Kaj danes obstaja in kar (še) jutri ostane, sta pogosto dve popolnoma različni življenjski kategoriji. Medtem ko je Primož Trubar v svojem eminentnem in navdihujočem reku »Stati inu obstati«, povzetem po njegovem katekizmu, oboje rad enačil, da bi s tem zaspane Kranjce in druge Slovence »prebudil«, nas resničnost, zlasti dandanašnja, nikakor ne navdaja s takšnim optimizmom. Aktualnih besed in dejanj, ki naj bi »odmevali v večnosti«, je navkljub vztrajnemu (polimedijskemu) prepričevanju namreč bore malo, če se sploh katera najde. Kaj pa je bilo s tem v razmeroma nedavnem času, ko je bila slovenska medijska krajina še izrazito monokulturna? Kaj je v tistem času zgolj kratko zelo na glas, a vseeno precej votlo donelo in nato kaj kmalu izzvenelo in kaj se je morda zgolj skozi stranska vrata priplazilo v duh časa, a nato vendarle ostalo vse do današnjih dni. Za trenutek se torej vrnimo v niti ne tako oddaljen čas, ko je eminentni obisk cesarskega para v vsej svoji historični razsežnosti in svečanosti popolnoma presegla na videz (u)borna novičarska domislica slovenskega poimenovanja naprave, ki jo vsak od nas uporablja vsak dan. In ki ste jo zagotovo tudi vi še danes zjutraj.
Gre za krajšo pripoved v dveh delih o časih, ko je bilo narodno še vedno včasih še kako »nerodno«; o nekem nesrečnem in kaj kmalu pozabljenem cesarju, ki je ljubil predvsem svoje cmoke, in to brezpogojno; o »Slovenji« (takrat uradno prvič) ter za povrh še o domačem, takrat še vedno praviloma docela neuglednem »hajzlu« (tj. »sekretu«). Vse to in morda še kaj se je dogajalo v septembru pred vseeno ne tako davnimi 180 leti, ko so bile edina redna (tedenska) publikacija, ki je izhajala v slovenskem jeziku, Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice. Prva podrobnost, ki jo moderni bralec ob listanju kakega izmed izvodov Novic iz leta 1844, tj. komaj leto po njihovi krstni številki, zelo hitro opazi, je dejstvo, da je večina člankov spisana še v bohoričici, čeprav se notri najde tudi marsikateri prispevek, ki je odtisnjen že v gajici Tudi »dolžina« posameznega izvoda časnika utegne danes marsikoga presenetiti, saj ta redko preseže četrti obojestransko potiskan list papirja, če seveda ni posredi še kaka priloga.
In prav takšna priloga je krasila prvo septembrsko številko Novic tistega časa,[1] in sicer v obliki dokaj obširnega slavospeva (sic!) »Slovenja«, spisanega »inu na svitlo danega« ob priliki svečanega obiska takratnega cesarskega para, Ferdinanda I. ter njegove zveste soproge (in hkrati tudi mrzle sestrične) Ane Marije. Ta naziv za domovino vseh Slovencev, ki je bil prav v tej številki Novic prvič pridan tudi Ljubljani kot njenemu »sercu« (prestolnici), je bil namreč takrat tudi zares prvikrat (uradno) uporabljen, sploh seveda v tisku. Ta pesnitev, ki je bila delo rok (in uma) v poznejših časih zlasti v primerjavi z umetelnostjo dr. Prešerna precej omalovaževanega Jovana V. Koseskega, pa vsebuje tudi naslednji slogan, ki je navkljub okornosti tedanjega jezika razvnel srca vseh kranjskih, spodnještajerskih in južnokoroških, prekmurskih, goriških in gradiščanskih, istrskih ter tržaških patriotov slovenske provenience (in včasih tudi prepričanja):
»Hrast se omaje in hrib, – zvestoba Slovencu ne gane!«
Skratka, smo sicer Slovenci, razbiti na »nebroj« avstrijskih kronovin, a smo vseeno predani zvestobi »do roba – in naprej«, kar se tiče naše (takratne) vladarske dinastije. Koseskemu, čeprav je bil pozneje (in še dandanes) deležen izdatnih očitkov, da je zlasti v primerjavi z res vrhunsko poezijo in poetiko dr. Prešerna dokaj plehek lirik in poet, je s to prispodobo vseeno uspel »dvojni met«. Najprej gre tu za afirmacijo slovenstva, ki je spričo (vsaj) zatrjevane prvinske pravovernosti vladajoči dinastiji, ki ne usahne niti, ko se svet in vse naokrog podira, že iz tega razloga vredno dodatne zaščite (in privilegijev). Hkrati pa je s premišljeno izbiro figure hrasta, ki se navkljub svoji inherentni trdnosti in stabilnosti vseeno omaje, insinuiral ne samo, da je zvestoba Slovencev močnejša od naravnih pojavov, marveč tudi od istovrstne zvestobe – nemštva. Hrast je bil in še vedno je že zaradi svoje povezave z bogom Thorom sveto drevo Germanov[2] in s tem pri njih zaseda podoben položaj, ki ga pri nas Slovanih zaseda prav tako dokaj mogočna lipa. Ni kaj, res izjemen dosežek v času (dejanske) vladavine kneza von Metternicha, ko je bil že vsakršen namig o čemerkoli narodnem v publicistiki sprejet vsaj s strogo cenzuro, neredko pa tudi še s kakim res izdatnim »klofom po nemarni tintari« (ali še kje nižje) bikovke stražmojstra za povrh.
