Institucijam javne oblasti in njihovim odločitvam je legitimnost po prepričanju Ronalda Dworkina mogoče priznavati le toliko časa, dokler ustrezajo načelu integritete. V tem primeru si zaslužijo spoštovanje »tudi« na temelju ideje o bratstvu (angl. fraternity), ne zaslužijo pa si spoštovanja »zgolj« na temelju ideje o bratstvu, če ob tem ni hkrati upoštevano načelo integritete.
Le v primeru izpolnjevanja obeh pogojev je zagotovljena moralna legitimnost odločitev, ker je mogoče na kolektivne odločitve gledati kot na nekaj, kar predstavlja obveznost, ne pa zgolj kot na nekaj, kar je rezultat (gole) moči. Potem se lahko uresniči tudi splošno načelo pravičnosti (Dworkin, 1991, str. 214–215).
Neznosno?
Pred časom sem javno objavil članek, v katerem sem poskusil še enkrat več pojasniti, kaj počne ustavno sodišče in kako je v predzadnji odločitvi, ki me osebno in neposredno zadeva kot pobudnika, zapisalo …, da, uporabil bom besedo »laž« … in me s tem tudi osebno razžalilo. Članek je dostopen tu: /medijsko-sredisce/kolumne/299994.
Pisal sem pismo predsedniku ustavnega sodišča, dvema sodnikoma in generalnemu sekretarju sodišča. Vljudno. Odgovora nisem prejel. Namesto odgovora, Z OPRAVIČILOM, je ustavno sodišče samo sprejelo goli tehnični sklep, da se stavek, kjer je bila zapisana laž, da pobudnika “nista odgovorila” na odziv vlade, nadomesti s stavkom, da “sta odgovorila v okviru dopolnitve pobude.”
To se mi zdi nadvse nedostojno, skoraj sramotno – storiti samo to. Zdi se mi manipulativno, tudi že prevzetno in arogantno, nemara megalomansko in samoljubno. Zato sem odposlal novo e-pismo na ustavno sodišče, naslovljeno na predsednika. Močno verjamem, da neposrednega odgovora ne bom prejel.
Prevzetni (?) molk in/ali sprenevedanje?
Od sodišča sem odgovor na pismo prejel samo dvakrat. Prvič sem uradno in vljudno e-pismo poslal nekdanjemu predsedniku sodišča, prof. dr. Rajku Knezu, ki mi je hitro, vljudno, spoštljivo in izčrpno odgovoril. Poklon. Dolgo časa nazaj, morda leto in pol ali celo dve leti, pa sem prejel odgovor na mojo vljudno pisemsko poizvedovanje o procesnem dogajanju glede pobud, naslovljeno na generalnega sekretarja sodišča. Generalni sekretar mi je odgovoril, vljudno in izčrpno. V e-pisemskem odgovoru mi je želel povedati, da sodišče skrbno arhivira in analizira vse moje pobude, njihove dopolnitve in razširitve, a da ker se – kot je zapisal – odločba očitno že piše (in bo vsak čas pri meni), se nekatere kasnejše dopolnitve in razširitve pobud vodijo pod drugo, novo opravilno številko. Iz odgovora bi lahko sklepal, da se odločba piše skrbno, postopoma, da bo obsežna, da bo odgovorila na vsa ustavnopravna vprašanja in argumente, z upoštevanjem vsega dokaznega gradiva. Danes prepričano ugotavljam, da v tem odgovoru ni bilo iskrenosti in resnice. Ali pa, dopuščam to možnost, da je generalni sekretar morda res mislil, da se to dogaja in počne, pa je tudi sam kasneje ugotovil, da ni čisto tako. Odločba, ki bi morala biti že zdavnaj v mojih rokah, a je prišla šele pred dnevi, bi morala biti posebej dolga, a ni dolga. V njej ni omenjen en sam dokazni vir, tudi argumenti in trditve niso prerekane. Skopa je in pavšalna – s približno 600 strani besedila, ki sem ga izdal v knjigi (Ustava med korono in korona pred ustavo) in z res velikim številom dokaznega gradiva, ki se ga ne navede, naniza ali konkretno omenja, opravi z zamahom roke, kar deluje brezbrižno, ravnodušno, tudi neodgovorno in nespoštljivo – do tematike in do institucije, ne samo do pobudnika. V mislih imam dve pobudi: ena zadeva VSE kovidne ukrepe, druga zadeva preventivo in zgodnje zdravljenje kovidne bolezni. Prva je za ustavno sodišče postala brezpredmetna, druga pa za sodišče ne pomeni izpostavitve in naslovitve, »odpiranja« pomembnih pravnih vprašanj. S tresočo roko in dolžnim spoštovanjem bom zapisal to besedo: sramotno.
