Tokrat nadaljujemo razmišljanje, kaj v času in prostoru zgolj obstaja in kaj nato tudi dejansko obstane, in sicer spet na podlagi medijskih objav iz septembrskih dni leta 1844. V prvem delu te kolumne smo se tako podrobneje seznanili s celo dvema izredno imenitnima cesarskima obiskoma sedanjega slovenskega ozemlja, ki sta tako v že omenjenem letu in nato ponovno skorajda štiri desetletja pozneje izjemno odmevala v javnosti. Oba dogodka sta bila tako ali drugače povezana z narodnobuditeljskim stihom J. V. Koseskega o omahljivem hrastu in hribu, vendar neomajni zvestobi, slovenski. Videli smo, da je bil ta stih, ki je bil pred 180 leti podan skorajda sramežljivo, leta 1883 malodane povzdignjen v slovenski nacionalni manifest, vendar so avstrijski cenzorji spet prezrli ne samo njegovo inherentno narodnostno noto, marveč tudi njegovo »ost«, naperjeno zoper takratno nemštvo. A kot bomo videli v nadaljevanju, ta stih ni preživel grozot prve svetovne vojne, pa čeprav ga je sem ter tja še vedno mogoče najti izklesanega v neomajnem kamnu. Ta sicer izvorno narodnobuditeljski manifest je po vojni, zlasti pa po prevratu leta 1918, skoraj v celoti izginil iz slovenskega kulturnega prostora, približno tako hitro, kot je z ljubljanskega Kongresnega trga izginil obelisk Angela miru, skupaj s cesarsko zaprisego, da si želi samo miru v družbi »svojih« narodov. In kaj nam je potemtakem vendarle še ostalo iz tistih dni leta 1844? Odgovor vas morda celo preseneti.
Slovenci smo tako tudi cesarju Francu Jožefu I., in to ne le zavoljo v prejšnjem delu opisane celotedenske slovesnosti ob 600. obletnici obstoja kronovine Kranjske pod žezlom Habsburške dinastije leta 1883, svojo »neginljivo« zvestobo izkazovali vse do njegove razmeroma pozne smrti v vojnem letu 1916. In to tako ob prilikah njegovih dokaj neredkih in pogosto precej usodnih vojaških porazov (pri Magenti in Solferinu leta 1859, pri Kraljevem Gradcu leta 1866 ter seveda v nizu vojaških polomov zlasti proti Srbiji in Rusiji zlasti v prvem letu prve svetovne vojne) kot tudi seveda v tistih redkih primerih njegovih razmeroma odločilnih zmag (prva bitka pri Custozzi leta 1848, bitka pri Novari leta 1849, predvsem pa že predstavljen popolnoma nepričakovani Tegetthoffov pomorski triumf pri otoku Visu leta 1866). Povsod se je tako prej omajal hrast in hrib, preden so Slovenci samovoljno zapustili bojno polje, z (morda) edino izjemo tistih iz Nadiške in Terske doline ter Rezije, ki so vsaj deloma – zlasti spričo izgubljenih privilegijev, podeljenih s strani Beneške republike, ki jih je najprej vzel Napoleon, potem pa jih ni želela vrniti Avstrija – leta 1866 raje prisegli Italiji.
Lojalnost Slovencev staroavstrijskim oblastem se je tako dokončno v celoti skrhala in zlomila šele v času vladavine zadnjega avstrijskega cesarja Karla, pa še to potem, ko je slogan o nestanovitnem hrastu in hribu, a vendarle neomajni prisegi zvestobe, slovenske, obšel skoraj celoten potek bojišč, kjer so se bili naši vojaki primorani bojevati v prvi (veliki) svetovni vojni. Tako se je ta napis še do danes ohranil med drugim na skrajnem obronku Tirolske fronte, in sicer na danes italijanski Monte Chiesi, kjer ga je v kamnu ovekovečilo moštvo 17. pešpolka, t. i. Kranjski janezi. Ta pešpolk je bil imenovan tudi Cesarjevič (Otto),[1] saj je bilo več kot 80 odstotkov njegovih pripadnikov slovenskega porekla – med njimi pa so bili tudi moj prapraded in vsi njegovi bratje.
