Kdo je boomer in zakaj sam (še) nisem boomer
Boomer (otrok blaginje) je posameznik, ki je bil rojen v povojnih baby boom letih (približno v letih 1946–1964). Tej generaciji sledi generacija X, ki jo sestavljajo ljudje, rojeni v obdobju 1965–1980. Njim sledijo milenijci oziroma generacija Y (rojeni v letih 1981–1996) in zoomerji oziroma generacija Z (rojeni v letih 1997–2012). Fantje in dekleta, rojeni od leta 2013 in vse do zadnjega dne preteklega leta, so del generacije alfa, medtem ko bodo otroci, rojeni v letih 2025–2039, generacija beta.
Vsakomur je razumljivo, da jasna ločnica obstaja samo na papirju, medtem ko dejanska oseba v sebi združuje lastnosti dveh ali več generacij. Gre namreč za socialno razvrstitev posameznikov glede na obdobje rojstva, saj predstavnike posamezne generacije povezujejo podobne družbene izkušnje oziroma pojavi, ki vplivajo na njihovo dojemanje sveta. Ključni zgodovinski dogodki ob točno določeni starosti definirajo naša življenja ter tudi vplivajo na vzgojo in celo imena naših otrok. Tako je ime Luka zaradi »našega« Luke Dončiča postalo popularno ne samo v Sloveniji,[1] ampak njegov vpliv sega tudi v ZDA.
Kot oseba, ki je rojena leta 1995, se po zgornji opredelitvi uvrščam v zadnja leta milenijcev in ne spadam v generacijo boomerjev. Zakaj potem v naslovu članka v oklepaju beseda »še«? Poleg ustaljene definicije boomerjev namreč obstaja novodobna verzija, s katero sem bil pred kratkim seznanjen v podcastu Finomeni. V epizodi o boomerjih je bilo pojasnjeno, da po definiciji mlajše generacije boomer ni le oseba, rojena v obdobju 1946–1964, ampak vsak, ki se ne more poistovetiti s problemi in pogledi mlajše generacije. Tako je na spletni strani Val202 pod epizodo dobro ponazorjeno, kdo je boomer v novem pomenu besede:
»Če izraza ne poznate in ste starejši od 40 let, ste skoraj gotovo to, kar vam očitajo. Edini izhod je, da spoznate boomerja v sebi.«
Ker izraza pred poslušanjem oddaje še nisem poznal, sem se zbal, da sem to tudi sam, zato sem ženinega mlajšega (17-letnega) brata vprašal, ali me ima za boomerja. Njegov odgovor: »Ne še, boš pa kmalu.« Glede na njegovo razlago se namreč (še) znam poistovetiti in razumeti mlajšo generacijo.
Zakaj sploh pišem o boomerjih
Ob dosedanjem branju kolumn na IUS-INFO sem opazil, da med avtorji ni nobenega mlajšega kolumnista,[2] ampak izkušeni pravniki, ki bi jih moj svak najverjetneje uvrstil med boomerje. Njihove življenjske in strokovne izkušnje pomembno pripomorejo h kvaliteti njihovih zapisov, česar se ob pisanju te kolumne zavedam in spoštujem.