In razmišljam … Ko ustavno sodišče stori še to, kar je storilo sedaj, s tem »popravnim« ali »dopolnilnim« sklepom, a tudi samo s tem sklepom, avtorji in podporniki tega ravnanja v prizmi morale, etike in funkcije, kot to razume moja glava, izhajajoč iz moje osebne morale, etike in izven moralnih modusov ravnanj in drž, izgubijo pomemben in znaten del integritete. Tiste, ki je še ostala. Pa ne le zato, ker je v sklepu ponovljeno zavajanje o “upoštevanju” vsebine pobude, njene dopolnitve in odgovora na odgovor vlade. Očitno je, da nič od tega ni bilo zares »upoštevano«. Predvsem zato, ker je bila prva … »neresnica« … o “neodgovorjenosti” na odgovor vlade velika žalitev – za pobudnika. Za dva pobudnika. A ne samo zanju, za naju s kolegom Markom Blatnikom, neposredno. Tudi posredno. Pobudnika, ki sva spisala in vložila, kar sva spisala in vložila (to pa je ZELO POMEMBNO USTAVNOPRAVNO VPRAŠANJE, saj gre za vprašanje zdravja, življenja, hude škode in celo smrti, vse to pa neposredno zadeva celotno populacijo, vse ljudi – znanstveno neizpodbitno dokazano, brez politike in ideologije; a ustavno sodišče to zavrže s trditvijo, da »pobuda ne odpira pravno pomembnih vprašanj«!), tudi na željo več tisoč drugih oseb, pred temi osebami postavi v položaj, ki terja “zagovor, obrambo”, s pojasnilom – da je bilo »odgovorjeno« na odgovor. Da je bilo torej delo opravljeno. Obsežno (odgovor na odgovor je dolg 18 strani, pisava font 12, enojni presledek med vrsticami). Nadvse neprijetno, za naju.
Žalitve, storjene z … neresnico …, ne, z lažjo ali preslepitvijo, sprenevedanjem ali manipulacijo, ali pa brez tega, hotene ali nenamerne, se ne odpravljajo z novimi tehničnimi sklepi. Odpravljajo se z opravičilom tistemu, ki je bil pred tem pisno in javno razžaljen, skoraj ponižan. To opravičilo, pisno, osebno in javno, pa bi moralo biti storjeno še pred sprejemom in objavo zadevnega popravnega sklepa.
Molk namesto opravičila, goli formalni sklep namesto pisnega opravičila in brez drugega, ob tem pa zatrjevanje nečesa, kar zagotovo ni bilo storjeno, ker ni nobenega indica, da bi to bilo storjeno, je v takem kontekstu za moj miselni proces nazorni odraz tistega, kar je v psihologiji, ta pa tudi velja za znanost, označeno, določeno in pojasnjeno z izrazi in vsebino, ob katerih človek, ki stori ali počne to in tisto, kar ti izrazi in vsebina neposredno zadevajo, ne bi smel samo zamahniti z roko in ostati ravnodušen, v tem smislu pa samozadovoljen v svoji drži. Posebej ne na javni funkciji in prav posebej ne na tej, ustavnosodni funkciji.
Domnevam, da je v to aktivno vključenim sodnicam in sodnikom popolnoma vseeno. Navsezadnje ni prvič – taka drža, tako ravnanje (spomnim samo na primer zapleta, dejanskega, z mojim »podpisom« pod pobudo, o čemer sem tudi spisal članek na tem portalu – zadeva je bila potem ob moji urgenci korektno rešena, sodišče se je rahlo posulo z nekaj pepela, molče, a škode za nazaj ni bilo mogoče odpraviti). Te vrste drža je postala opredeljujoča lastnost, prepoznavna drža, politika tega ustavnega sodišča v tej sestavi. To pa se mi zdi skrajno zaskrbljujoče.
