Večino svojega življenja sem živela v bloku – enkrat večjem, včasih malo manjšem. Vsaj z neposrednimi sosedi, recimo v istem nadstropju, smo se poznali, izmenjali nekaj besed in si zaželeli lep dan še naprej. Ja, čisto poseben sosedski pozdrav je veljal med tistimi, ki smo s svojimi najboljšimi prijatelji šli na sprehod – tudi če je močno snežilo ali če se je »utrgal« oblak.
V stanovanjskih blokih ali stolpnicah veljajo tako pisana kot nepisana pravila. Tista zapisana so po navadi v lepem okvirčku izobešena na najmanj dveh stenah ob vhodu in nalepljena na oglasno desko – požarni red, kontaktne številke za nujne primere. Veliko pravil je zapisanih v različnih zakonih in pravilnikih, nekatere stvari urejajo tudi dogovori med etažnimi lastniki. Skrbnik spoštovanja teh pravil je praviloma upravnik stavbe, ki svoje delo opravlja dobro ali slabo.
Kaj pa nepisana pravila? V večnadstropnih blokih in stolpnicah na dokaj majhnem prostoru živi tudi več deset ljudi. Seveda nastajajo tudi konflikti, včasih tudi tako hudi, da mora posredovati policija. Večino časa pa sosedje vendarle sobivajo brez večjih težav – morda je bila v četrtem nadstropju včeraj družba malce preglasna, ampak saj so vendar praznovali okroglo obletnico. Morda je najstnik iz drugega nadstropja pozabil, da ima njegov glasbeni stolp delujočo funkcijo zmanjšanja glasnosti, pa ga je mama hitro opozorila na to. Vse to so stvari, ki seveda motijo, pa vendar ne tako zelo, da jih ne bi bilo mogoče urediti s pogovorom, predlogom ali prošnjo, da naj zabava pač ostane v mejah normalnih decibelov. Ali pa, tudi to smo že naredili, sosede pač povabiš na zabavo!
Poleg preglasnih zabav veliko hrupa povzročajo tudi različne manjše ali večje prenove stanovanj. Nepisano pravilo je, da na oglasni deski pustimo obvestilo, v katerem stanovanju in predvsem koliko časa bodo trajala dela. Nepisano pravilo je tudi, da izvajalci svoje opravijo med delovnikom. Nekateri sicer začnejo že ob 7. uri zjutraj, nekateri tudi »potegnejo« po 16. uri, da dokončajo že začeto delo. Daleč od tega, da bi bilo to prijetno, sploh če po osmih urah službe komaj čakaš, da boš v zavetju domačih sten najprej »odklopil« in se potem lotil vsakodnevnih opravil ali pa se samo zavlekel na kavč in si nabral novih moči za naslednji dan. A žal je tudi razbijanje v popoldanskem času dejstvo, na katero je treba računati.
Včasih se kakšen, sploh ročno bolj spreten sosed, loti manjših (ali večjih – odvisno od samozavesti) posegov, za katere pa ima praviloma čas le ob sobotah, nedeljah in praznikih. No, to pa moti bolj, kot bi si lahko mislili! Niti ni toliko moteče, če sosed (ali soseda) zabije žebelj, neskončno bolj moteče je, ko »štema«, da se trese cela stavba. V takšnih trenutkih se kaj hitro v glavi začnejo vrteti različni scenariji: ali morda posega v nosilno steno ali bo preluknjal napeljavo ali … Vse te napake se lahko zgodijo tudi profesionalnim izvajalcem obrtniških del, vendar pri njih lahko (upravičeno) pričakujemo, da bodo znali napako v prvem trenutku popraviti, da bo škoda čim manjša. Vedeti moramo, da pri popravilih ali prenovah lahko pride do škode v sosednjem stanovanju, zato je za večje posege morda primerneje aktivirati profesionalne izvajalce.