Povod, ki je bržkone vodil v dokončen prelom prisege »večne« zvestobe Slovencev (nekoč) neminljivi dinastiji, je bila prav dokaj nespametna odločitev cesarja Karla, da v poslednjih izdihljajih monarhije konec maja 1918 sprejme delegacijo »hrastov in njihovih številnih podlistov«, tj. predstavnikov nemštva in njemu naklonjenih iz Koroške, Kranjske, Štajerske in Primorja, ter jim na tej avdienci izrecno potrdi ne samo njihove (obstoječe) privilegije, marveč jim zajamči nedeljivost avstrijskih dežel, za povrh pa jim obljubi še neposreden dostop do Jadranskega morja.[2] Te obljube, če bi bile uresničene, bi za nas pomenile, da Slovenije, kot jo poznamo danes, nikoli niti ne bi bilo. Tako sploh ne preseneča, da je takratni slovenski politični prvak dr. Anton Korošec na zadnjem sprejemu pri cesarju 12. oktobra 1918 na poizvedbo taistega visočanstva, da ga vsaj cesarski kroni venomer zvesti in lojalni Slovenci ne bodo zapustili, odvrnil:
»Visočanstvo, za kaj takega je sedaj preprosto – prepozno.«
S prevratom leta 1918 je v širno morje z leti vse bolj obskurnih analov slovenske zgodovine dokončno utonilo tudi poznavanje vseh naštetih, svojčas izredno odmevnih in slovesnih dogodkov. Spomin na Koseskega, pa čeprav zgolj bežen, se je še nekako obdržal, na njegove stihe že spričo nespornega področnega primata dr. »Prešerina« spet dosti manj. Nekdaj najvišje postavljeno geslo vseh »Slovencov« se je ohranilo samo še na osamljenem kamnu Monte Chiese. Kar je nekoč ponosno in vzneseno odmevalo v večnosti, je zdaj bolj ko ne podvrženo bridki pozabi.
***
In kaj nam potemtakem dandanes še ostane iz tistih septembrskih dni leta 1844? Morda nejeveren nasmešek sodobnika ob prebiranju hudovanja takratnega »očeta naroda« dr. Bleiweisa nad tem, da so »ti lubi Slovenci« v svojih pogovorih tistega časa še vedno dokaj pogosto zamenjevali pojem »naroden« z »neroden«, čemur znova v četrti številki septembrskih Novic posveti dokaj jezno opazko:
»Narodno je nekaj lepiga, kar je jednimu ali drugimu narodu lastniga, zato se reče národnost: Nationalität. Nerodno pa je nekaj malovredniga, Ungeschicklichkeit. Gerdo bi bilo, ako bi mi te dve clo različne besede razločiti ne znali.
Zato v glavo si jo zarežimo!«[3]
Dosti večji obstanek v zgodovinskem smislu pa je v naši stvarnosti izkazal njegov sestavek o »vstranišu«, objavljen v prispevku tik pred že omenjenim hudovanjem nad nerodno uporabo tistega, kar bi sicer moralo biti s ponosom narodnega. Govor je seveda o takrat še popolnoma novem slovenskem nazivu za napravo, za katere rabo se še sam cesar (domnevno) venomer potrudi peš. Da, prav ste prebrali, Slovenci vse dotistihmal niso imeli svoje besede za prostor, namenjen opravljanju človekovih sanitarnih potreb. Rekli so mu kvečjemu po tuje (Abtritt, Retirad, Privet), tisti bolj omikani pa »sekrét«, ne vedoč, da gre pri tem spet za tujo izposojenko. Še več, večina Slovencev tistega časa »tacig« naprav v svoji hiši ali bližini sploh ni imela, zato je moral po Bleiweisovih besedah človek, ki je šel mimo take hiše, »obraz na drugo stran oberniti« ter za povrh še »dober želodez« imeti, že same poti okoli vasi, kjer »vstraníš« ni, pa so bile večkrat take, »de ni izreči«.
