December je mimo. V svoji prejšnji kolumni sem se dotaknila cikla Ericha Kästnerja Die 13 Monate in posebej pesmi o novembru. Vmes je na tečaju nemščine prišla na vrsto pesem o decembru. V novembrski kolumni sem razmišljala o tem, za kakšno možnost se bo pesnik odločil – ali bolj optimistično ali bolj realistično – in si po tihem želela prve, vendar se je pesnik odločil za bolj realistično podobo. V nadaljevanju prilagam celotno pesem v nemškem jeziku:
Das Jahr ward alt. Hat dünnes Haar.
Ist gar nicht sehr gesund.
Kennt seinen letzten Tag, das Jahr.
Kennt gar die letzte Stund.
Ist viel geschehn. Ward viel versäumt.
Ruht beides unterm Schnee.
Weiß liegt die Welt, wie hingeträumt.
Und Wehmut tut halt weh.
Noch wächst der Mond. Noch schmilzt er hin.
Nichts bleibt. Und nichts vergeht.
Ist alles Wahn. Hat alles Sinn.
Nützt nichts, dass man’s versteht.
Und wieder stapft der Nikolaus
durch jeden Kindertraum.
Und wieder blüht in jedem Haus
der goldengrüne Baum.
Warst auch ein Kind. Hast selbst gefühlt,
wie hold Christbäume blühn.
Hast nun den Weihnachtsmann gespielt
und glaubst nicht mehr an ihn.
Bald trifft das Jahr der zwölfte Schlag.
Dann dröhnt das Erz und spricht:
»Das Jahr kennt seinen letzten Tag,
und du kennst deinen nicht.«[1]
Decembra se leto poslavlja, kot se od tega sveta enkrat poslovimo tudi ljudje. Razlika pa je v tem, da se za leto ve, kdaj je njegova zadnja sekunda, za nas pa praviloma ne. Poleg tega se leto vedno znova začne, življenje pa ne. Vsaj zaenkrat še ne. In morebiti bi se morali od leta nekaj naučiti: da je včasih treba začeti znova. Da je treba opustiti stare nezdrave navade, preseči negativne vzorce, se morebiti celo oddaljiti od določenih oseb. Narediti rez. Če je na kateremkoli področju preveč slabega, je lahko to priložnost za nov začetek. So torej trenutki, ko je primerno, da nekaj spremenimo.
Po drugi strani je treba upoštevati, da starejši drugače gledamo na dileme, ki smo jih imeli v dosedanjem življenju, na primer kot otroci ali mladostniki. Vse, kar smo nekoč občutili kot veliko ali celo nerešljivo težavo, ob pridobljenih izkušnjah dostikrat štejemo za nepomembno. Kako nepomembno je bilo petnajst let pozneje dejstvo, da sem bila v osnovni šoli manjša od sovrstnikov in da sem imela svoj pogled na svet. V tej starosti se otroku take težave zdijo grozljive. Tudi meni se je tako zdelo. Enako opažam pri hčerkinih dilemah. Če pa bi mi tedaj odrasla Sabina pojasnila, da bo vse, kar me skrbi, čez nekaj let nepomembno, bi se kot mala Sabina samo jezila, ker (svojih) težav ne jemljem dovolj resno. Ob tistem, kar zdaj občutim kot težavo, pa bi marsikateri še starejši prav tako zgolj zamahnil z roko.
Vprašanje za milijon torej je, kdaj začeti znova. Kdaj vztrajati, kdaj kaj spremeniti, kdaj pa spremeniti samo pristop. Preprostega recepta ni. Gre za tehtanje, ki je značilno za strogi test sorazmernosti in za gugalnico za dva. Če se nam že življenje ne more začeti znova, moramo v njem vsaj zbrati pogum in storiti pravo stvar, ko je to treba.
Ampak sklenimo današnje razmišljanje optimistično (čeprav, priznam, moj prvi zaključek tudi ni bil tak): praviloma imamo moč in pogum, da v dani situaciji dojamemo resnost dileme, jo racionalno ocenimo in pretehtamo, kako k njej pristopiti.
[1] Slovenski prevod je na voljo na primer v knjigi Trinajstero mesecev, prevod Nada Grošelj, Celjska Mohorjeva družba, 2013.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
