Zdaj, ko vsak dan vse večje morje pločevine roma prek slovenskih transverzal na jug, iščoč čedalje dražjo senco vse bolj izginjajočega šarma primorskih mest, je čas tudi za refleksijo. Pa ne le o tem, zakaj je v našem večno obleganem obmorskem biseru Piranu zasoljeno ne samo morje, marveč vsako leto vse bolj tudi nadomestilo za tisti vse bolj borni prostor, namenjen parkiranju. Res, slovenska obala pregovorno resda ni ena daljših, sploh v primerjavi z nabrežji, ki krasijo obe naši obmorski sosedi, a to seveda nikakor ne pomeni, da Slovenija ni pomorska država. Že dejstvo, da imamo v Kopru lastno (toplovodno) pristanišče, je z gospodarskega stališča neprecenljivo,[1] kajti ne pozabimo, levji delež trgovine je in bo tudi v prihodnje potekal prav po (po)morskih poteh,[2] manj po cestah, nikakor pa ne po zraku. A kdo so vsi tisti, ki nosijo kar precej zaslug, da smo Slovenci (p)ostali pomorski narod, pa se njihovo ime (tudi) v tej povezavi omenja bolj redko, če se seveda sploh. Slava je sicer pregovorno kratkega veka, a resničnih odlik vseeno ni mogoče docela izbrisati. Kar sledi, je krajša predstavitev usode vsaj treh od tovrstnih mož.
Slovenci smo od nekdaj povezani z Jadranskim morjem. Kdor o tem še vedno dvomi, naj se odpelje na kratko ohladitev na Ljubljani bližnjo Rakitno. Tam bo v hladu tamkajšnjega jezera kaj kmalu naletel na repliko 64-metrskega lesenega ladijskega jambora. Njegov izvirnik so namreč rakiški furmani pred natančno 130 leti z obilo muke in truda na vozu s štirimi premami v manj kot mesecu prepeljali vse do tržaške ladjedelnice sv. Marka, kjer jih je že nestrpno pričakoval takratni zelo uspešen slovenski poslovnež in ladjar Henrik Angel Jazbec, da bi z njim nadomestil jambor trgovske jadrnice, poškodovan v viharju, ki jo je zajel pri španskih Balearih.
Prav tržaški zaliv je za razliko od koprskega in piranskega treba šteti za zibelko slovenskega pomorstva, vsaj ko je govor o ribištvu. Slovenske ribiške barke in čolne je bilo namreč vsaj do druge polovice prejšnjega stoletja mogoče najti domala izključno samo na obalnem pasu med Barkovljami streljaj severno od Trsta pa vse do Devina. Prav pri teh slovenskih ribičih je Anton Aškerc v letih 1906 in 1907 našel navdih za zbirko balad in romanc Jadranski biseri, ki jim jih je nato tudi posvetil.[3] Pa da ne pozabimo na dejstvo, da je izvirni, a praktično izginuli kraški hrast – tako tisti, ki je svojčas rasel na tej strani (zdaj) slovenske Primorske, kot tudi tisti, katerega izvirno rastišče je zdaj za mejo, ki je bila z Italijo dokončno potrjena z Osimskimi sporazumi leta 1975 – že beneškemu levu služil kot surovina za gradnjo galej in drugih plovil ter za izgradnjo pilotov, na katerih še vedno sloni starodavna, a vse bolj pogrezajoča se »Venecija«.
Ti kraji so bili za Slovence najprej s porazom Avstro-Ogrske (AO) v prvi svetovni vojni, nato pa dokončno po drugi svetovni vojni z razdelitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), ki bi se lahko kaj kmalu iztekla še bolj v našo škodo,[4] dokončno izgubljeni. A bi bila situacija brž ko ne še slabša, če pred tem ne bi bilo dejanj vsaj treh posameznikov, ki so, zanimivo, trenutno vsi po vrsti še vedno častni meščani mesta Ljubljane. Čeprav so bili vsi trije lojalni podaniki takratne avstrijske države, so vsak na svojem področju poskrbeli, da smo Slovenci glede dostopa do morja v 20. stoletju imeli precej boljše izhodišče, kot bi ga sicer.