Medsosedski odnosi so na preizkušnji tudi, ko gre za investicije v skupne naprave (največkrat so to dvigala) in vzdrževanje skupnih prostorov. Večina večstanovanjskih stavb poskrbi za čistočo in urejenost skupnih hodnikov in po navadi tudi skupnega pripadajočega zemljišča z zunanjimi izvajalci. Je pa res, da so čistilni servisi lahko še tako skrbni in temeljiti, pa ne bo nič pomagalo, če tudi sami stanovalci ne bodo skrbeli za red in čistočo. Kaj pomaga, če je hodnik bleščeče čist celih pet minut, ko se sosedov nadebudni nogometaš odloči, da bo svoje superge očistil kar na stopnišču pred vhodom v blok? In praviloma je to po petkovem popoldanskem treningu, da je slaba volja v bloku čez cel vikend.
Lahko bi torej rekli, da so medsosedski odnosi v bloku bolj ali manj omejeni na povsem določeno število stikov z najverjetneje omejenim številom sosedov, ki jih vidimo morda nekajkrat na mesec ali na teden, če imamo približno enake urnike jutranjih odhodov.
Slika je precej drugačna v naselju družinskih hiš. Prva, morda najbolj opazna razlika je med t. i. staroselci – tistimi, ki so prvotni lastniki hiše ali njihovi potomci, in tistimi, ki so hiše (samo!) kupili. Tisti prvi seveda poznajo zgodovino gradnje (tudi vse bližnjice) do potankosti in v primeru popravila ali prenove natančno vedo, kje in kako je treba poprijeti, da bo hiša spet kot nova. Tisti drugi pa včasih kupijo tudi mačka v žaklju – streha je res stara le pet let, ampak izvedba je bolj tako-tako in zamakanje ob prvem dežju (za sosede, ki so polaganje strehe pozorno spremljali) ni nič nepričakovanega.
In ne le skrivnosti gradnje, staroselcem so znane tudi skrivnosti tistih, ki so v hišah bivali. Prepričana sem, da tudi vaša stara mama ali teta včasih tako malce potihoma pove, da so se pri sosedih spet skregali, da je sosed kupil nov avto, ampak nihče ne ve, od kod mu denar, pa da ima sosedov vnuk (ampak tistega soseda tri ulice naprej) spet novo punco! Velikokrat tako rečemo »o, seveda, a res?«, pa pravzaprav niti ne vemo čisto natančno, o kom teče beseda. Priznam, tudi ko obiščem mamo, pogovor prej ali slej nanese na sosede, njihove otroke – nekateri so bili moji vrstniki, včasih celo že na vnuke. Ja, v blokih, ki so bili zgrajeni tam v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, imajo nekateri sosedje že kar dolgo zgodovino.
Druga razlika, ki pa je – bolj pravno gledano – pomembnejša, so medsosedski spori. Taki, ki jih na koncu rešuje sodišče. Teh v blokih in stolpnicah pravzaprav ni. Vsaj neposredno med samimi sosedi ne. Kdo je posegel v čigavo parcelo s svojo streho, kdo je posadil živo mejo na mejo in zdaj raste čez polovico pločnika, kdo je svojim najemnikom dodelil parkirišče, ki seveda ni njegovo, pač pa skupno? In sploh ni pomembno, ali gre za parcelo v urbanem naselju ali za njivo, Slovenci imamo v genskem zapisu, da moramo vsak centimeter svoje zemlje, četudi ni naša, braniti.
Povsem v naravi stvari je, da nas motijo tisti ali tisto, kar nam je blizu – tudi z državami je tako. S čim »hodi po živcih« sosed iz pritličja, je popolnoma nepomembno tistim, ki živijo v desetem nadstropju. Kakšno turistično politiko je ubrala skandinavska država, je za slovenske turiste povsem obrobnega pomena, nas zanima, kako velik del našega denarja bomo pustili na obali sosednje države. In prav je tako.
A »štemarca« vas zanima? O, ja, tudi med hišami pojejo, pa precej bolj glasno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
