V Sloveniji se skoraj že pol leta vsa politika in gospodarstvo borita z zvišanjem omrežnine. Ta se je zgodila izpod peresa Agencije za energijo, ki je do sprejetja predloga menda prišla na podlagi neodvisne strokovne presoje, kot se za agencije spodobi. Tega slovenska vlada (ki je novo ureditev omrežnine sprva podpirala, zdaj pa ji vehementno nasprotuje) očitno ne razume. Prav zato jih je upravičeno dobila po prstih iz Bruslja.
V EU so sicer zagnali manjši vik in krik kot nekdaj pri delegiranih evropskih tožilcih za tamkajšnje neodvisno telo, imenovano Evropsko javno tožilstvo (EPPO). Toda za kaj pri agencijah, naših ali evropskih, sploh gre in ali ta upravljavski model v Sloveniji zares ustrezno opravlja svoje temeljno poslanstvo?
Agencije so ameriška pogruntavščina. Po drugi svetovni vojni, ko je industrijska revolucija prešla v svojo pozno fazo in se je že napovedovala krepitev storitvenih dejavnosti, je postalo jasno, da klasična delitev upravljanja vse bolj kompleksnih družbenih mehanizmov med politiki in uradništvom ne bo več zadoščala. Znotraj izvršilne veje oblasti se je pokazala potreba po vmesnem členu med političnimi funkcionarji in kariernimi javnimi uslužbenci. To so bile agencije.
Te so bile zamišljene kot visoko specializirana telesa, oblikovana za funkcionalno zaokrožena področja, na katerih so bili potrebni specifično znanje in redke veščine, s katerimi bi bilo mogoče zares strokovno, neodvisno od politike ter hitreje od uradništva in mnogo bolj učinkovito kot pred tem upravljati izbrane družbene procese. Bistvo obstoja agencij je bilo torej zagotavljanje boljših in učinkovitejših storitev, kot je pred tem uspevalo prepogosto neučinkoviti in spolitizirani javni upravi.
V Sloveniji se delovanju agencij, kot so bile te idealno zamišljene, v praksi nismo nikdar niti približali. Nasprotno. Primeri, ki jih bom naštel, izkustveno pričajo o tem, da so se nam agencije povsem sfižile.
Prvi primer, če hočete, je v uvodu omenjena Agencija za energijo. Tam se je pokazalo, da oblast, zlasti trenutna, če to ni politično oportuno, zlahka kar zradira domnevno neodvisnost in strokovnost neke agencije. To pomeni, da v razmerah nizke politične in pravne kulture upravljanje prek agencij ne more delovati. Te so očitno lahko neodvisne in strokovne samo toliko, kolikor to ustreza vladajoči politiki. Skratka: nič.
Drugi primer je nestrokovnost, odvisnost in pristranskost agencij. Tega ne morem trditi za Agencijo za energijo, saj njenega dela ne poznam. Lahko pa to v celoti zatrdim za Nacionalno agencijo za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS), ki ji zakon o visokem šolstvu zaupa zagotavljanje kakovosti slovenskih univerz in drugih visokošolskih zavodov.
Toliko ponavljajočih se, dolgotrajnih ter že doslej upravno in sodno izpričanih kršitev zakonodaje in lastnih meril, kot so si jih privoščili ta agencija, njen še zdaleč ne nepristranski direktor, samovoljni svet ter odkrito pristranske evalvacijske strokovne skupine zoper univerzo, ki ji pripadam, najbrž ne boste našli pri nobeni drugi slovenski agenciji.
Gre za prvovrsten pravni in upravljavski škandal, ki bi že zdavnaj moral dobiti tudi svoj pravni, strokovni pa tudi politični epilog v obliki sprejemanja ustrezne odgovornosti zadevnih, pa ga zaradi samoupravnega realvisokošolskega socializma seveda ne bo.
Kot seveda, in to je naš tretji primer, tudi ne bo nihče odgovarjal za dejstva, da Javni štipendijski sklad – čeprav tu ne gre za agencijo stricto sensu – ni sposoben zakonito in pravočasno odločiti o vlogah za Zoisove štipendije, kaj šele o pritožbah zoper očitno arbitrarno zavrnjene vloge.
Večina vas najbrž ne ve, da v Sloveniji lahko pridobite Zoisovo štipendijo samo, če dosežete ustrezen dosežek na tekmovanju, ki je sofinancirano iz javnih sredstev. Kot da bi bilo sofinanciranje iz državne malhe konstitutivni znak odličnosti tekmovanja. Pri čemer še niti nismo omenili, da Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij v nasprotju z načeloma zakonitosti in legalitete pogoje za ustrezen dosežek še dodatno zaostruje.
Pravna podlaga za podeljevanje Zoisovih štipendij v Sloveniji je potemtakem protiustavna, ker je diskriminatorna in obenem še nezakonita. Vrh vsega pa je pristojni organi ne izvajajo v razumnem roku. Ta dober upravljavski zgled je za mlade nadarjene (ne)prejemnike štipendij še kako vzgojen, predvsem pa življenjsko stimulativen.
Nazadnje pa se ustavimo še pri agenciji za nadobudne odrasle, torej pri Javni agenciji za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost. Na kratko ARIS. To je tista agencija, ki razpise temeljnih raziskovalnih projektov vedno objavlja v prazničnem decembrskem času. Ki se sama ne drži nobenih razpisnih rokov, zlasti ko gre za temeljne projekte. Ti pa so slednjič, če se vam že uspe prebiti skozi pogosto izjemno nekvalitetno recenzentsko sito, vrednostno prepolovljeni brez vsakršne utemeljitve in spet v nasprotju z lastnimi agencijskimi pravili. Vaše morebitne pritožbe pa so pod krinko strokovnih recenzij tako ali tako a priori obsojene na neuspeh.
Skratka, agencije so bile ustanovljene za to, da bi posamezniki, fizične in pravne osebe, učinkoviteje, hitreje, bolj pošteno in strokovno, torej neodvisno od politične muhavosti vsakokratne oblasti, lahko prišli do svojih pravic, vodili svoj posel ali raziskovanje in na splošno delovali čim bolj ustvarjalno in produktivno.
V Sloveniji, kot ilustrira ta kolumna, to še zdaleč ni tako. Naš agencijski model se je povsem sfižil, prav taka usoda pa je doletela naše z ustavo in zakoni zagotovljene pravice. Namesto prvovrstnega servisa se uporabniki agencijskih storitev soočamo z zamudami, nestrokovnostjo, pristranskostjo, politično odvisnostjo, interesno obarvanostjo in slednjič samovoljo.
Po moji skromni oceni je zdaj pa res že nastopil skrajni čas, da se s tem neha.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