Takrat sam cesar Ferdinand I. resda ni bil neki vladarski presežek, vsaj ne intelektualno, vendar pa nikakor ni bil »bebav«, kot se mu je takrat in pozneje očitalo, včasih celo njemu v obraz. Če nič drugega, je vsaj na kovancih izgledal izjemno imenitno, sploh seveda na kakem srebrniku iz Kremnice (čeprav na uradnih portretih spričo predvsem dokaj ponesrečene oblike glave – imel je hidrocefalijo, tj. vodeno glavo – precej manj). In čeprav je od rojstva bolehal tudi za padavico (epilepsijo), smo ga Slovenci, ki so bili v tistem času skorajda izključno »kmetskega« porekla, vseeno imeli še kar radi. No, ja, vsaj do leta 1848, ko je bil čas za revolucijo.
Res je sicer, da se v slovenskih deželah v tem revolucionarnem letu razen sicer izjemno pomembnih premikov predvsem na deklaratorni ravni[3] ni dogajalo nič kaj resnično vstajniškega, a vseeno ni bilo Slovenca, razen seveda onega, ki je bil takrat vprežen v vojaški jarem in s tem v takrat še belo vojaško suknjo, ki bi samoiniciativno in prostovoljno z orožjem, mesarico ali vsaj s »ta trdo pal'co« (o)branil cesarja pred pobesnelo množico (zlasti) na Dunaju, ki je glasno terjala korenite družbene spremembe. Ne pozabite namreč, ta pobesnela revolucionarna »drhal« je takratnega vojnega ministra grofa Latourja preprosto kar linčala, njegovo truplo pa potem pustila obešeno na nekem uličnem kandelabru v zakotni dunajski ulici.
***
Cesar Ferdinand I., tako čaščen med Slovenci, da so mu Novice še štiri leta pred tem posvetile kar tri četrt celotne septembrske izdaje, in čigar še danes najbolj znan izrek je bil
»Jaz sem Cesar in Cesar si želi mareličnih cmokov!«,[4]
spričo svoje blage človeške narave poimenovan tudi Dobrohotni,[5] je bil prisiljen abdicirati, in sicer v korist svojega nečaka Franca Jožefa I., ki je nato (tudi) Slovencem vladal še naslednjih 68 let.
Prav s slednjim je povezana naslednja svečana priložnost, ko je bilo moč v javnosti znova na precej prominentnem mestu zaslediti že omenjeno geslo o neomajni zvestobi Slovencev, bolj trpežni od imenitnosti vsakega (sploh pa nemškega) hrasta ter mogočnosti kateregakoli hriba. Ta parola izpod peresa Koseskega je bila namreč tudi uradni slogan, odtisnjen med drugim tudi na dokaj lične spominske medalje, uradnega obiska novega cesarskega para, tj. cesarja ter cesarice Elizabete (in hkrati sestrične), ljubkovalno imenovane »Sisi«, leta 1883 ob priliki enotedenske proslave 600-letnice zveze dežele Kranjske s »presvitlo vladarsko rodovino Habsburško«. Še več, celotno pesnitev, sicer z miniaturno opombo v malem tisku, da je bila ta prvotno spesnjena že leta 1844, ter s slovnično popravljenim imenom »Slovenija«, je na prvih straneh treh zaporednih dnevnih izdaj objavil takratni katoliški časnik Slovenec.[6]
Ljubljana je bila tudi ob tej res imenitni priložnosti, podobno kot ob že omenjenem svečanem obisku cesarja Ferdinanda I., slavnostno ovenčana, krasila sta jo celo dva nova javna spomenika. Najprej je bil to kamniti slavolok, ki je bil postavljen na sedanji Slovenski cesti tik ob Tavčarjevi palači, ki je gostila nekoč slavno Kavarno Evropa, na Kongresnem trgu pa še 25 metrov visok obelisk, na vrhu ovenčan s figuro Angela miru, na njegovem stojalu pa je bilo najprej izklesano bralcem mojih kolumn že dokaj (po)znano cesarsko geslo »Viribus Unitis«,[7] nato že omenjeni citat Koseskega iz njegove »Slovenije« o hribu, hrastu ter o zvestobi Slovencev (neminljivi) in tudi spričo usodnih dogodkov, ki so sledili čez skorajda natančno 30 let, dokaj pomenljiva cesarjeva zaprisega, prav tako »večna« (podana v nemščini):
»Vse, kar si želim, je uživati mir z mojimi narodi.«
Cesar Franc Jožef I. je ob tej priliki med drugim položil tudi temeljni kamen za nov kranjski deželni muzej Rudolfinum (danes Narodni muzej Slovenije), večina slavnostnih nagovorov se je odvijala (tudi) v slovenskem jeziku, kranjski deželni odbor (tj. deželna vlada) pa je ob tej izjemni svečani priložnosti celo dovolil, da se ob črno-žoltem cesarskem praporu in avstrijski državni zastavi javno razobesijo tudi takratne kranjske deželne (in slovenske narodne) barve, in sicer zastave belo-modro-rdeče barve, ki jih je aprila 1848 v Ljubljani prvi in na popolnoma lastno pest razobesil prav pravnik dr. Lovro Toman. Ni kaj, iz izjemno skromnih začetkov je narodna samozavest Slovencev v manj kot štirih desetletjih izjemno napredovala, a dežela Kranjska vseeno kot politična entiteta ni doživela obeleževanja niti svoje 635-letnice v avstrijskem okviru.