Kaj torej lahko ponudim kot še neuveljavljen pravnik, mlajši od 30 let? Prav to, česar drugi, izkušeni kolumnisti nimajo. Kot predstavnik predzadnjega leta generacije milenijcev sem namreč odraščal že v času, ko je bila Slovenija samostojna. Tako nisem bil upravičen do lastninskih certifikatov, imel sem pa možnost odraščati v demokratični republiki, ki pozna in spoštuje zasebno lastnino, svobodo izražanja, versko svobodo in druge pravice, ki v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji niso bile spoštovane (v takšni meri). Svojo prvo internetno povezavo sem kot otrok še vedno iskal prek telefonskega kabla, vendar pa je tega dokaj kmalu nadomestila brezžična tehnologija. Prve telefonske klice sem sicer opravljal prek stacionarnega telefona, a tudi tega sem že pri približno enajstih letih nadomestil z mobilnim. Kot pripadnik prehodne generacije sem bil hkrati deležen osemletnega in devetletnega programa, saj sem iz petega razreda neposredno preskočil v sedmi razred ter tako osnovno šolo zaključil z devetim razredom. Družbena omrežja mi niso bila položena v zibelko, kar velja za del generacije Z in celotni generaciji alfa in beta, sem pa njihov začetni zagon, ki je vodil v trenutno stanje, izkusil že v fazi odraščanja. Umetno inteligenco tudi sam spoznavam šele v zadnjih letih,[3] pri čemer sem hvaležen, da je v času mojega otroštva še ni bilo, saj poleg vseh njenih prednosti v sebi skriva pasti, za katere dvomim, da se jih povprečen najstnik zaveda. Na problematiko globalnega segrevanja sem bil prvič – vsaj kolikor se spomnim – opozorjen leta 2006 prek dokumentarnega filma An Inconvenient Truth, ki je na ilustrativen način prikazal neprijetna dejstva, s katerimi se še danes ne znamo oziroma nočemo resno soočiti. Precej dobro se spomnim za Slovenijo zgodovinskih dogodkov, kot so bili vstopi v EU, NATO in schengensko območje, pa prehoda s tolarja na evro, gospodarske krize v letih 2008–2013 in povečanega obsega migracij zlasti v letih 2015–2016. V času covid-19 sem ravno zaključeval študij na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, tako da sem zadnje izpite in zagovor magistrske naloge opravil po Zoomu, medtem ko v predhodnih letih študija nisem bil prikrajšan za fizično izobraževanje in druženje s kolegi, vključno z izmenjavo Erasmus. Tako imenovanih perifernih oblik zaposlitve, ki so med mladimi vse pogostejše, nisem izkusil, saj sem že ob prvi zaposlitvi dobil pogodbo za nedoločen čas, kar je danes že skoraj čudež. Kar zadeva trgovanje, sem svojo prvo naložbo opravil že okoli 12. leta, takrat v vzajemne sklade, medtem ko danes večinoma trgujem prek neobrokerjev.[4] Naj za konec tega odstavka omenim, kaj pa imam skupnega z drugimi kolumnisti na IUS-INFO, ki so opravili pravniški državni izpit: tudi sem sam ga moral pisati na roke. Nekatere stvari se torej ne spremenijo.
V prejšnjem odstavku strnjeno življenje bolj ali manj povprečnega 29-letnega pravnika iz Slovenije posredno odgovarja na vprašanje, zakaj sploh pišem o boomerjih. Moje zgodnejše soočanje z novodobnimi pravnimi in dejanskimi vprašanji, povezanimi z družbenimi omrežji, globalnim segrevanjem, umetno inteligenco, perifernimi oblikami zaposlitve, migracijami in drugimi aktualnimi tematikami, je vplivalo na mojo (pravno) razmišljanje, kar je po mojem videnju moja differentia specifica v primerjavi z drugimi kolegi kolumnisti. Navedeni razlikovalni element bom poskušal unovčiti v tej in prihodnjih kolumnah.
