Ureditev področja postopkov oddaje javnih naročil je precej obsežna, na trenutke verjetno prenormirana. A ob vseh kritikah javnih naročil včasih pozabimo, da gre vendarle za plačila iz skupnega mošnjička, v katerega prispevamo vsi. Zato se mi zdi prav, da so pravila glede »primernosti« ponudnikov in bodočih izvajalcev oziroma dobaviteljev postavljena jasno, pregledno in vnaprej. Glede nekaterih vprašanj je zakonodaja jasna in mimo nje naročniki ne morejo kar poljubno postavljati (lastnih) pravil. Tako zakon kot vzpostavljena praksa pa naročnikom prepuščata oblikovanje zahtev, na temelju katerih bodo izbrali bodočo pogodbeno stranko.
Predmet javnega naročanja so dobava blaga, dobava oziroma izvedba storitev in izvedba gradnje. Definicije posameznega predmeta javnega naročanja so zapisane v 2. členu Zakona o javnem naročanju (ZJN-3). Naročniki se z nekaterimi javnimi naročili srečujejo dnevno, z drugimi pa tako poredko, da niti nimajo izoblikovanih izhodišč glede izpolnjevanja zakonskih zahtev, še manj pa glede lastnih pričakovanj in potreb. Poglavitni namen izvedbe postopka javnega naročanja, ki praviloma rezultira v sklenitvi in izvedbi pogodbe, je doseganje ciljev posameznega javnega naročnika – zgraditev novega objekta, vzpostavitev informacijskega sistema, dobava živil.
Kot sem že zapisala, ZJN-3 dopušča oblikovanje določenih zahtev oziroma pričakovanj naročnikov glede gospodarskih subjektov, s katerimi bodo sklenili pogodbo. Naročniki tako najbolj transparentno predstavijo svoja pričakovanja prek oblikovanja meril. Iz opisov in dodeljevanja točk za posamezno merilo je zelo jasno razvidno, kaj je naročniku (najbolj) pomembno. Določitev cene kot edinega merila je seveda povsem dopustna in v veliko primerih tudi povsem utemeljena naročnikova odločitev, a vendarle kaže, da želi dobiti največ za najmanj denarja. Kaj drugega kot cena seveda ni smiselno, kadar gre za povsem potrošno blago. Kakovost bo v tem primeru naročnik zagotovil z ustreznimi opisi zahtevanih lastnosti blaga. Ustrezni in primerni opisi hkrati pomenijo, da bo naročnik prejel izredno primerljive ponudbe.
Največkrat so merila, kot jih opredeljuje 84. člen ZJN-3, v začetnih fazah priprave razpisne dokumentacije zapisana kot: »želeno je, da ima ponudnik izkušnje …«, »naročnik pričakuje, da bo ponudnik …«. Naročniki tako jasno izkažejo, kakšnega ponudnika (bodočo pogodbeno stranko) si želijo. Seveda je tak zapis za pripravljavca razpisne dokumentacije izredno pomemben in odlično izhodišče za oblikovanje meril. »Želeno je« in »pričakuje se« je treba prevesti v pravniški jezik, kar je včasih izziv. Najprej mora naročnik razumeti, da nekaterih želja pač ni mogoče prevesti v merilo. Naslednji korak pri oblikovanju posameznega merila je njegova obtežitev. Koliko točk ali odstotkov bo imelo posamezno merilo pri pregledovanju in ocenjevanju prejetih ponudb, je v celoti odvisno od naročnika.
ZJN-3 kot edino merilo določa ekonomsko najugodnejšo ponudbo. Kljub drugačnim razmišljanjem je lahko cena edino merilo, ki mu je določena 100-odstotna teža. Pri nekaterih storitvah[1] mora naročnik poleg cene navesti še druga merila, ki jih bo upošteval pri odločitvi o dopustnosti prejetih ponudb. Velja opozoriti, da morajo biti postavljena merila tudi opisana – ne zadostuje namreč, da bi naročnik kot merilo določil na primer krajši dobavni rok, pri tem pa ne bi navedel, koliko krajši oziroma koliko točk bo prinesel na primer vsak mesec krajši rok. Pomembno je, da naročnik jasno določi t. i. minimalne zahteve – na primer dobavni rok 12 mesecev ne prinaša nič dodatnih točk, saj je to skrajni rok, ki je za naročnika (še) sprejemljiv.
Povsem razumljivo je, da si želijo naročniki usposobljene ponudnike, kar je vsekakor treba ustrezno prevesti v merilo. Izkušnje, kot jim pravimo po domače, so že opredeljene kot eden izmed pogojev za sodelovanje v točki c 76. člena ZJN-3 z naslovom Tehnična in strokovna sposobnost. Dolgo časa je veljalo, da izkušnje (bolj uradno se jim reče reference) ne morejo biti hkrati zapisane kot eden od pogojev in se potem uporabiti tudi kot element merila. Več izkušenj naj ne bi pomenilo, da je ponudnik primernejši. Še več: pretirano število zahtevanih referenc (sploh takšnih z visokimi vrednostmi) je bilo v preteklosti v odločitvah Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (DKOM) grajano.
Pa je takšno stališče prepričljivo? Po črki zakona in razlagi namena določbe verjetno je, v vsakdanjem življenju pa si pri izbiri izvajalcev želimo, da imajo na svojem področju dela bogate in dolgoletne izkušnje. Zakaj? Predvsem zato, ker so se na svojih napakah marsičesa naučili, ker izkustveno znajo preprečiti neželene posledice ali celo škodo, ki bi lahko nastala. Zanemariti pa ne smemo niti njihove z izkušnjami pridobljene sposobnosti pravočasnega in pravilnega odzivanja, ko se na sicer sončnem nebu pojavijo prvi deževni oblaki.
Referenčni projekti se lahko uporabijo kot pogoj za sodelovanje in kot eno od meril, naročniki pa naj upoštevajo posamezni referenčni posel le pri preverjanju izpolnjevanja pogojev in ne hkrati tudi pri točkovanju po merilih.
Število zahtevanih referenčnih projektov (kot pogoj za sodelovanje) je odvisno od predmeta javnega naročila, zahtevane vrednosti naj temeljijo na ocenjeni vrednosti javnega naročila. Z visokim številom zahtevanih referenčnih projektov bomo neutemeljeno izločili manjše ponudnike, ki pa so povsem sposobni izvesti predmet javnega naročila. Prav tako je nesorazmerna zahteva referenčnega projekta, ki kar nekajkrat presega ocenjeno vrednost predmetnega javnega naročila. Izvedba dražjega projekta sama po sebi namreč ne pomeni, da je ponudnik bolj usposobljen. Prav tako veliko število izvedenih projektov naročniku ne daje vnaprejšnjega jamstva, da bo izvajalec prav njegov projekt izpeljal brezhibno, pravočasno in za ponudbeno oziroma pogodbeno ceno.
Ob pisanju te kolumne se je v neko končno misel oblikoval občutek, da so javna naročila kot postopek izbire (bodočega) partnerja čisto na mestu – za javni sektor in javni denar.
[1] Izdelava računalniških programov, arhitekturne in inženirske storitve, prevajalske storitve in svetovalne storitve.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
