Nekaj misli ob koncu smučarske sezone

Na slovenski strani sem se tako peljal s skoraj 60 let staro napravo (enosedežnica Šija),^[1] ki se je ne bi branil noben zgodovinski muzej. Vožnja s to napravo bi tako lahko bila promovirana kot vožnja s starodobnikom, za kar je seveda treba doplačati. Dodatna ponudba pa bi lahko zajemala tudi storitev izposoje retro smuči in kombinezona, kar bi bila nedvomno unikatna poslovna praksa med smučišči ter tako konkurenčna prednost tega res čudovitega smučišča na sončni strani Alp. Na italijanski strani se s takšno infrastrukturo smučišča ne morejo »ponašati«, zato so tudi cene smučarskih vozovnic temu primerno visoke, vendar to turistov z vseh koncev Evrope, celo iz tradicionalno nesmučarskih držav (na primer iz Združenega kraljestva, Nizozemske, Poljske), ne ustavi.

Če preidem na bolj pravna razmišljanja o letošnjem zimskem dopustu, naj v nadaljevanju svojo refleksijo preusmerim k obveznemu zavarovanju odgovornosti, ki ga morajo imeti smučarji na italijanskih smučiščih. Italija je namreč z odlokom (decreto legislativoo) številka 40/2021 s 1. januarjem 2022 določila, da mora vsak, ki smuča ali deska na njihovih smučiščih, imeti sklenjeno zavarovanje odgovornosti za škodo, ki jo povzroči tretjim osebam oziroma njihovim stvarem (t. i. RTC insurance). Če kupec ob nakupu smučarske vozovnice takega zavarovanja nima sklenjenega, si zavarovanje za ceno dveh do treh evrov na dan lahko zagotovi kar na smučišču. Upravitelj smučišča je namreč pravno zavezan, da zagotovi tudi prodajo zavarovanja odgovornosti za povzročeno škodo. Višina doplačila je odvisna od zavarovalnega paketa (obsega zavarovanja), najnižji znesek zavarovalnega kritja pa ni predpisan. Če smučar na italijanskem smučišču ni zavarovan, tvega preklic vozovnice in plačilo globe od 100 do 150 evrov.^[2] Razlog za to obveznost, ki jo je uvedla italijanska vlada, je v večjem številu nesreč, ki se vsako leto zgodijo na njihovih smučiščih. V Italiji se je po podatkih Agencije za zavarovalni nadzor pred uveljavitvijo odloka pri zimskih športih v povprečju zgodilo od 25.000 do 30.000 nesreč na leto, od tega 1500 takšnih, ki so zahtevale hospitalizacijo, in okrog 20 smrtnih primerov.^[3]

Obvezno zavarovanje odgovornosti smučarjev v Italiji me je vodilo k razmišljanju, zakaj tega nimamo tudi v Sloveniji. Slovenska sodišča sicer – po mojem mnenju – utemeljeno stojijo na stališču,^[4] da smučanje samo po sebi ni nevarna dejavnost v smislu 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zaradi česar so upravljavci smučišč praviloma »varni« pred objektivno odškodninsko odgovornostjo, vendar to ne spremeni dejstva, da je smučanje relativno nevarna aktivnost. Na nekaj 10 ali 100 kvadratnih metrih smučarske proge tako naletimo na različne razmere – od ledenih ploskev do sneženih zaplat, prehoda iz sončne v senčno lego ali celo v meglo itd. – na katere se moramo hitro odzvati. Poleg snežnih in vremenskih razmer moramo biti pozorni še na druge smučarje. Tako so na isti progi sočasno tudi otroci, katerih gibanje je še toliko bolj nepredvidljivo, hitrejši smukači, ki svojo hitrost bolj ali manj uspešno prilagajajo svojim sposobnostim, starejši, ki imajo že po naravi stvari slabše reflekse, in še bi lahko našteval. Ne nazadnje velja omeniti posameznike, ki menijo, da čelada ni potrebna, saj niso otroci. Osebno pa so mi še »boljši« tisti, ki smučanje popestrijo s pitjem alkohola ali kajenjem trave (ti dve substanci zaznam skoraj ob vsakem smučanju, zato drugih ne omenjam). Ti dejavniki tveganja so razlog, da se vsakič, ko varno odsmučam do konca, zahvalim tistemu tam zgoraj (poimenuje naj ga – če želi – bralec sam).

Glede na vse navedeno mi je ideja italijanskega zakonodajalca všeč. Tako sem v času smučanja razmišljal o klasičnih pozitivnih posledicah tovrstnih obveznih zavarovanj. S sklenjenim obveznim zavarovanjem povzročitelj nesreče redkeje pobegne, saj bi škodo, povzročeno iz njegove malomarnosti, praviloma brez možnosti regresnega zahtevka morala poravnati zavarovalnica (razen izključitev, ki jih pri zavarovalnih pogodbah ni malo). Oškodovanec tudi nedvomno lažje (zunaj)sodno terja plačilo odškodnine od zavarovalnice kot od fizične osebe.

Po globljem raziskovanju vprašanja, zakaj takšne obveznosti pri nas še ne poznamo, sem prišel do statističnih podatkov slovenske policije o nesrečah na naših smučiščih.^[5] Iz evidence za dve smučarski sezoni (od 1. 11. 2017 do 2. 4. 2019) tako izhaja, da je bilo zabeleženih 1918 smučarskih nesreč, pri čemer naj bi jih bilo približno 12 odstotkov (tj. 234) posledica trka dveh ali več smučarjev. Velika večina takih trčenj ni imela nobenih posledic ali pa so bile poškodbe lažje (zvini, udarnine ali ureznine). Le nekateri trki so vodili v hujše poškodbe, zlasti v obliki zlomov. Statistični podatki za Slovenijo torej kažejo, da večina smučarjev ob padcih poškoduje zgolj sebe, čemur zavarovanje odgovornosti ni namenjeno, medtem ko je v pretežnem številu trkov dveh ali več smučarjev povzročen le minimalen obseg škode. Razloge za manjše število nesreč na slovenskih smučiščih v primerjavi z italijanskim je po mojem mnenju mogoče najti v občutno manjšem številu smučišč in s tem tudi smučarjev, manjši zahtevnosti prog, in če sem piker, tudi v dejstvu, da na slovenskih smučiščih precej več časa čakamo v vrstah pred žičniškimi napravami. Verjetnost trka in poškodb se namreč pri polžji hitrosti premikanja radikalno zmanjša.

Kolumno sem želel oblikovati kot predlog za razmislek o morebitni vzpostavitvi zavarovanja odgovornosti smučarjev do tretjih oseb, statistični podatki pa so pokazali, da takšna obveznost v Sloveniji nima stvarno utemeljenih razlogov. Ne glede na to »razočaranje« mi ostane vsaj poslovni predlog smučišču Vogel v uvodu kolumne.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.