Priznam, da si nisem mislila, da bo današnja kolumna tako suhoparna, v mislih sem imela namreč čisto drugo temo. Tudi prijazni glas iz domačega okolja mi je svetoval, naj izberem kaj bolj veselega, prazničnega. Kljub temu sem se odločila, da napišem nekaj besed o povsem nepotrebnem dodatnem administrativnem bremenu, ki ga je delodajalcem naložila država.
Verjetno so vsi delodajalci iz svojih računovodskih, finančnih, pravnih in kadrovskih služb v petek 17. 11. 2023 dobili elektronsko pošto (z najvišjo stopnjo pomembnosti), da je treba od ponedeljka 20. 11. 2023 evidenco delovnega časa voditi »po novem«!
Najprej naj poudarim, da evidentiranje delovnega časa ni nič novega. Od mojega prvega delovnega dne sem morala tako ali drugače zabeležiti, da sem (ali nisem) na delovnem mestu. Tiste klasične ure za »štempljanje« so bile že stvar preteklosti. V tajništvu direktorja so bili zato na posebni mizici veliki bloki, kamor smo se vpisovali ob prihodu in izpisovali ob odhodu. Včasih, ko smo lovili minute za polni delovnik, smo »napačno« zapisali ali uro prihoda (malce prej) ali uro odhoda (malce kasneje). Počasi se je tudi prisotnost na delovnem mestu digitalizirala – s karticami za vstop smo beležili tudi prisotnost. Evidence so se preselile v računalnike. Ponavadi v obliki različnih preglednic, ki so bile posredovane ustrezni službi ob obračunu plač.
V podjetjih so bile tovrstne obveznosti najverjetneje takrat in sedaj urejene drugače. Vsekakor je (bilo) najpomembnejše, da je (bilo) delo opravljeno – proizvodnja teče, obveznosti do strank je (bilo) treba izpolniti v dogovorjenem roku. Prisotnost (pardon, izrabo delovnega časa) je torej odrejala sama narava del in tu pa tam kakšen siten delovodja.
Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) je bil sprejet leta 2006 in smo ga vsi brez pripomb in večjih zapletov upoštevali vse do objave spremembe zakona v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 50/2023 dne 5. 5. 2023. Sprememba je prinesla novo besedilo 18. člena, ki je razširil nabor podatkov, ki naj jih vsebuje evidenca delovnega časa. Torej, delodajalec naj bi dnevno vpisoval v evidenco o izrabi delovnega časa za posameznega delavca naslednje podatke:
Drugi odstavek 18. člena dovoljuje, da delodajalec, ki evidence o izrabi delovnega časa ne vodi elektronsko, podatke vpisuje tedensko.
Besedilo 18. člena pred spremembo v letu 2023 je zapovedovalo beleženje naslednjih podatkov: podatke o številu ur; skupno število opravljenih delovnih ur s polnim delovnim časom in s krajšim delovnim časom od polnega z oznako vrste opravljenega delovnega časa; opravljene ure v času nadurnega dela; neopravljene ure, za katere se prejema nadomestilo plače iz sredstev delodajalca, z oznako vrste nadomestila; neopravljene ure, za katere se prejema nadomestilo plače v breme drugih organizacij ali delodajalcev in organov z oznako vrste nadomestila; neopravljene ure, za katere se ne prejema nadomestilo plače; število ur pri delih na delovnem mestu, za katera se šteje zavarovalna doba s povečanjem, oziroma na katerih je obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, z oznako vrste statusa.
Prejšnja ureditev je (poenostavljeno povedano) nalagala beleženje prisotnosti na delovnem mestu (polni ali krajši delovnik), v primeru odsotnosti pa beleženje, ali gre za bolniško odsotnost, izrabo dopusta, delo pri drugem delodajalcu ter iz katerega naslova bodo plačane neopravljene ure – v breme delodajalca ali v breme katere od državnih blagajn. Kategorije nadomestil in opravljenih ur so bile v pristojnosti oseb, ki so pristojnim službam za obračun plač posredovale podatke. Na temelju katerih so seveda delodajalci tudi dobili povrnjena nadomestila.
Če smo čisto pošteni, sprememba 18. člena ne pomeni nekaj povsem novega! Opisi so nekoliko pravniško zapleteni (beri: nejasni), a to še ne pomeni, da preglednice ni mogoče izpolniti.
Osebno sem prepričana, da so spremembe evidentiranja dvignile toliko prahu predvsem zaradi večkrat javno izraženih očitkov, da je ureditev »pisana« na kožo IT podjetjem, ki se ukvarjajo z elektronskim beleženjem evidentiranja delovnega časa. Zakonska sprememba od delodajalcev ne zahteva, da vodijo evidence izključno v elektronski obliki, izrecno dopušča možnost klasičnega, papirnega beleženja.
Zakaj torej takšno nasprotovanje in ogorčenje, v nekaterih primerih celo posmeh? Morda zato, ker bodo vendarle nekatere ustanove morale nekoliko bolj podrobno spremljati prisotnost svojih zaposlenih? Ker bodo morali zaposleni vendarle dejansko »oddelati« tistih osem ur pri svojem rednem delodajalcu? Saj se še spomnite, kakšnih inovativnih rešitev so se domislili zaposleni v največji slovenski zdravstveni ustanovi? Je evidentiranje izrabe delovnega časa po novem odgovor na pereče vprašanje na nekem čisto drugem področju? Bomo res na ta način rešili vprašanje čakalnih dob? Če je odgovor da, potem grem takoj zdajle izpolnit preglednico! In jo bom vestno izpolnjevala še naprej.
Naj bo tako ali drugače, ogromne »plahte«, ki so nam jih poslali v izpolnjevanje, bomo morali napolniti z zahtevanimi podatki. Država je za kršitelje predpisala visoke kazni in si zagotovila(?) dodaten vir prihodka v proračun.
Zgolj v razmislek: bi država ravnala bolj gospodarno in dolgoročno vzdržneje, če bi več pozornosti namenila ustvarjanju dobrega delovnega okolja na splošno, prijaznejše davčno in dohodninsko okolje, ki bi delavce spodbujalo pri njihovem delu in v vsakdanjem življenju, delodajalce pa k zaposlovanju novih in nagrajevanju že zaposlenih delavcev?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
