Spet se je začelo novo študijsko leto. Vprašanje, ali študenti na fakulteti pridobivajo predvsem informacije ali pa dejansko razvijajo znanje, je pomembno in v akademskem prostoru vedno aktualno. V sodobnem izobraževalnem sistemu se pogosto poudarja pomen pridobivanja velike količine informacij, kar ne pomeni, da študenti razvijajo tudi poglobljeno razumevanje in znanje.
Predavanja, seminarji, učbeniki in znanstveni članki so vir podatkov, ki jih morajo študenti usvojiti. Študijski načrti so pogosto zasnovani tako, da študente izpostavljajo različnim teorijam in aksiomom, ki so pomembni za določeno študijsko področje. Kopica informacij je pomembna, ker nudi temelj za nadaljnje učenje in razumevanje kompleksnejših tem.
Pogosto se zgodi, da so se študenti zaradi obsega gradiva prisiljeni osredotočiti predvsem na pomnjenje informacij, namesto da bi jih poskušali globlje razumeti. Ta pristop vodi k temu, da na izpitih uspešno reproducirajo pridobljene informacije, ne da bi jih dejansko razumeli ali znali prenesti v prakso. Informacije postanejo nekaj, kar se naučijo za določen izpit, nato pa jih pogosto hitro pozabijo.
Ključno vprašanje, ki se ob tem postavlja, je, kako študente spodbuditi k prehodu od pasivnega sprejemanja informacij k aktivnemu razvijanju znanja. Znanje zahteva več kot le pomnjenje – zahteva razumevanje, kritično mišljenje in sposobnost povezovanja informacij v širši okvir. V današnjem digitalnem svetu, kjer smo nenehno obdani z informacijami, je pogosto vprašanje, kakšna je razlika med znanjem in informacijami. Na prvi pogled se zdi, da sta pojma neločljivo povezana, saj so informacije temelj, na katerem gradimo znanje. Vendar med njima obstaja pomembna razlika. Informacije so osnova, s katere se lahko razvije znanje, vendar samo pod pogojem, da jih znamo pravilno uporabiti in umestiti v ustrezen okvir.
Informacije so fragmenti podatkov, dejstev in podrobnosti, ki jih lahko pridobimo iz različnih virov, kot so knjige, spletne strani, pogovori, raziskave in drugo. Danes lahko dostopamo do informacij v skoraj neomejenih količinah in s preprostim klikom na računalniški miški pridobimo odgovore na skoraj vsako vprašanje. Vendar pa te informacije same po sebi niso dovolj, da bi jih lahko imenovali znanje.
Znanje je rezultat procesa, v katerem posameznik zbere informacije, jih obdela, razume in poveže z obstoječim vedenjem. To pomeni, da ni dovolj zgolj zbiranje podatkov, temveč je treba informacije analizirati, jih umestiti v širši okvir ter razumeti njihove medsebojne povezave in vplive. Le tako lahko iz informacij nastane znanje.
Pomemben dejavnik, ki ločuje informacije od znanja, je okvir. Okvir omogoča, da informacije dobijo pomen in vrednost, saj jih umesti v določen okvir, kjer so razumljive in uporabne. Brez okvira so le nepovezani deli podatkov, ki sami po sebi ne nudijo nobene prave vrednosti. Kot so note ključne za ustvarjanje glasbe, same po sebi ne ustvarijo melodije; šele ko so smiselno povezane in interpretirane, nastane glasba.
Če poznamo vse sestavine jedi, to še ne pomeni, da znamo to jed tudi pripraviti. Treba je razumeti, kako te sestavine medsebojno delujejo, v kakšnem razmerju jih uporabiti in v katerem vrstnem redu jih dodati. Podobno velja za informacije: šele ko jih znamo povezati in umestiti v pravi ovir, lahko govorimo o znanju.
Po uvidu je za prehod od informacij do znanja ključno tudi razumevanje. Razumevanje pomeni, da ne le poznamo določeno informacijo, ampak jo znamo tudi pojasniti, obravnavati z različnih zornih kotov in prenesti na druge. Ko resnično nekaj razumemo, lahko to znanje tudi uporabimo v praksi, ga prilagodimo novim situacijam in razložimo nekomu drugemu.
