Zadnje čase velikokrat slišimo: »Nimam nobene volje za delo. Enostavno nič me ne zanima, pritegne. Ne da se mi vlagati gromozanskega truda v študij, da si pridobim veščine, izkušnje in podobno, kar pričakujejo v življenjepisu delodajalci.«
Smiselno delo je pojem, ki se je skozi zgodovino razvijal in prevzel številne razlage, vse od filozofskih pristopov do sodobnih psiholoških študij. Opredelitev smiselnosti dela ni preprosta naloga, saj posamezniki smiselnost dojemajo zelo različno. Smiselno delo pomeni občutek, da naše delo prispeva vrednost – da je pomembno, vredno in subjektivno smiselno.
Delo ima smisel, kadar pomembno vpliva na druge, kadar zaznavamo, da naše delo prispeva k izboljšanju življenja posameznikov ali družbe kot celote. Na primer odvetniki lahko najdejo smisel v tem, da pomagajo posameznikom, ki se borijo za pravico na sodišču, saj vedo, da je njihova pomoč komu spremenila življenje na bolje. Restavratorji katedral pa v prenovi zgodovinskih spomenikov najdejo smisel, saj s tem pomagajo ohraniti kulturno dediščino za prihodnje generacije. Oba primera kažeta, da smisel dela presega zgolj vsakdanje naloge in nosi globljo vrednost, ki prinaša zadovoljstvo in občutek doprinosa.
Smiselnost dela ni nujno vezana na pozitivne občutke. Včasih se smiselno delo kaže z zahtevnimi, intenzivnimi in ganljivimi izkušnjami, ki nas potisnejo iz naše cone udobja. Medicinske sestre, ki skrbijo za bolnike ob koncu življenja, pri svojem delu doživljajo globoke trenutke smisla, četudi je njihova naloga čustveno zahtevna in ganljiva. Podobno se tudi odvetniki srečujejo z ljudmi v najtežjih obdobjih njihovega življenja, kar zahteva veliko čustvene in psihične moči. Smiselnost torej ni enostavna ali lahkotna izkušnja; je rezultat soočanja z zahtevnimi situacijami, v katerih posamezniki zaznajo svojo osebno vrednost in zmožnost sočutja.
Pomembna značilnost smiselnega dela je tudi njegova epizodičnost. Smisel ni vedno prisoten, temveč se pogosto pojavi v posebnih trenutkih, ki izstopajo iz vsakdanje rutine in so lahko redki ali celo naključni. Na primer umetnik, ki je morda razočaran nad svojim nastopom, lahko v preprostem pogovoru z oboževalcem doživi globoko potrditev smiselnosti svojega dela. Smisel se torej kaže v majhnih, a pomembnih trenutkih, ki nas na novo povežejo z bistvom našega dela in nas spomnijo, zakaj smo se zanj sploh odločili.
Smiselno delo je refleksivno – pomeni, da ga pogosto ne zaznamo takoj, ko ga opravljamo, temveč se njegov pomen razkrije skozi refleksijo in premislek o preteklih dogodkih. V vsakodnevnem hitenju se redko ustavimo, da bi premislili o vplivu svojega dela, a prav ta čas za refleksijo nam omogoča, da prepoznamo smisel in vrednost svojih dejanj. Ko pogledamo nazaj na svoje delo, na ljudi, ki smo jim pomagali, ali na projekte, ki smo jih uspešno zaključili, spoznamo, kako pomembno je bilo naše delo in kakšen vpliv ima na našo identiteto in življenje.
Na koncu je smiselno delo globoko osebna izkušnja, ki nas povezuje z našimi vrednotami, družinsko zgodovino ali pomembnimi ljudmi v našem življenju. Na primer pek, ki je nasledil obrt svojega dedka, v svojem delu najde smisel zaradi povezave z družinsko tradicijo in želje, da bi nadaljeval dedkovo zapuščino. Prav tako je za odvetnika, ki je odrasel v prikrajšanem okolju in se odloči za pravno področje, da bi pomagal ljudem v stiski, smisel njegovega dela globoko zakoreninjen v njegovih lastnih življenjskih izkušnjah in osebnih vrednotah. Smisel torej ne izvira le iz narave dela, temveč iz notranjih motivacij in osebnih povezav, ki presegajo formalne okvire zaposlitve.
Poleg prepoznavanja lastnosti smiselnega dela je pomembno tudi razumevanje, kaj lahko občutek smiselnosti ogrozi. Odtujenost od lastnih vrednot – če delo posameznikom preprečuje, da bi izražali svoje vrednote, izgubijo smisel in občutek pripadnosti. Pomanjkanje priznanja – občutek, da posamezniki niso cenjeni, lahko privede do izgube motivacije. Tretji dejavnik je, ko so ljudje prisiljeni opravljati nepomembno delo, ki jim ne omogoča izpolnjevanja njihovih potencialov. Obravnavanje ljudi kot zamenljivih – kadar delodajalci ne prepoznajo edinstvenosti posameznikov, se ti počutijo manjvredne. Pomanjkanje napredka – če delodajalci ne omogočajo rasti in razvoja, posamezniki izgubijo občutek smisla. Šesti in sedmi dejavnik, ki uničujeta smiselnost dela, se nanašata na prekinitev podpornih odnosov in izpostavljenost nevarnostim, kar ustvarja toksično delovno okolje. Ti dejavniki prispevajo k občutku nesmiselnosti in ogrožajo motivacijo zaposlenih.
Čeprav je plačilo pomemben dejavnik zadovoljstva, le redko daje delu smisel. Raziskave kažejo, da ljudje visoko cenijo pošteno plačilo, vendar to ni osrednji vir smiselnosti. Ko zaposleni menijo, da so nepravično plačani, to lahko oslabi njihov občutek smiselnosti, a če so plačani pravično, to samo po sebi ne prinaša občutka vrednosti in smisla. Neka raziskava celo kaže, da bi skoraj polovica zaposlenih sprejela nižje plačilo za delo v organizaciji z navdihujočim poslanstvom. To dokazuje, da so ljudje pripravljeni žrtvovati finančne koristi za smiselno delo, ki ustreza njihovim vrednotam in življenjskemu poslanstvu.
Smiselno delo je več kot le vsakodnevno izpolnjevanje nalog. Gre za občutek povezanosti z drugimi, za možnost refleksije in osebne pripadnosti. Kadar je delo smiselno, prinaša osebno zadovoljstvo in občutek vrednosti, ki presega finančne in materialne koristi. Smisel dela izvira iz globokih osebnih vezi, iz izkušenj, ki se prepletajo z vrednotami posameznikov, in iz občutka, da lahko njihovo delo prinese resnično spremembo v svetu. Po drugi strani pa so zaposleni, kadar izgubijo smisel zaradi nepravičnega obravnavanja ali pomanjkanja priznanja, izpostavljeni frustracijam in izgubi motivacije. Zato bi morali delodajalci pri ustvarjanju delovnega okolja posebno pozornost posvetiti ohranjanju smiselnosti dela.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
