Prav je, da jih pravni sistem zazna in uredi – jih postavi v obliko, ki je splošno prepoznana in sprejeta.
O čem govorim? O otrocih. Ne glede na to, kakšne zaščite so (bili) deležni v družini, sodobna družba se je zavezala, da bo poskrbela za njihovo varnost, da jim bo dala glas v sodnih postopkih in da bo tudi sama spoštovala njihove človekove pravice. Postopek dodelitve otrok, ki traja več kot leto dni, je ena najhujših kršitev in krivic, ki se lahko zgodi otroku! Na odločanje sodišča nima nikakršnega vpliva, posledice in breme takšnega dolgotrajnega postopka pa nosi vse življenje. Prelaganje obravnav na sodišču za nedoločen čas, novi in novi dokazni predlogi, čakanje na mnenja pristojnih institucij, mnenja izvedencev in strokovnjakov – vse to so jasni znaki, da družba svoje zaveze, da bo varovala otrokove pravice, ne izpolnjuje.
Seveda je otrok tudi v tem vmesnem času nekje doma, nekdo skrbi zanj, a zavedati se moramo, da negotovost, ali ne bo jutri drugače, ali ne bo prihodnji teden sodnik/sodnica odločil/a, da mora zapustiti svoje okolje in se preseliti nekam drugam, začeti obiskovati novo šolo, povečuje stres in dolgoročno negativno vpliva na otrokov razvoj.
Postopki, v katerih se odloča o otrocih, bi morali tudi dejansko (in ne zgolj na papirju) imeti absolutno prioriteto. Vsem so nam poznane zadrege slovenskega sodstva – premalo ljudi, premalo prostorov, preveč zadev, premalo zunanjih strokovnjakov – izvedencev, da bi lahko postopki tekli hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja. Verjamem, da si vsi deležniki prizadevamo, da bi tovrstni postopki povzročali kar najmanj stresa, a vendarle in zgolj v razmislek: bi morali tudi na področju družinskega sodstva začeti projekt »krajšanja čakalnih dob«?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
