Kot otrok sem bila z vidika poškodb precej dolgočasna. Niti ene resnejše si nisem nakopala. Očitno sem med lanskimi novoletnimi prazniki to želela nadoknaditi. Z družino smo drsali na drsališču na Jezerskem in sem padla vznak na led. Domnevno. Ker se od padca do CT glave v UKC Ljubljana ne spomnim ničesar. Pretres možganov.
Zato naj opozorim, da je celotno dejansko stanje, opisano v nadaljevanju, rekonstruirano iz pripovedovanja mojih bližnjih – sama se ne spomnim ničesar. In še priznanje: seveda se zavedam, da je o svojem primeru zaradi pomanjkanja objektivnosti najbolj težavno (pravno) razpravljati, ampak si bom zaradi narave kolumne to dopustila.
Na podlagi posledic in mesta udarca smo nekako ugotovili, da sem padla vznak na glavo in hrbet. Brez kakršnegakoli zaviranja. In preden vprašate: seveda brez čelade. Srečo sem imela, da je bila takrat na drsališču tudi neka zdravnica, ki je počakala, da so me odpeljali z rešilcem. Za to sem ji zelo hvaležna. Tudi tega se ne spomnim.
Z rešilcem so me na priporočilo zdravnice odpeljali naravnost v UKC Ljubljana. Mož in hčerka sta se napotila za nami. In tukaj se začne zanimiva zgodba. Kot sem pozneje izvedela, je bila hkrati z rešilcem aktivirana in na Jezersko poslana tudi policijska patrulja. In ta (kranjska) patrulja je ustavila rešilec na poti v Ljubljano nekje pred Preddvorom. Pa ne zato, ker bi prehitro vozil, kar me marsikdo vpraša, ko mu razlagam to zgodbo. Ne. Temveč da bi me spraševali, kaj se je zgodilo. Zbiranje obvestil. Zato sta policista ustavila rešilec.
Rešilec ni imel prižganih luči in reševalca sta policistoma očitno dovolila zbiranje obvestil. Le domnevam lahko, da sta presodila, da sem tega zmožna in da to ne ogroža mojega zdravstvenega stanja. Vendar je bilo to še pred CT glave ali kakšnim drugim konkretnim pregledom glave. Vsekakor zbiranja obvestil ni odobril zdravnik.
Padca sicer mož in hčerka nista videla, ampak poškodovan očitno ni bil nihče drug, tako da domnevam, da nisem nobeni drugi osebi povzročila telesne poškodbe ali kakšne druge škode, zaradi česar bi bila potencialno lahko v položaju osumljenke. Bila sem na poti k zdravniku v Ljubljano in tudi ne bi mogla pobegniti, tako da bi policista izjavo lahko pridobila po odobritvi pristojnega zdravnika po opravljenih potrebnih pregledih. Táko izjavo, ki bi se je jaz sama dejansko spomnila. Najbolj sem zgrožena nad tem, da se ne spomnim niti pogovora s policistoma niti svoje izjave. In to ni izgovor ali laž. Dejansko se ne spomnim, kaj sem jima povedala. Pozneje na urgenci se nisem spomnila niti poteka celotnega decembra. Mož in hčerka sta, kot rečeno, vozila za nami. Ko je bil rešilec ustavljen, sta nas dohitela; ustavitve rešilca in zbiranja obvestil pa nista videla.
Moja zgodba ima za zdaj srečen konec v smislu, da sta policista ugotovila, da je šlo za nesrečo in da za zdaj nisem kriva nobenega prekrška. Prijateljica pa je pred leti na podlagi izjave v podobnem stanju po poškodbi glave dobila plačilni nalog. Čeprav se pogovora in svoje izjave prav tako ne spomni. Šele iz plačilnega naloga je sploh izvedela, da je imela razgovor, policista sta jo izprašala kar na urgenci, brez dovoljenja zdravnika. Ničesar od tega se do danes ne spomni.
Ob vsem tem se sprašujem, kako je mogoče, da imamo celoten sistem varstva osumljenca pred izsiljevanjem izjav, dolžnost pouka in ekskluzijsko sankcijo, povsem normalno pa je, da se od osebe, ki ni izvršila niti prekrška, zbirajo obvestila v stanju, ko je jasno, da ima nekakšno poškodbo glave – ni pa še jasno, kako resna je ta poškodba (lahko bi šlo tudi za notranje krvavitve?), in to prej, preden ta oseba pride do zdravnika, s čimer se z zbiranjem obvestil odteguje zdravniška oskrba. Tudi če se pozneje izkaže, da je taka oseba izvršila prekršek – kako je glede na vprašljivo mentalno stanje v trenutku, ko jo je podala, mogoče, da se izjava v takem primeru uporabi zoper njo?
Hkrati se sprašujem, kam sta se odpeljala zdrava pamet in tehtanje nujnosti opravil. Na eni strani nujnost pridobiti izjavo od osebe, ki se je poškodovala v nesreči, na drugi strani nujnost njene zdravniške oskrbe. Po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) je sodelovanje osebe pri zbiranju obvestil prostovoljno. Malo dvomim, da je bilo moje sodelovanje prostovoljno, spet glede na moje mentalno stanje v tistem trenutku. No, tudi o prostovoljnosti privolitve reševalcev dvomim, ampak tega res ne morem presojati.
Na koncu moram iz tega dogodka vseeno potegniti kak pameten zaključek. Ta je, da brez čelade ne grem nikamor več. Niti na drsanje, na kolo, smučat. Hčerko zavijem skorajda v celofan in vzmetnico, da bi bila varna, nase pa kot vedno pozabim. To je naša generacija, vse smo počeli brez neke posebne zaščite. Ampak nič več. Naslednjič (ko bom premagala strah s kratkim tečajem rolanja) vzamem s seboj čelado. Ob pretresu me je resnično streslo spoznanje, da imam samo eno glavo, da bi brez njenih zmožnosti precej težko živela in ustvarjala ter da sem z njo ravnala precej brezskrbno. Še dobro, da imam bolj trdo bučo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