Najprej seveda velja poudariti resda ne mnogoštevilne, a pri tem toliko bolj presežne vojaške dosežke viceadmirala (staro)avstrijske mornarice in rojenega Mariborčana Wilhelma von Tegetthoffa, čigar kronski uspeh je bila prav epohalna zmaga v pomorski bitki pri otoku Vis 20. julija 1866, ki je za pol stoletja ustavila italijanske apetite po vzhodni obali Jadrana. Otok Vis – po staroavstrijsko Lissa – je namreč že spričo svoje lege skoraj na sredini Jadranskega morja izrednega strateškega pomena. V primeru zavzetja bi bil izvrstno izhodišče za nadaljnje vojaške operacije in bi ga kot takega italijanska mornarica, ki je takrat veljala za eno najmodernejših v Evropi, tudi s pridom izkoristila. Njen cilj je bilo namreč postopno zavzetje Dalmacije in pripadajočih otokov, čemur bi seveda neizogibno sledila še Istra in Kvarner, skupaj z že omenjeno punčico očesa avstrijskega Primorja, mestom Trst. A do tega ni prišlo prav zaradi odločne Tegetthoffove akcije, ki je italijanske namere še pravočasno zaznal, s svojim ladjevjem izplul iz plitvin istrske Fažane ter nato več kot dvakrat močnejše in dosti bolj sodobno oboroženo sovražnikovo ladjevje z izredno inovativno bojno taktiko do konca porazil. In to vključno s ponosom nasprotnikove mornarice, oklepnico Re d'Italia – potonila je skupaj s svojim poveljnikom (ta se je tik pred potopitvijo ustrelil) ter 400 člani posadke. Po skorajda štirih urah silovite bitke Italijanom ni preostalo drugega kot brezglavi beg in to kljub dejstvu, da je bila avstrijska posadka na samem otoku tik pred dokončno predajo.
Bitka pri Visu iz leta 1866 še vedno velja za največjo pomorsko bitko, ki je kadarkoli potekala v Jadranskem morju, v njej pa so sodelovali tudi slovenski mornarji,[5] vsaj eden izmed častnikov pa je bil prav tako slovenskega porekla. Pri tem je govor o poročniku Antonu Perku, ki je bitko kot uradni risar in vojni dopisnik ovekovečil v posebnem albumu izvrstnih akvarelov.[6] In kaj kmalu je bilo, tokrat v kamnu, ovekovečeno tudi junaštvo posameznikov, ki so pod Tegetthoffovim poveljstvom izbojevali ta slavni dan. Tako je bil na Visu že na prvo obletnico bitke postavljen monumentalen spomenik, ki je v višino meril skoraj pet metrov. Oblikovan je bil kot impozanten sarkofag, na katerem je bil po dolžini na vrhu nameščen speči lev z glavo, usmerjeno k vstopu v pristanišče.
S tem spečim levom, točneje z njegovimi »proporci«, je povezana zanimiva in precej pomenljiva prigoda. Leta 1868, tj. komajda leto po postavitvi spomenika, je po avstrijskih časnikih završalo, in sicer se je razširila vest, da je nekdo nepooblaščeno posegel v umetniško integriteto levjega kipa. Že dan pozneje se izkazalo, da je bila ta intervencija celo uradno »sankcionirana«. Stara Avstrija je bila namreč znana (tudi) po okoliščini, da je bila po svojem inherentnem svojstvu dokaj birokratsko drobnjakarska, kar ima lahko svoje dobre kot tudi precej slabše plati. In tako se je nekemu velespoštovanemu »k. u. k.« uradniku ob inšpekcijskem pregledu spomenika zazdelo, da, če si sposodimo (naš) jezik takratnega časa:
» […] je klesar pri oblikovanju proporcev spolovila čepečega se leva nekolikanj pretiraval inj pri tem ni zadostno upošteval dignitete v Slavni bitki tej padlih mornarjev ter njihovih častnikov.«
In res, ni preostalo drugega, kot da je tržaški klesar in avtor zadevnega levjega kipa Leon (sic!) Botticelli po principu »manj je včasih več« že naslednje leto moral opraviti ustrezne popravke v smeri redukcije domnevno predimenzioniranih levjih mod. A vse našteto vseeno na način, kot baje izhaja tudi iz takratnih uradnih občil, da je bilo s tem posegom prej sporno dimenzionirano levje spolovilo resda (fizično) zmanjšano, vendar ne da bi s tem bila kakorkoli prizadeta njegova – možatost.[7]
Te žal ne moremo več občudovati na njenem izvirnem mestu, saj so Italijani kip skupaj s številnimi drugimi po zmagi v prvi svetovni vojni premestili najprej v (do leta 1921 še italijanski) Šibenik,[8] nato v Ancono, danes pa stoji pred pomorsko akademijo v Livornu tik ob Ligurskem morju. Vis zdaj krasi njegova pomanjšana replika, ki je bila tam postavljena leta 2006. Levji skulpturi podobno usodo je doživel tudi Tegetthoffov spomenik v njegovi nadnaravni velikosti, postavljen leta 1877 v Pulju, ki je bil v tistem času – čeprav je bil nekaj časa v igri celo Piran – ter vse do njenega konca poglavitno oporišče vojne mornarice takratne monarhije. Italijani so tudi tega kratko malo demontirali, prenesli v Benetke, zdaj pa krasi istoimenski trg v avstrijskem Gradcu, kamor ga je v tridesetih letih kot gesto pomiritve s takratno avstrijsko avtokratsko politiko, ki se je več kot samo spogledovala z italijanskim fašizmom, »z odličnimi pozdravi« poslal kar sam Mussolini.