Razloge za to dejstvo je seveda moč najti predvsem v (prvi) svetovni kataklizmi 20. stoletja, ki v svoji razsežnosti tudi Slovencev nikakor ni zaobšla, pa ne samo na nam najbližjih obronkih krvave Soške fronte. Morda je bil usoden prav cesarjev prelom v večnem kamnu izpisane svečane zaprisege o njegovi iskreni želji po trajnem miru z njegovimi narodi, ki ga je ta izvršil z vojno napovedjo Kraljevini Srbiji leta 1914.
Že takrat namreč v Ljubljani ne od svečanega slavoloka te praznične obletnice ne od slovesnega spomenika Angela miru ni bilo prav nobenega sledu. Iz ljubljanskega javnega življenja sta preprosto – izginila,[8] bržkone najkasneje ob priliki velikonočnega potresa, ki je Ljubljano v vsej svoji silovitosti prizadel leta 1895. Že iz tega dejstva izhaja bridek poduk, da sta Mir in kaj šele Slava izjemno krhki dobrini, pa četudi sta zapisani v najtrše in najobstojnejše materiale, ki jih pozna človek …
O tem, kaj nam je iz septembra leta 1844 vseeno ostalo še vse do današnjih dni, pa v moji naslednji mesečni kolumni.
[1] Novice, 4. 9. 1844, str. 1 ter 5–7; <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-UF7GA82Z>.
[2] Kdor dvomi, naj samo pogleda v denarnico ter poišče motive nemške provenience na kovancih za 1, 2 in 5 centov.
[3] Da ne bom narobe razumljen. Mišljeno je, da Slovenci v letu 1848 – drugače kot leta 1908 – pač niso šli na ulice, sploh pa ne množično, kot je bilo to primer v marsikateri drugi prestolnici v Evropi. Prav tako s tem seveda nikakor ne dajem v »nič« ne programa (in peticije) Zedinjene Slovenije Matije Majarja Ziljskega kot tudi ne prizadevanj ter še zlasti različnih peticij takratnih rodoljubnih društev Slovencev v Gradcu in na Dunaju. Pa ne pozabimo tudi dejstva, da je narodni buditelj (in pravnik) dr. Lovro Toman 7. aprila 1848 prvič v javnosti razprl slovenski narodni prapor (izhajajoč iz barv grba takratne Vojvodine Kranjske), in sicer na Wolfovi 8 v Ljubljani, kot odziv na izzivanje ljubljanskih predstavnikov nemškega in nemčurskega elementa, ki so t. i. »frankfurtarco« (črno-rdeče-rumeno zastavo kot znamenje nemštva) takrat razobesili na vrh razglednega stolpa ljubljanskega gradu.
[4] In to kljub temu, da mu je dvorno osebje hitelo pojasnjevati, da je zima pač letni čas, ko marelice dokaj nerade uspevajo v naravi.
[5] Čemur so strupeni jeziki zlasti na Dunaju takoj pridali še oznako »ter Blagohotno s Trona Spodeni«.
[6] Slovenec, 12. 7. 1883; <https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-238YXJQH>, kot tudi njegova izdaja z dne 13. in 14. 7. istega leta.
[7] Z združenimi močmi.
[8] Vse, kar je ostalo od teh dveh spomenikov, je zgolj peščica fotografij. Glej: <https://zakladnicazgodovine.si/hrast-se-omaje-in-hrib-zvestoba-slovencev-ne-gane-okrasitev-ljubljane-med-obiskom-cesarja-leta-1883/>.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