Tega mi je žal – žal mi je za in zaradi sodnic in sodnikov ustavnega sodišča. In zaradi INSTITUCIJE per se. Še bolj mi je žal, če si dopustim možnost, da se vsem tako ravnanje ni zdelo primerno. Upam, da se komu ni zdelo primerno.
Neznosno 2
A tu se zgodba ne konča, dejansko se šele dobro začne, na novo. Dobil sem nov sklep, s katerim to sodišče nadaljuje z zavračanjem mojih (deloma naših) pobud in ustavnih pritožb, nekaterih samostojno vloženih, drugih v paru s sopobudnikom in sopobudnico, ki so tam, v sodni palači, skoraj že tri leta. Vedno z istim trikom, manevrom – počakati ne nekaj mesecev, ali pa celo leto, dve, potem pa zavreči kot brezpredmetno, ali celo kot nepomembno.
Integriteto ustavnega sodišča v kovidnih zadevah že lep čas rešuje samo spoštovana sodnica dr. Špelca Mežnar, s svojimi odklonilnimi ločenimi mnenji. Dve taki mnenji sem tudi objavil, na svojem »ustavniškem blogu«. Javno ji izrekam poklon in zahvalo, ne prvič – za ustavnopravno mišljenje in vsebino argumentov, tudi za odločnost, argumentirano suverenost prepričanj in načelno držo.
Ta kombinacija tistega, kar sem se odločil označiti z besedami laž, sprenevedanje in premišljena zloraba ustavnosodne procedure, je prešla točko, ko se nujno pojavi vprašanje: kaj se dogaja na ustavnem sodišču? Zakaj se to sodišče ne odloči za vsebinsko analizo, študij in obravnavo kovidnih vprašanj, ki so ne le medicinska vprašanja in politična vprašanja, ampak TUDI izrazito ustavnopravna vprašanja - ZELO POMEMBNA pravna vprašanja; saj gre celo za vprašanja zdravja, življenja in smrti v kontekstu kovidne politike, kovidnega »režima«? Gre za nerazumevanje? Bi lahko šlo za nevednost? Bi lahko šlo za odsotnost volje? Gre za strah, za pomanjkanje poguma, sodniškega poguma? Gre za odpor do tematike? Za kaj točno gre?
Najbolj pa me osupnejo stavki in odstavki v zavrnilnih odločbah ali sklepih o zavrženjih, ki niso samo pravno neprepričljivi, ampak jim enostavno manjka soli, bistrosti. Ne samo integritete. Podobni so neznosnemu zagovoru nekaterih kovidnih odločb ustavnega sodišča, ki si ga je privoščil predsednik sodišča, pred časom, v večerni oddaji Odmevi, na RTV Slovenija, ko je dejal, četudi morda ne povsem dobesedno tako: ocenili smo, da je bolje imeti neke ukrepe in nezakonito pravno podlago zanje, kot pa ne imeti nobenih ukrepov in nobene pravne podlage zanje. Vse do danes imam težave dojeti in sprejeti, da je predsednik ustavnega sodišča (ki ga na tem mestu ne bom vrednostno ocenjeval, četudi bi ga lahko in bi ga smel, a če njegovi kolegi in kolegice, vsi razen enega, pravijo in odločijo, da ni ničesar storil narobe, potem velja povsod, razen v okviru subjektivne morale posameznika in njegovih izven moralnih modusov ravnanj, da ni ničesar storil narobe) pripravljen in zmožen tako razmišljati in to izreči. Osupljivo. Po moji subjektivni oceni osupljivo ustavnopravno ignorantsko, funkcijsko neprimerno in neodgovorno, predvsem pa brez kakršne koli oprijemljive stvarne podlage in v nasprotju z neizpodbitnimi, kategoričnimi dokazi – znanstvenimi, medicinskimi in pravnimi.