Kaj pa rodni Maribor? Dokaj ličen doprsni kip viceadmirala, ki je svojčas veljal za največjega sina, kar so jih kdaj rodile mariborske matere, je bil na stebru, ki sta ga podpirali dve muzi (gloriji), vse skupaj okrašeno s sidrno verigo njegove poveljniške ladje Ferdinand Max, v spodnještajerski prestolnici postavljen leta 1883, a je potem tam zdržal le do prevrata leta 1918, ko ga niso odstranili Italijani, marveč kar Slovenci sami. Od tedaj je kip shranjen v prostorih tamkajšnjega pokrajinskega muzeja, medtem ko sta bili gloriji po drugi vojni pretopljeni za potrebe drugega, potrebam takratnega časa bolj prikladnega spomenika (NOB).
In tako je edini spomenik, posvečen Tegetthoffu, ki ga je še vedno mogoče najti na prvotnem mestu, le še tisti sicer resda monumentalni ob dunajskem Praterju, pa čeprav je bil ta temu zaslužnemu možu postavljen zadnji po vrsti, in sicer šele leta 1886.[9]
Sic transit gloria, ali pač?
[1] Kar povprašajte kakšnega Bolivijca, kako je biti brez izhoda na odprto morje; ta država si ga je zapravila s porazom v t. i. solitrni vojni med letoma 1879 in 1884, ki se je končala s zmago Čila, s tem pa tudi z dokončno bolivijsko izgubo pristanišča v Antofagasti ob Tihem oceanu.
[2] Prim. izsledke raziskave avtorjev J. L. Gallupa, J. D. Sachsa in A. D. Mellingerja, Geography and Economic Development, International Regional Science Review, št. 2/1999, str. 179–232, iz katere med drugim izhaja še vedno dokaj aktualna ugotovitev, da je večina celinskih držav, razen tiste peščice, ki ležijo v Zahodni in Srednji Evropi, tudi iz tega razloga bolj ko ne obsojena na revščino.
[3] A. Aškerc, Jadranski biseri – Balade in romance slovenskih morskih ribičev, L. Schwentner, Ljubljana 1908, str. 154; <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-VLXXJKTA>.
[4] Takratna veleposlanica Združenih držav v Rimu Clara Boothe Luce je namreč aktivno navijala za to, da bi se takrat že Republiki Italiji iz razloga, da tudi tam ne bi prevladal komunizem, leta 1954 dodelilo celotno ozemlje STO, in sicer vse do reke Mirne. Glej A. Žužek, Če bi tej ženski uspelo, bi Slovenija ostala brez izhoda na morje, SiOl.net, 4. 5. 2024; <https://siol.net/novice/slovenija/ce-bi-tej-zenski-uspelo-bi-slovenija-ostala-brez-izhoda-na-morje-632660>.
[5] Eden izmed njih je bil Vatroslav Holz oziroma pisatelj Prostoslav Kretanov, ki je nato za takratne slovenske časnike večkrat objavil Ďprispevke o tej bitki. Glej npr. njegov Spomin na pomorsko bitko pri Visu, objavljen v Slovenskem narodu z dne 20. 7. 1891, str. 1–3; <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-SK695KUL>.
[6] T. i. Lissa Album iz leta 1870.
[7] Glej E. Schatz, Der »Löwe von Lissa« und sein Schicksal, Marine – Gestern, Heute; Nachrichten aus dem Marinewesen, 8. letnik, 3. zvezek, 1981, str. 84.
[8] Navzlic vtisu, da je Rapalska pogodba pomenila bolj ko ne le formalizacijo demarkacijske črte, ki je predstavljala obseg italijanskih zasedb, opravljenih leta 1918, to ne drži, vsaj ne v celoti. Kar zadeva sedanje slovensko ozemlje, so s to pogodbo tedanji Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev pripadli (vsaj) Sorica, Ratitovec, Danje, Podrošt, Blegoš, Planina, Logatec, Unec in Rakek ter celotno ozemlje Dalmacije, ki ga je do 1921 zasedala Italija z edino izjemo Zadra (it. Zare).
[9] Bralcem priporočam v branje izredno kakovostno monografijo I. Grdine in P. Premzla o tem znamenitem viceadmiralu in sami bitki z naslovom Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866, Umetniški kabinet Primož Premzl, 2016. Navedbe o zadevnih spomenikih je tam mogoče najti na str. 122–137.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
