Ustavno sodišče je varstvo »doma« našlo v 36. členu Ustave, v katerem je določena nedotakljivost stanovanja, s čimer je posamezniku zagotovljena zasebnost, ki jo ta v največji meri uživa prav doma. Člen 36 zagotavlja tudi pravico do spoštovanja doma v smislu zagotavljanja bivanja v prostorih, ki so posameznikov dom. To je Ustavno sodišče prvič pojasnilo v odločbi U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017.[2]
V odločbi Up-635/24 z dne 14. 8. 2024 pa je Ustavno sodišče obravnavalo institut običajnega prebivališča. To je pojem evropskega prava.[3] Po praksi Sodišča EU običajno prebivališče ustreza kraju, ki pomeni določeno integracijo osebe v družbeno in družinsko okolje. Upoštevajo se dolžina, rednost, razmere bivanja, razlogi za bivanje na ozemlju države članice in razlogi za preselitev družine v to državo članico ter državljanstvo. Za običajno prebivališče otroka se upoštevajo tudi kraj in razmere šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi.[4]
V konkretnem primeru mama, ki je Slovenka, prebiva v Nemčiji, oče, prav tako Slovenec, pa v Sloveniji. Imata enajstletno hčerko. Deklica se je od leta 2019, ko je postala šoloobvezna, vzporedno šolala v nemških in slovenskih šolah, v času, ki ga je preživljala pri vsakem od staršev. V obeh državah si je ustvarila svoj krog prijateljev. V Nemčiji je koristila več zdravstvenih storitev, zadnje leto pa je tam preživela tudi nekoliko več tednov kot v Sloveniji. Po materini odločitvi, da se preselijo v drug kraj v Nemčiji, oče hčerke po koncu obiska ni vrnil, kot je bilo dogovorjeno. Mati je sprožila postopek za vrnitev otroka po Konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok.
Začel se je sodni postopek za dekličino vrnitev. Deklica pa je pred centrom za socialno delo izjavila, da se želi šolati v Sloveniji in da se v Nemčijo ne želi vrniti. Center je posredoval mnenje, da deklica ne izbira med staršema, temveč med krajema bivanja in tamkajšnjima socialnima mrežama vrstnikov. Pojasnil je, da sta otroku v tem razvojnem obdobju poleg čustvene sprejetosti v družini vse bolj pomembna odnos z vrstniki in okolico ter občutek šolske kompetentnosti. Tudi prvostopenjski sodnici je deklica zatrjevala, da se v Nemčiji ne počuti dobro, da je šola v Sloveniji boljša, da so sošolke v Sloveniji boljše, da je šola v Nemčiji slabša, da otroci niso tako prijazni ter da se v novi šoli v drugem nemškem kraju ne počuti dobro.
Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je bil odvzem deklice protipraven. Sklenilo je, da je bilo običajno prebivališče hčerke ob odvzemu v Nemčiji, ker je tam imela kontinuirano in obsežnejšo zdravstveno obravnavo. Sodišče tudi ni upoštevalo dekličinega nasprotovanja vrnitvi, ki bi bilo sicer lahko upošteven razlog za zavrnitev materine zahteve. Menilo je namreč, da gre zgolj za neupoštevno preferiranje ene države pred drugo, ki naj bi temeljilo na očetovih sugestijah. Očetova pritožba na višje sodišče ni bila uspešna.
Ustavno sodišče je očetovi ustavni pritožbi ugodilo in je izpodbijana sklepa rednih sodišč razveljavilo. Pojasnilo je, da sicer ni arbitrarno stališče sodišč, da je bila deklica pred neupravičeno premestitvijo bolj vpeta v nemško okolje. Sodišči naj bi pri tem upoštevali ustaljeno prakso Sodišča EU. Ustavno sodišče pa je odločilo, da sta redni sodišči premalo upoštevali dekličino voljo. Dekličino zavračanje vrnitve v Nemčijo je bilo namreč posledica njene razumne primerjave življenja v Nemčiji in Sloveniji, ki je temeljila na njenih lastnih izkušnjah in občutkih. S tem je deklica pokazala zadostno stopnjo zrelosti.
To ni tipičen primer mednarodnega protipravnega odvzema otroka, ko bi bila deklica iztrgana iz svojega dotedanjega okolja in premeščena v njej tuje okolje. Toda ali je res bistveno, da bi sodišči morali upoštevati dekličino voljo kot nasprotovanje vrnitvi v kraj običajnega prebivališča? Običajno prebivališče ni le skupek objektivnih okoliščin, ampak je kraj, kjer je posameznikov center življenjskih interesov. Po mojem mnenju je center življenjskih interesov odvisen od občutka pripadnosti, od tega, kje se posameznik počuti doma. Deklica je v Sloveniji želela ostati, ker se tu zaradi jezika, prijateljev, sorodnikov in večje sprejetosti počuti doma. Zato menim, da ob ugotavljanju običajnega prebivališča otroka njegovih občutkov pripadnosti določenemu kraju ne smemo zanemariti.
[1] J. Letnar Černič, KURS, Nova univerza, 2019, str. 615.
[2] Pravica do spoštovanja doma daje posamezniku varstvo (1) pred odstranitvijo nelegalnega objekta, v katerem prebiva (odločba U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017); (2) pred deložacijo zaradi neplačila neprofitne najemnine (odločba Up-619/17 z dne 14. 2. 2019); (3) pred izvršbo na nepremičnini, ki je dolžnikov dom, če bi bilo to nesorazmerno glede na višino terjatve in vrednost nepremičnine (odločba Up-1298/18 z dne 9. 5. 2019); (4) pred civilno delitvijo nepremičnine v solastništvu ali v skupnem lastništvu, ki je dom enega udeleženca (odločba Up-218/20 z dne 30. 5. 2021).
[3] Običajno prebivališče je v več uredbah navezna okoliščina za mednarodno pristojnost sodišča oziroma za uporabo prava v razmerju z mednarodnim elementom. Za opisan primer je pomembna Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (prenovitev).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