Razumevanje je tisto, kar ločuje »imeti informacije« od »imeti znanje«. Če na primer poznamo vse podatke o delovanju avtomobilskega motorja, vendar ne razumemo, kako ti deli medsebojno delujejo, bomo morda imeli težave pri popravilu avtomobila. Če razumemo, kako motor deluje, bomo lažje diagnosticirali težave in jih odpravili. Razumevanje je pomembno za pridobivanje in uporabo znanja.
Pomembno vprašanje, ki se poraja, je, ali kopičenje informacij nujno vodi k večjemu razumevanju in k znanju. Odgovor je preprost: ne nujno. V informacijski dobi smo priča poplavi podatkov, vendar to ne pomeni, da smo zaradi tega tudi bolj razsvetljeni ali modrejši. Preobilje informacij lahko privede do zmede, napačnih zaključkov in celo dezinformacij.
Napačne informacije lahko zavedejo in povzročijo škodo, saj jih posamezniki pogosto sprejmejo kot resnične, ne da bi jih kritično analizirali ali preverili njihovo verodostojnost. Tako se lahko zgodi, da ljudje verjamejo v teorije zarote, lažne novice in napačne interpretacije znanstvenih dognanj. Informacije je treba kritično presojati in jih pravilno uporabiti.
Znanje ni statično, spreminja se skozi čas in prostor. Kar velja za resnico v določenem zgodovinskem obdobju ali kulturi, se lahko s časom spremeni. Znanstvena dognanja, družbena pravila in kulturni koncepti se nenehno razvijajo in spreminjajo, kar pomeni, da se tudi naše znanje nenehno posodablja. Nekoč so ljudje na primer verjeli, da je Zemlja središče vesolja, in ta informacija je veljala za znanstveno dejstvo. Vendar so kasnejša odkritja pokazala, da je Zemlja le eden izmed planetov, ki krožijo okoli Sonca. Podobno se je skozi zgodovino spreminjalo naše razumevanje številnih drugih naravnih in družbenih pojavov.
Ali sploh kdaj lahko rečemo, da nekaj zares vemo? Kdaj lahko trdimo, da smo določeno informacijo pretvorili v znanje? Odgovor je odvisen od naše sposobnosti, da informacijo umestimo v širši okvir, jo kritično analiziramo, razumemo in uporabimo v praksi. Znanje ni le akumulacija podatkov, temveč sposobnost, da te podatke uporabimo na smiseln in produktiven način.
Pomemben vidik pridobivanja znanja na fakulteti so tudi praktične izkušnje. Laboratorijske vaje, praksa, terensko delo in projektne naloge so primeri, ko študenti lahko uporabijo pridobljene informacije v realnem okolju. Te izkušnje so pogosto tisto, kar ločuje zgolj informiranost od pravega znanja. Ko študenti svoje teoretično znanje preizkusijo v praksi, se soočijo z izzivi in priložnostmi, ki jih v učbenikih ni mogoče vedno v celoti zajeti.
Na fakulteti študenti pridobivajo tako informacije kot tudi znanje, vendar je razmerje med tema dvema pojmoma odvisno od pristopa, kako se učijo in obdelujejo vsebino. Informacije so osnovni podatki, dejstva in številke, ki jih prejemajo na predavanjih, iz učbenikov ali drugih virov. Te informacije so surov material, ki sam po sebi nima velike vrednosti, dokler ni ustrezno interpretiran in povezan z že obstoječim znanjem.
Pristop študentov do učenja določa, ali bodo pridobljene informacije nadgradili v znanje. Če se osredotočajo le na pasivno pomnjenje dejstev, pridobivajo predvsem informacije. Če pa te informacije aktivno povezujejo z že obstoječim znanjem, jih uporabljajo v različnih situacijah in jih preizkušajo skozi praktične naloge, razvijajo znanje.
Na primer študent, ki zgolj bere in si zapomni definicije, pridobi informacije. Študent, ki te definicije povezuje s primeri, jih analizira in uporabi v praksi, pa razvija znanje. Tako je razmerje med informacijami in znanjem odvisno od tega, kako študenti pristopajo k učenju in koliko se poglobijo v snov.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
