Pisalo se je leto 1930. Mlada kmečka gospodarica (naj bo Ana) se je s sosedovim sinom (ta naj bo Jurij) dogovorila, da se poročita. To je bil čas, ko je bila Amerika obljubljena dežela, kjer se cedita med in mleko, kjer je mogoče hitro zaslužiti veliko denarja. Priložnost, ki se ji je le redkokdo lahko uprl. Tudi Ana in Jurij sta se v toplih poletnih nočeh pogovarjala (no, morda ne le to), da bi bilo dobro, če bi imela nekaj denarja, da bi lahko mirno kmetovala, kupila še kakšno njivo, nekaj gozda.
Po poroki sta prihranila denar za vozovnico na ladji – a le za eno. Jurij se je odpravil na pot. Ani je pisal kratka pisma, v katerih pa ni bilo niti besedice o težkem delu.
Ana je kmalu rodila prvega otroka, ki je bil za »prezgodaj« rojenega sina kar močan. Jurij se je novice razveselil, delal je še več in kmalu postal prvi delavec na kalifornijskem ranču. Ne da bi vedela, kaj čaka Evropo in svet že v nekaj kratkih letih, sta se pogovarjala o tem, da bi Ana s sinom (naj bo Erazem) prišla za Jurijem v Ameriko. Nekaj denarja je poslal Jurij, Ana je prodala kmetijo – pašnike, njive, nekaj gozda, živino in domačo hišo. Pri advokatu je podpisala pogodbo, dobila denar, kupila vozovnici in se odpravila k Juriju v Ameriko.
Najbrž še ni bila s sinom niti še na polovici poti čez Atlantik, ko je advokat ugotovil, da je v pogodbo pozabil zapisati tisti (pravzaprav najpomembnejši) del besedila, ki mu danes pravimo zemljiškoknjižno dovolilo. Kupec (naj bo Anton) je bil besen – advokat mu je iz previdnosti vrnil celotni znesek, ki mu ga je plačal za pripravo pogodbe – a to ni spremenilo dejstva, da je namesto ponosnega lastnika postal (le) dobroverni posestnik. Kmetija je nekaj časa stala brez gospodarja, a sovaščani so Antona prepričali, da naj obdeluje zemljo, kot da je njegova. Anton je nekaj časa premišljeval, saj se mu ni zdelo prav, da bi delal »na tujem«, a mu je bilo žal dobre zemlje, zato je kmetijo prevzel, na njej delal, plačeval davščine in dajatve.
Nekoliko poetični uvod se mi je zdel nujen, da bom lahko nanj navezala pravno vprašanje, s katerim sem se srečala.
Piše se leto 2023. V mojo pisarno je vstopila starejša gospa, ki jo je spremljala hčerka. Ko sta se predstavili, niti nisem vedela, kaj me čaka. Seveda ste uganili – Antonova hči in njegova vnukinja. Naj na kratko opišem nadaljevanje zgodbe. Anton je Anino in Jurijevo kmetijo obdeloval vse do svoje smrti. Sovaščani so v tem času že pozabili, da Anton ni lastnik (vsaj ne v zemljiški knjigi), a pošteni Anton se ni želel »polastiti« kmetije, ki ni bila pisana nanj. Tako sta v zemljiški knjigi ostala vpisana Ana in Jurij, ki se iz Amerike nista vrnila, stikov z domačimi pa nista imela.
Antonova hči me je vprašala, ali obstaja pravna pot, po kateri bi na kmetiji vendarle vpisali Antona. V svetu evropskih subvencij bi kakšen evro prišel prav, saj sta kmetijo (pravzaprav obe) prevzela vnukinja in njen mož. Seveda sem najprej v eZK poiskala podatke, ki so pokazali le suhoparno dejstvo – Ana in Jurij vpisana kot zemljiškoknjižna lastnika. Nobenega podatka o tem, kje bi ju lahko našli, ali obstajajo (seveda poleg Erazma) še kakšni potomci! Skoraj sto let kasneje sem tako »odprla spis«, v katerega sem vložila pooblastilo Antonove hčerke in zapis o dogodkih, ki sem jih povzela na začetku. Potem se je začelo iskanje podatkov o še živečih Aninih in Jurijevih sorodnikih v Sloveniji in Ameriki.
Čas in daljava sta zabrisala še tisto nekaj sledi, ki so bile na razpolago. Takrat živečih sovaščanov ni več, mlajše generacije so zgodbo morda slišale, a so jo pozabile … Iskanje osebnih podatkov je čista mora z birokratskimi zapleti, ki jih niti ne pričakuješ …
Kakšna so pravna izhodišča? Nedvomno je (bil) Anton posestnik, kot ga določa 24. člen > Stvarnopravnega zakonika (SPZ), v dobri veri, kot to opredeljuje 28. člen SPZ. Ob uveljavljanju pridobitve lastninske pravice na temelju priposestvovanja bo treba upoštevati drugi odstavek 28. člena > Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki ne velja več, oziroma drugi odstavek 43. člena SPZ, ki določa: »Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let.«
Ob iskanju sodne prakse sem naletela še na omembo Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki je bil objavljen 1. 6. 1811 in se je začel uporabljati šest mesecev kasneje, tj. 1. 1. 1812. Čistopis ODZ se uporablja od 12. 11. 1947 in je na današnji dan še vedno aktualen.
Pravno podlago tako imam, tudi dejstva so bolj ali manj jasna. A sodna pot ureditve zemljiškoknjižnega stanja in lastninskih upravičenj se šele začenja. Neizmerno lažje bi seveda bilo, če bi bili pogodbeni stranki (Ana in Anton) še živi, če bi obstajal advokatov arhiv (ki je bil uničen med 2. svetovno vojno), če bi imeli znane dediče …, naštevala bi lahko še kar nekaj časa. Iz izkušenj lahko zatrdim, da bo sodna pot ureditve nastalega položaja dolga in da bomo kar lepo število ur prečepeli v sodnih dvoranah. Morda nadaljevanje v kolumni junija 2026?
Verjetno ni treba posebej opozoriti, da zgodba na začetku ne temelji na resničnih dogodkih.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