Za konec še primer neboomerskega razmišljanja
S spoštovanjem se zavedam, da zgolj moja starost ne bo dovolj za bralčevo zanimanje, zato bi ob koncu želel podati svoje misli ob zapisu Ivana Simiča na omrežju Linkedin:
»Me sprašujejo, kako do stanovanja. Moj odgovor je: 'Delajte po 12 ur, vikend/praznike po 8 ur, kupite stanovanje, pojdite v banko po kredit, ga odplačujete 25 let in na koncu bo vaše. To je pot pridnih. Lahko pa pridete na oblast, obdavčite pridne in jim vzamete stanovanje.'«
Čeprav razumem, da je gospod Simič v svojem zapisu podal zlasti svojo kritiko predloga nove obdavčitve nepremičnin, bi vseeno želel opozoriti na pomembne okoliščine stanovanjskega osamosvajanja, ki so prisotne zlasti v zadnjem obdobju, medtem ko se »otroci blaginje« z njimi skoraj niso srečevali. Pred 20 in več leti je pridno delo v Sloveniji prineslo lastno nepremičnino;[5] marsikdo pa si jo je pridobil na bolj enostaven način – po t. i. Jazbinškovem zakonu. Danes je prav nasprotno, povprečna mlada družina si kljub trudu in delu bistveno težje privošči lastno hišo oziroma dostojno stanovanje (beri: to je praktično nemogoče), razen če ob tem nima občutne podpore svojih svojcev.[6] Pri tem velja dodati, da mladi pari danes svoje potomce pogosto načrtujemo ob zavedanju, da bodo ti vplivali na našo kreditno sposobnost – torej našo ustavno pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok prilagajamo razmeram na stanovanjskem in kreditnem trgu. Da trdo delo za pridobitev lastne nepremičnine v zadnjem obdobju ni dovolj, ne kažejo le moja osebna izkušnja in pripovedovanja mojih kolegov – med drugim najboljših pravnikov svoje generacije –, ampak to izraža tudi poročilo Geodetske uprave RS o slovenskem nepremičninskem trgu za prvo polletje 2024. V njem opozarja, da kljub upadu števila kupoprodaj vseh vrst nepremičnin njihove cene še vedno rastejo, pri čemer ugotavlja, da
»si večji del populacije oziroma tisti, ki rešujejo svoje stanovanjsko vprašanje, tržnega nakupa stanovanja oziroma stanovanjske hiše sploh ne more več privoščiti«.
Z gospodom Simičem se torej strinjam, da je za lastniški dom potrebno trdo delo, vendar pa pri naši, neboomerski generaciji to ne zadostuje več. Pravno poseganje države v trg nepremičnin je zato potrebno, zlasti ob upoštevanju načela socialne države in 78. člena Ustave RS, ki od Slovenije ohlapno zahteva ustvarjanje možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Seveda je načinov za uresničevanje te določbe več, vendar svoja razmišljanja o (davčni) politiki države puščam za kakšno izmed naslednjih kolumn. Želim pa si, da bi se starejše generacije zavedale posebnosti trenutnega stanovanjskega izziva[7] in bi se tudi lažje poistovetile z neboomerskimi življenjskimi preskusi in razmišljanji. Časi se namreč spreminjajo in mi (se moramo) z njimi (Tempora mutantur, et nos mutamur in illis).
[1] Po podatkih Statističnega urada RS za leto 2023 so starši 2,3 odstotka novorojenih otrok v Sloveniji poimenovali Luka, sicer pa je to ime že zadnjih 23 let (z izjemo leta 2021) najbolj popularno ime pri nas. URL: https://www.stat.si/statweb/News/Index/12936.
[2] Naj mi drugi kolegi kolumnisti ne zamerijo, če se počutijo mladi, kar je nedvomno odlično, vendar pa Slovar slovenskega knjižnega jezika kot ekspresivno sopomenko besedi »mlad« ponuja besedo »zelen«. Nobenega izmed kolegov kolumnistov za IUS-INFO pa ne bi opisal s to besedo.
[3] Tudi pri pisanju tega članka sem si pomagal s chatGPT, zlasti pri popravljanju pravopisnih napak in nekaterih slogovnih popravkih, pri čemer poudarjam, da je kolumna še vedno moje avtorsko delo, torej sem jo skladno z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) ustvaril s človeškim intelektom.
[4] Neobroker je spletna platforma (na primer Robinhood, TradeRepublic) za trgovanje z vrednostnimi papirji, kot so delnice, kriptovalute, kuponi investicijskih skladov in drugi finančni instrumenti.
[5] Tako so si moji stari starši lahko – sicer v veliki meri z lastnimi rokami – zgradili svojo hišo, čeprav so bili klasični predstavniki delavskega razreda.
[6] Finančna podpora bližnjih je bila vedno dobrodošla, vendar je dandanes bistveno bolj potrebna, kot je bila včasih.
[7] Nekateri bi besedo izziv nadomestili z besedo problematika, vendar ima ta po mojem mnenju pretirano negativno konotacijo in lahko vodi v pasivnost. Osebno verjamem v proaktivni pristop, zato je beseda izziv bolj primerna in spodbudna.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