Bleiweis nadaljuje z mislijo, da je marsikateri družaben obisk pogosto dosti krajši pri tisti slovenski hiši, kjer ne obiskovalec ne domači ne moreta iti »na stran« kar v hiši, saj jih zlasti v dežju in mrazu ob opravljanju potrebe za prvim »voglom« še prerado prepiha in premrazi, »hiši brez vstraniša« pa se dela celo gospodarska škoda. Ker namreč mimo »voglov« teh nesnažnih hiš pogosto radi letajo prašiči, ko so ti spuščeni, lahko ti zbolijo, še posebno, »ako je kak bolehen človek [pred tem za tem voglom] per potrebi bil«, saj »mende tudi svinskimu želodcu vse ne tékne«. S tem pa gre »v nič« tudi človeško blato kot »narboljši gnoj«, ki so ga menda kot takega posebno cenili angleški kmetovalci tistega časa, Slovenci pa naj bi po drugi strani raje za »drag dnar« kupovali gnoj živalskega porekla pogosto precej slabše kvalitete.
Bleiweisov prispevek se konča z nasvetom, naj si le vsak Slovenec, ki tega še nima, postavi »vstraniše« blizu hiše, če se le da, tako, da se vanj tudi v dežju suh pride, vse na mestu, ki mu svinje ne bodo mogle priti blizu. Priporočljiva je globoka jama, da se s tem čim manj gnoja izgubi, pa da ga dež ne spere, v to jamo pa naj se mečejo smeti, stare cunje, oglodane kosti, obnošeno usnje ter vsake toliko še kakšna »betev« listja ali slame, da smrad ne pride v hišo. In kar se želi najbolje pognojiti, naj se s tem pognoji, in bo to raslo, »de bo [res] veselje«.
Naziv »vstraniše« si je Bleiweis izbral zavoljo tega, ker to »v stran« spravlja, kar »nikamor drugam ne kaže«. Pri tem se je celo pridušal, da bi mu bilo zelo všeč, če bi mu kdo drug v Novice priobčil kako boljše ime za to napravo. A takšnega junaka potem ni bilo in tako je Slovencem »(v)straniš(č)e« ostalo. Poimenovanje se je pri nas skoraj brez spremembe ohranilo zadnjih 180 let, medtem ko so v istem obdobju na tem istem ozemlju druga za drugo propadle vsaj štiri nekdaj eminentne državne tvorbe.
***
Skratka, oblast, tudi na Slovenskem, pa naj bo še tako veličastna, glasna, odmevna, čislana ali Slavna, se venomer menjava, a stranišče, to pa venomer ostaja …
***
Dokaz, da so zgornje Bleiweisove besede še kako odmevale med Slovenci, je tudi tale notica, tokrat iz spodnještajerskega Slovenskega gospodarja in objavljena dobrih dvajset let pozneje, ki je ponovno namigovala na prednosti doma »pridelanih« gnojil:[4]
Kinezi so skrbni gospodarje!
Na Kineškem nimajo veliko živine, da bi mogli dobro gnojiti svoje polje ž živinskim gnojem. Njih gnoj so tedaj lanene preše, zmlete kosti in rogovi, saje, pepel, človeški lasje in nohti, posebno pa človeško blato. Kadar Kinez ali Japanež povabi prijatelja ali znanca v gost[e], ga pred odhodom prosi, naj prej ne zapusti hiše, dokler ni od tega, kar je povžil, nekoliko pustil pri hiši — za vrt ali polje.
[1] Da, prav ste prebrali, patron in zaščitnik slovenskega pešpolka Kranjskih janezov je bil poznejši eminentni politik evropskega kalibra, Otto Habsburški.
[2] Te cesarjeve obljube je navzočim še istega dne potrdil tudi tedanji avstrijski predsednik vlade Ernst Seidler von Feuchtenegg, in sicer kot eno prednostnih nalog njegove vlade. Vendar je bila ta med drugim zato, ker ni znala (ali hotela) dokončno razrešiti mednacionalnih trenj v monarhiji, le dva meseca pozneje prisiljena odstopiti. Glej podrobneje v prispevku Avdijenca južnih Nemcev in renegatov, v: Slovenski narod, 27. 5. 1918, str. 1–2; <https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-BISVPC6S>.
[3] Novice, 25. 9. 1844, str. 3; <https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZRJTP2XP>.
[4] Slovenski gospodar: (še en) »podučiven list« za slovensko ljudstvo, 11. 7. 1867; <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-NGB0BMW2>.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
