France Prešeren je napisal pesem Čez tebe več ne bo, sovražna sreča:
Čez tebe več ne bo, sovražna sreča,
iz mojih ust prišlà beseda žala;
navadil sem se, naj Bogú bo hvala,
trpljenja tvojega, življenja ječa!
Navadile so butare se pleča
in grenkega se usta so bokala;
podplát je koža čez in čez postala,
ne straši več je trnjevka bodeča.
Otrpnili so udje mi in sklepi,
in okamnelo je srcé preživo,
duhá so vkrótili nadlog oklepi.
Strah zbežal je, z njim upanje golj’fivo.
Naprej me sreča gladi ali têpi,
me tnalo našla boš neobčutljivo![1]
Sonet resignacije. Ali je bolje biti neobčutljiv, da ne občutiš več teže vsega hudega in grdega, ampak s tem tudi vsega lepega v življenju. Ali pa je bolje čutiti in s tem občutiti vse – trpljenje in lepoto. Ko v gimnaziji obravnavaš to pesem, imaš tipično pred očmi grandiozno trpljenje v smislu Goethejevega romana Trpljenje mladega Wertherja oziroma kar Prešernovo trpljenje, ki smo ga seveda pri slovenskem jeziku nadrobno secirali. Čeprav, mimogrede, če bi z današnjimi očmi ocenjevali njegova ravnanja, želje in motive, bi bili zaključki lahko tudi zanimivi. Ampak to je tema za drugič.
To (ne)občutljivost je mogoče povezovati tudi z običajnejšimi prigodami in nezgodami ter tudi z različnimi družinskimi in profesionalnimi razmerji. Oziroma z vsakdanjim življenjem in dojemanjem le-tega in ljudi v njem.
Priznam, da se z naraščanjem moje starosti premo sorazmerno (mogoče celo eksponentno?) zmanjšuje moja toleranca do neumnosti. Nekatere neprijetnosti mora človek logično in samoumevno sprejeti zaradi skrbnega izvrševanja pogodbenih, službenih in drugih dolžnosti. Ne razumem pa na primer, kako nekateri in to vedno eni in isti nenehno zamujajo roke in s tem druge, ki smo na te roke vezani, potiskajo v naglico in v situacijo, ko smo se z določeno stvarjo prisiljeni ukvarjati n-krat namesto enkrat. To kaže na popolno nespoštovanje drugih oseb, vpletenih v neki ustvarjalni proces. Obstajajo pripomočki za urejanje časa, na primer elektronski koledar.
Kam so se odpeljale lojalnost, prijaznost, vljudnost, empatija? Se počutim kot brahiozaver, ko pišem te vrstice, ampak obnašamo se, kot da smo edini na svetu in da ne potrebujemo nikogar. Kot da te lastnosti onemogočajo ultimativno konkurenčnost in uspešnost posameznika. In verjetno jo v objektivnem smislu res. Na misel mi sicer pride tudi izjava Hannah Arendt glede empatije: »The death of human empathy is one of the earliest and most telling signs of a culture about to fall into barbarism.«Ampak to je spet za nekatere naiven pogled.
Že nekajkrat sem se sama pri sebi resno spraševala. Ali je res smiselno, da skušam otroku privzgojiti neki vrednostni sistem, ki se sklada s pričakovanim življenjem v družbi, z vsemi omejitvami, ki temu pritičejo. Ali pa bi bilo zanjo bolje, da živi egoistično po svojem subjektivnem vrednostnem sistemu brez omejitev družbenih pričakovanj in norm. V nekem smislu se tak posameznik vsekakor bolje znajde, ne zaznava morebitnih samoomejitev (ki mu niso bile privzgojene in priučene) ter s tem ni omejen. Njeno izhodišče bi bilo drugačno in posledično tudi njena ravnanja ter dojemanje ravnanj drugih. Vsekakor ne bi v tolikšni meri čutila obveznosti, pričakovanj ter morebitnih negativnih odzivov družbe.
Na žalost se ne približujem položaju, ko bi »podplát koža čez in čez postala«, ampak ravno nasprotno.
Ampak če skušam slediti dobri navadi prijateljice (ki bi se je res lahko nalezla), skušam poiskati nekaj dobrega v vsaki stvari. Če ne bi čutila vseh teh brezbrižnosti, ne bi čutila tudi vsega lepega in dobrega, na primer vseh prvih trenutkov hčerke, njenih izdelkov, dosežkov, lastnih dosežkov, spominov, doživetij itd. To je cena, ki jo je treba plačati. Enega brez drugega ni. Samo še opomniti se je treba na to in to dojeti v konkretni situaciji.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
