S kolegom, odvetnikom Damijanom Pavlinom, sva vložila pobudo za presojo ustavnosti odlokov in ukrepov Vlade RS. Prejela sva pisemsko potrditev glavne pisarne spoštovanega Sodišča, da je vloga evidentirana in ji je dodeljena opravilna številka. Pobudo sva trikrat dopolnila, ker sva jo razširila na nove odloke in ukrepe. Po prvi dopolnitvi sva prejela novo uradno pismo iz glavne pisarne spoštovanega Sodišča, da je bil najin dokument zaveden pod drugo, novo opravilno številko. Odzvala sva se s pisnim pojasnilom, da ne gre za novo pobudo, ampak za dopolnitev in razširitev prvotne pobude. Od te točke dalje dlje časa nisva vedela, kaj se procesno dogaja z najino pobudo. Sva jo pa še dopolnila. Nisva vedela, kaj točno se procesno dogaja z najino pobudo in njenimi dopolnitvami, sva pa vedela, da je bila najina pobuda, ki je na Ustavno sodišče prispela na ponedeljek, v četrtek že uvrščena na dnevni red seje Sodišča.
Prvi dokument, ki je prispel s Sodišča je bila odločitev, da se zahtevi za začasno zadržanje odlokov in ukrepov ne ugodi. Pričakovano. Nič posebnega. Razen enega dejstva: k tej odločitvi je sodnica podala odklonilno ločeno mnenje.
Potem se je zgodilo. Najprej sva prejela odločbo, v kateri je pisalo, da se pobuda v delu, ki zadeva moje sodelovanje v vlogi sopobudnika, »zavrže.« Kot razlog zavrženja je v obrazložitvi odločbe izpostavljen »moj podpis.« Z odločbo se mi očita, da se nisem »osebno in lastnoročno podpisal«, ta očitek pa se utemeljuje s sklicevanjem na Zakon o Ustavnem sodišču, na Poslovnik Ustavnega sodišča in na priloge poslovnika.
Po tem dogodku sem na svojem »ustavniškem blogu« objavil tri besedila – članke – komentarje. Med drugim sem pojasnil, da besedne zveze in procesnega pogoja »osebni lastnoročni podpis« ni ne v zakonu, ne v poslovniku, ne v njegovih prilogah. Tam je le besedna zveza in procesni pogoj »podpis vlagatelja.« Pojasnil sem, da sem se procesno pravilno podpisal, pa tudi, da iz vloge niti ni mogoče nedvoumno in kategorično, z gotovostjo zaključiti, ali sem se osebno in lastnoročno podpisal s črno barvo, ali sem podpis prilepil, ga fotokopiral, ali pa sem ga skeniral. Izpostavil sem tudi sodbo Višjega sodišča, v kateri izrecno piše, da je podpis lahko osebni in lastnoročni, prilepljen, ali skeniran – in lahko služi kot dober precedens. Predvsem pa sem poudaril, da je pobudo podpisal tudi sopobudnik, nanjo pritisnil pečat svoje odvetniške pisarne in da procesno oba skupaj nastopava kot eden, poenotena pri vsebini in argumentih v pobudi in njenih dopolnitvah/razširitvah. Celo poslal jo je na dva načina: po navadni pošti in po elektronski pošti, saj ima kot odvetnik tudi elektronski podpis.
Nekaj dni po tem sva prejela sklep, da se najina pobuda sprejme v obravnavo. Brez kakršnegakoli sklicevanja na predhodno odločbo, brez problematiziranja vprašanja »podpisa« in s približnim povzetkom tistega, kar sva poslala na Sodišče. O tej novici sem obvestil javnost, brez komentarja, predvsem pa brez kritike.
Iz obrazložitve tega sklepa Sodišča ne morem z gotovostjo razbrati, če je imelo Sodišče pri sprejemu sklepa na mizi, pred očmi in v mislih vse, kar sva s pobudo in njenimi dopolnitvami/razširitvami poslala na Sodišče. Bolj verjetno pa se zdi, da Sodišče ni imelo na mizi, pred očmi in v mislih vsega, kar sva poslala na Sodišče kot pobudnika.
