Kaj se zgodi, ko večstanovanjska stavba potrebuje obnovo strehe ali dvigala, vendar se nekateri etažni lastniki temu upirajo, ker imajo stanovanje v pritličju? Kaj pa, ko se znajdemo v gneči na urgenci, kjer prostor, ki bi moral biti namenjen resnično pomoči potrebnim, zavzemajo nenujni primeri? Ali ko na avtocesti vozniki ne oblikujejo reševalnega pasu ali s prehitro vožnjo v času dnevne gneče povzročajo t. i. fantomske zastoje? V vseh teh primerih posamezniki zasledujejo svoje kratkoročne interese – na račun skupnega dobrega.
Čeprav se te situacije morda zdijo nepomembne ali banalne, v resnici ponazarjajo resnejši pojav, ki ga je Garrett Hardin poimenoval tragedija skupnega.[1] Gre za primer problema skupnega delovanja, ki ga teorija iger preučuje kot situacijo, v kateri racionalne odločitve posameznikov vodijo v dolgoročno škodo za skupnost.
Teorija iger je interdisciplinarna veda, ki se ukvarja z analizo strateških interakcij med racionalnimi akterji, katerih odločitve vplivajo na rezultate drugih. Preučuje, kako igralci izbirajo optimalne strategije v različnih okoljih, kjer so njihovi cilji lahko skladni (kooperativne igre) ali pa si med seboj nasprotujejo (nekooperativne igre). Osredotoča se na strateške odločitve posameznikov v konfliktnih ali sodelovalnih situacijah in s tem ponuja pomemben vpogled v številne pravne izzive. Teorija iger se uporablja na različnih področjih, kot so ekonomija, pravo, biologija, politologija in računalništvo, za analizo konfliktov, pogajanj in kolektivnih odločitev. Eden ključnih konceptov, predvsem z vidika potrebe po pravnem reguliranju, je problem skupnega delovanja, ki opozarja na nezmožnost sodelovanja v družbenih situacijah, v katerih bi bilo sodelovanje z vidika družbene blaginje koristno, vendar je za posameznike manj racionalno.
Problem skupnega delovanja je v teoriji iger klasičen primer nekooperativne igre z neničelno vsoto, pri čemer posamezniki zasledujejo svoje lastne interese, kar vodi do suboptimalnega rezultata z vidika skupnega dobrega. Problem skupnega delovanja ponazarja situacije, v katerih posamezniki, ki zasledujejo svoje lastne interese, prispevajo k čezmerni izrabi skupnih virov, kar dolgoročno škoduje vsem. To se zgodi, ker vsak posameznik vidi kratkoročno korist v maksimiranju svojega izkoriščanja virov, medtem ko dolgoročne posledice – izčrpanje teh virov – nosi celotna skupnost. Hardin je ta »paradoks« pojasnil s preprostim primerom vasi, ki se preživlja z ribolovom v bližnjem jezeru. Prebivalci vasi vedo, da je letni prirast rib omejen na določeno količino rib. Za dolgoročno preživetje vasi je ključno, da ribiči ulovijo le toliko rib, kolikor jih jezero lahko obnovi. Če te meje presežejo, se število rib začne zmanjševati, kar vodi v manjši ulov ter v skrajni posledici lahko povzroči popolno izčrpanje jezera in propad vasi.
Z vidika celotne vasi bi bilo optimalno, da se ribiči dogovorijo za kvote pri ulovu. Vsak posameznik bi lahko ulovil le določen odstotek od prirasta, odvisno od števila ribičev. Takšno sodelovanje bi zagotavljalo trajnostno rabo virov in dolgoročno blaginjo skupnosti. Vendar pa vsak ribič vidi kratkoročno priložnost: če nalovi več rib od dogovorjenega, si bo povečal trenutni zaslužek, še posebej, če preostali ribiči dogovora ne kršijo. Brez nadzora in ob pomanjkanju informacij o dejanskem ulovu drugih ribičev postane kršenje dogovora še bolj privlačno, saj kršitelja dolgo ne bodo odkrili. Ta individualna strategija maksimiranja koristi, čeprav racionalna na osebni ravni, vodi do čezmernega ribolova. Zaloge rib se postopno zmanjšujejo, dokler jih ni več dovolj niti za osnovno preživetje skupnosti.
Ta preprost primer pojasni, zakaj individualno optimalne strategije pogosto nasprotujejo dolgoročnim interesom skupine. Brez učinkovitega mehanizma, kot so pravna pravila ali nadzor, bodo kratkoročni interesi prevladali nad skupnim dobrim. Končni rezultat sta uničenje vira, ki ga skupnost potrebuje za preživetje, in propad družbe. Hardinov članek je teoretična osnova, ki jasno dokazuje potrebo po oblikovanju pravnih pravil v zvezi z varstvom okolja.
Problem skupnega delovanja ni le teoretični koncept. Je temeljni izziv sodobne družbe, ki vključuje vse od bolj »trivialnih«, »lokalnih« izzivov do ključnih vprašanj, kakršno je globalno sodelovanje pri podnebnih spremembah.
Evropski zeleni dogovor je odličen primer problema skupnega delovanja na globalni ravni. Gre za ambiciozno strategijo, ki si prizadeva za podnebno nevtralnost do leta 2050, vendar se pri njeni implementaciji EU srečuje z večplastnimi tveganji. Ne glede na izzive, ki jih lahko povzročijo nekatere nepremišljene ali neprimerne tehnološke rešitve, ključni problem ostaja neskladje med evropskimi zavezami in ukrepi drugih velikih globalnih akterjev. Če te države ne sprejmejo primerljivo strogih ciljev, bo Evropa nosila nesorazmerno breme in plačevala (pre)visoko ceno za svojo vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam. Evropa bo torej z vidika posameznika igrala neracionalno.
Hkrati je težko najti ustrezne alternative. Znanstvena skupnost se strinja, da je zeleni prehod družbeno optimalna strategija človeštva, saj so posledice nedejavnosti za okolje katastrofalne. A pomanjkanje globalnih pravnih okvirov za sodelovanje pomeni, da EU igra igro z visokimi vložki, pri kateri nosi nesorazmerno veliko odgovornost. V tem kontekstu racionalni interesi posameznikov ali držav vodijo v neoptimalne rezultate, kjer vsak sledi svojim kratkoročnim koristim, skupno dobro pa ostaja ogroženo. To ponazarja, kako nujno bi bilo na globalni ravni oblikovati učinkovita pravna pravila, čeprav je to v trenutnem mednarodnem okolju praktično nemogoče. Povsem racionalni interesi posameznikov oziroma držav človeštvo tako vodijo v smer, ki je slabša za nas vse.
Problem skupnega delovanja je torej univerzalen problem. Od etažnih lastnin do globalnih podnebnih sporazumov – jasno je, da brez pravnih pravil, ki uravnavajo interese posameznikov in skupin, sodelovanje pogosto ni mogoče. Pravo deluje kot nekakšen prisilni mehanizem, ki usmerja racionalne interese posameznikov v doseganje dolgoročnih skupnih ciljev. Naj gre za oblikovanje reševalnega pasu na avtocesti ali za globalne podnebne dogovore, lekcija teorije iger je jasna: brez učinkovitega pravnega okvira se racionalni interesi posameznikov neizogibno sprevržejo v iracionalne rezultate za skupnost kot celoto.
[1] G. Hardin (1968), The tragedy of the commons. Science, 162 (3859), str. 1243–1248. https://doi.org/10.1126/science.162.3859.1243.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