V zadnjem sklepu o zavrženju je sodišče, na primer, opravilo s strokovnimi in znanstvenimi viri o trajno škodljivem učinku in posledicah posameznih kovidnih ukrepov in kovidnega režima kot celote, z izrazom, da pobudnik zatrjuje (zgolj) trenutne, takrat obstoječe neprijetnosti in nelagodja. Posledice za duševno zdravje populacije je odpravilo z besedico v oklepaju. Vzdržal se bom komentarja – in s tem slehernega pridevnika in samostalnika. Zapisalo je trditev, da ti ukrepi NE povzročajo trajnih škodljivih posledic. Od kje ta trditev? Ker zanjo ni bil naveden sklic na nobeno recenzirano znanstveno študijo, ki bi to potrjevala. Študij, ki tega ne potrjujejo, ampak ugotavljajo nasprotno, pa je veliko in vse več. A o tem od tega sodišča nikoli in nikjer niti besede. V eni od odločb je zapisalo, da spodbijanje ukrepov in odlokov ni več smiselno, da je brezpredmetno, ker jih ne bo več. Res? Kako je sodišče prišlo do ugotovitve, da teh in takih ukrepov ne bo nikoli več? Zakaj pa je bilo potem treba sprejeti ZNB-D in spremembe 39. člena > ZNB po nujnem skrajšanem postopku? Zakaj pa potem sodišče ni dovolilo referenduma o tem? Ena od sodnic je v ločenem mnenju pozvala oblast, naj že končno sprejme spremembe 39. člena ZNB, ker da so vsaj določeni ukrepi »razumni«. Res? Kako pa sodnica to ve? Ker se v ločenem mnenju ni sklicevala na nobeno recenzirano znanstveno študijo, da so bili kovidni ukrepi »razumni.« In je očitno ne zanimajo recenzirane znanstvene študije, ki kovidnim cepivom, testom in maskam ne odrekajo samo »razumnosti«, ampak še mnogo več (a o tem ne bom pisal na tem mestu). Z argumentacijo, pravno in medicinsko, da je izvirni greh stvarno in znanstveno neutemeljena klasifikacija bolezni kovid, storjena s sklepom vlade, je opravilo tako, da je samo zapisalo stavek, da pobudnik to zatrjuje. In kako je lahko sodišče v prvi kovidni odločbi poskrbelo za štiri ločena mnenja, v katerih je bilo zapisano, da javne izjave ene ali dveh oseb na funkciji svetovanja vladi niso »stališče stroke«, čez nekaj mesecev pa take izjave soglasno sprejema kot »stališče stroke«? Lahko bi še našteval, dolgo časa.
Podarjam, da imam ves čas v mislih kovidne teme, kjer se prepletata pravo in medicina. Volje in poguma to sodišče tudi nima, da bi končno odločilo o pobudi za presojo ustavnosti 297. člena > KZ-1 in o konceptu »sovražni govor«. Vsekakor pa ni mogoče sodišču očitati pomanjkanja volje in poguma, na primer, v povezavi z odločbo o družinski zakonodaji in spremembi koncepta družine, zakonske zveze in starševstva. Tu je sodišču, večini sodnic in sodnikov, treba priznati voljo in pogum.
Na temo kovidnega režima in prepleta prava in medicine v in pri njem do danes na tem sodišču ni bil izpeljan en sam pristni dokazni postopek, izvedena ena sama obravnava, upoštevana ena sama recenzirana znanstvena študija, zaslišana ena sama strokovna priča. Sam sem dvakrat javno predlagal, da naj se opravi javna glavna obravnava, ki bo imela značaj in razsežnost znanstvene konference. Nič od tega. Spregled, procesni triki, manevri in molk, ob tem pa še nekaj sprenevedanja in manipulacije, celo neresnice, ki daje vtis laži. Tako sprejete odločitve in še ne sprejete odločitve niso zadeva integritete, ampak zadeva gole moči. In jim zato odrekam legitimnost: moralno in ustavnopravno.
Kaj je v glavah in prsih ustavnih sodnic in sodnikov? To vprašanje sem nekoč že javno zapisal. Danes bi dodal še – kaj je v njihovi krvi?Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