Ob tem sta zanimivi še dve dejstvi. Najprej je bila prvi dopolnitvi/razširitvi pobude dana nova opravilna številka. Na to sva se odzvala s pisnim pojasnilom. Potem je bilo z odločbo najprej zavrženo tisto, kar je prispelo na Sodišče kasneje, torej po tem, ko je že bila vložena pobuda in poslana prva dopolnitev/razširitev. Šele potem pa je bil sprejet, oziroma nama poslan sklep o sprejemu v obravnavo tistega, kar je najprej prispelo na Sodišče, pri čemer glede na obrazložitev sklepa v dobri veri sklepam, da je bila pobudi dodana tudi najina prva dopolnitev/razširitev. Za drugi pa enostavno ne vem.
O tem nimava jasne predstave. Za odgovor in pojasnilo še nisva zaprosila Sodišča. Seveda pa naju močno zanima, če ima Sodišče na mizi, pred seboj in v mislih vse, kar sva v okviru pobude poslala Sodišču.
Zdaj prehajam k bistvu. Ne verjamem, niti malo ne verjamem, da je spoštovanih devet sodnikov in sodnic Ustavnega sodišča RS, najvišje sodne institucije, stebra sodobnih ustavnih demokracij, devet odraslih, inteligentnih in pravno izobraženih oseb, tudi z doktorati pravne znanosti, univerzitetnimi nazivi, dvojnim doktoratom in z akademskim nazivom…, najprej dva meseca razpravljalo o mojem podpisu, potem soglasno sprejelo odločitev, da se moja vloga v postopku zavrže zaradi podpisa, čez nekaj dni pa soglasno sprejelo sklep, da se moja vloga v postopku, moj podpis, pobuda kot taka in njene dopolnitve sprejmejo v obravnavo. To ni mogoče. To je nepredstavljivo. Nepredstavljivo je pomisliti, da bi devet oseb na funkciji sodnikov in sodnic Ustavnega sodišča storilo kaj takega: soglasno in v razmaku le nekaj dni sprejelo dve diametralno nasprotni odločitvi o istem procesnem vprašanju, si privoščilo tak zdrs, takšno sramotno ravnanje, ustvarilo tak fiasko okrog podpisa, blamažo. To je nemogoče. Navsezadnje tudi zato, ker je med kakovostjo obrazložitve sklepa in obrazložitve odločbe očitna in velika razlika – v prid obrazložitvi sklepa o sprejemu pobude v obravnavo in končno vsebinsko presojo. Niti enega samega razumnega in racionalnega razloga se ne morem domisliti, ki bi mi omogočal v mislih sestaviti takšno sliko, takšen prizor.
Zato močno verjamem, v dobri veri in z najboljšimi nameni bom celo zapisal, da sem prepričan, ker o tem želim in moram biti prepričan, da za prvo odločitvijo ni soglasja devetih sodnic in sodnikov tega Sodišča. Tudi, da za prvo odločitvijo morda sploh ni sodnic in sodnikov Ustavnega sodišča RS. Kaj, predvsem pa kdo je za prvo odločitvijo, tega ne vem. Vem le, da vloge prispejo v glavno pisarno Sodišča, kjer je delovno mesto vodje glavne pisarne Sodišča. Vem tudi, da ima z vlogami, ki prispejo na Sodišče, opraviti tudi generalni sekretar Sodišča. Od tu dalje pa lahko samo ugibam, bolj ali manj pravilno. In čakam, če mi bo kdo o tem povedal kaj koristnega in zanesljivega.
Zato na ta način in v tem smislu stopam v bran sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Ker ne verjamem, da bi kadarkoli storili, kar se je zgodilo. Ne vem pa, kaj se je dejansko in zares zgodilo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
