Idejo za novembrsko kolumno mi je ponudil kar pogled skozi okno. Na tečaju nemščine pa smo brali pesem Ericha Kästnerja (ki nam je sicer verjetno bolj znan po bolj vedrih knjigah Dvojčici, Pikica in Tonček, Leteča učilnica):
Der November
Ach, dieser Monat trägt den Trauerflor...
Der Sturm ritt johlend durch das Land der Farben.
Die Wälder weinten. Und die Farben starben.
Nun sind die Tage grau wie nie zuvor.
Und der November trägt den Trauerflor.
Der Friedhof öffnete sein dunkles Tor.
Die letzten Kränze werden feilgeboten.
Die Lebenden besuchen ihre Toten.
In der Kapelle klagt ein Männerchor.
Und der November trägt den Trauerflor.
Was man besaß, weiß man, wenn man's verlor.
Der Winter sitzt schon auf den kahlen Zweigen.
Es regnet, Freunde. Und der Rest ist Schweigen.
Wer noch nicht starb, dem steht es noch bevor.
Und der November trägt den Trauerflor.[1]
Letos na tečaju nemščine vsak mesec preberemo avtorjevo pesem prav o tem mesecu. Napisal je namreč zbirko pesmi za vsak mesec v letu. In res zna z izborom in zvenom besed predstaviti značaj in barvo posameznega meseca.
Ta pesem in megla, ki sili skozi okno v hiše v naši vasi, slikata portret novembra. Mraz, tema, sivina. Nasploh je v mojih mislih s tem mesecem povezana megla. Ko sem se razmišljala o vzrokih za to, sem ugotovila, da se je ta povezava ustvarila šele s selitvijo na Gorenjsko. Čeprav sem prej živela v Ljubljani kar nekaj let – in če je za katero mesto značilna megla, je za Ljubljano –, pred očmi nimam te povezave. Verjetno zato, ker sta me takratni ritem in način življenja tako ali tako držala bolj v notranjih prostorih, zato te povezave nisem tako občutila. Tudi iz časa, ko sem še bila doma v Baški grapi, se megle ne spomnim. Res je sicer, da je tam navadno vedno slabše in hladnejše vreme kot pri nas. Če se mi poleti še zvečer kuhamo na 35 stopinjah, se moji starši zvečer od nas pripeljeta domov na zmernih 28 stopinj. Krožijo šale, da je Baška grapa tako strma in ozka, da sonce ne more pokukati vanjo (poleg tiste, da je tako strmo, da je treba loviti jajca, ki jih nesejo kokoši). No, čisto tako res ni. Res pa je, da ponekod v dolini, tudi na primer pri naših doma, več mesecev ni sonca. Je pa zato samo nekaj metrov višje na pobočjih.
Res pa je tudi, da tudi na precej bolj ravninskem Gorenjskem, kjer kokošjih jajc ni treba ujeti, da se ne bi odkotalila po bregu navzdol, te dni ni sonca. November in megla me takoj in vsakič spomnita na drugi val epidemije kovida. Tistega novembra je bila taka megla, da nama je ob siceršnjem norenju čez dan mogoče v celotnem dnevu ostala samo ena ura ob treh popoldne, ko sva s takrat 18-mesečno hčerko lahko naredila en krog po vasi. In potem je bila že noč.
Kot da nas narava in prazniki (ki mi tudi ne zbujajo ravno občutka, da so prav veseli in pravi prazniki) prisilijo, da se novembra malo ustavimo, stisnemo po domovih, spočijemo in pripravimo na decembrsko norišnico.
In že čakam decembrsko pesem, ki bo, domnevam, svetla, topla, žareča. Po drugi strani bi bila lahko še bolj namenjena umiranju, saj je to zadnji mesec leta in življenja, ki se s tem iztekata. Bomo videli kmalu, v katero smer je zavil avtor. Moj vtis je, da je december vseeno svetlejši, toplejši in bolj vesel. Ko pa se začne po 21. decembru dan daljšati, gre pa tako ali tako lahko samo še na bolje. Se bom prisilila, da ne bom vnaprej poizvedovala, kakšno pesem je o njem napisal Erich Kästner. Ker nekako jih je napisal tako, da vsaka res ustreza mesecu, ki mu je namenjena, in je zato občutje še toliko pristnejše, če jo beremo prav takrat.
[1] Slovenski prevod je na voljo na primer v knjigi Trinajstero mesecev, prevod: Nada Grošelj, Celjska Mohorjeva Založba, 2013.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
