Ustavno sodišče tudi nikoli ni ujeto v samoprevaro ali samozanikanje. Ustavno sodišče se nikoli ne pretvarja ali spreneveda. Nojevska drža mu je tuja. Odgovorno in marljivo je zavezano k varovanju in razvijanju pravne države – kot vladavine prava – in ustavnosti v ustavni demokraciji (… temeljnih človekovih pravic in svoboščin, torej »temeljski«). Brezkompromisno in odločno, neomajno. Na krilih dokazov o dejstvih in objektivnih dejstev. Predvsem pa se Ustavno sodišče nikoli ne zlaže.
Zato nič takega tudi ni vsebovano niti v sklepu z opr. št. U-I-54/22. In zato ničesar takega ni mogoče pripisati temu sklepu, kar logično pomeni, da iz njega tudi ne izhaja. Vse to enostavno ni mogoče in se ne zgodi, kaj šele, da bi se dogajalo. Tam problema ni. Ne tega problema. Če bi kdo kaj takega sugeriral, nemara celo zapisal ali drugače izjavil, bi bilo to škandalozno in kategorično zavržno. Vredno medijskega linča in javnega kamenjanja.
Problem smo zato in še naprej mi. Vsi, ki smo problem, velik problem, imamo za svojo problematičnost tudi ime. Več imen. Nadeli so nam jih – s samostalniki in pridevniki.
1. Najprej o tistem, za kar – še naprej – gre
Ljudje, ki jim za to ni povsem vseeno, vedo, da se od leta 2020 trudimo (kar nekaj nas je) javnosti pojasniti in dokazati, koliko verodostojnih dognanj, analiz, uspešnih kliničnih praks in znanstvenih protokolov o preventivi (profilaksi) in zgodnjem zdravljenju (ZZ) kovidne bolezni obstaja, od kdaj obstajajo in kako zelo učinkovita sta preventiva in zgodnje zdravljenje – s točno določenimi učinkovinami/zdravili, ki se jih jemlje v točno določenih kombinacijah in v točno določenih odmerkih, v točno določenem časovnem roku in skoraj točno določen čas. Ob tem smo pojasnjevali in še pojasnjujemo tudi, kdaj so bile te učinkovine (zlasti hidroksiklorokin, sumamed in ivermektin) umaknjene, tako rekoč, ali pa kar dejansko prepovedane, kako jih v Sloveniji ni mogoče dobiti, kako so vseeno nekje skladiščene in kako jih je mogoče dobiti drugje.
Nedelujočim, funkcionalno nepismenim in deloma nevednim, deloma pa skrajno neodgovornim novinarkam, novinarjem, urednicam in urednikom tudi poskušamo dopovedati prav to in tudi to. Povsem neuspešno. Politikom in drugim javnim funkcionarjem tudi poskušamo to dopovedati. Povsem neuspešno. V Sloveniji od začetka kovidnega režima ni enega samega poslanca ali poslanke, ki bi kadarkoli in kakorkoli zares javno podvomila o izvorih, razlogih in razsežnostih kretenokracije v kovidnem režimu in hudodelskega, zločinskega dogajanja – ravnanja z ljudmi (z naravo, insekti in žuželkami, nujnim pogojem za življenje in obstoj človeka, se je globalno obračunalo že prej). To poskušamo dopovedati tudi rednim sodiščem. Zaenkrat povsem neuspešno, zlasti delovnim in socialnim. In seveda poskušamo to dopovedati tudi Ustavnemu sodišču. To bomo še počeli.
V tem času smo prosili, dobesedno, institucije s področja javnega zdravstva, predvsem MZ in NIJZ, in predstavnike, zlasti najbolj prepoznavne in medijsko najpogosteje nastopajoče predstavnike – in predstavnice – zdravniškega poklica, medicine in naravoslovja, zlasti tiste, ki »posvetovalno-svetovalno« soodločajo z javno oblastjo, naj, za božjo voljo, nekaj rečejo ali napišejo o tem, naj ponudijo pojasnilo, odgovore … Nič. Molk. Popoln molk (z izjemo ali dvema, ko je šlo za javno roganje in zasmehovanje na naš račun). Vse vloge za posredovanje informacij javnega značaja na temo kovidne bolezni (izjemici sta neznatni) so prejele isti odgovor: »informacije ne obstajajo«. Tak odgovor so prejele tudi tiste vloge, v katerih so bile informacije (študije, analize, članki, celo knjige), ki očitno obstajajo. Kljub temu smo tudi o teh informacijah dobili odgovor, da »informacije ne obstajajo«.
Za pravno pomoč smo se obrnili tudi na informacijsko pooblaščenko. Najprej nas je razveselila z odločbo, v kateri je bilo zapisano, da nas naslovniki ne smejo kar tako odpraviti, pač pa morajo konkretizirati, katerih informacij nimajo, o katerih informacijah pa se želijo izreči – ker jim tega pač ni treba. In dala jim je prav, da jim tega ni treba. Nismo uspeli z zatrjevanjem, da je naša vloga »javnih psov čuvajev« statusno primerljiva z novinarsko, kar je pred leti potrdilo tudi ESČP. In nismo uspeli z argumentom, da zlasti MZ in NIJZ točno določene informacije pač morata imeti. Morata! Ker sta MZ in NIJZ! Nismo uspeli niti z argumentom, da je pravno nesprejemljivo, če MZ in NIJZ odgovarjata in zatrjujeta, da informacije ne obstajajo, četudi smo jim te informacije, ki zanje domnevno ne obstajajo, posredovali mi sami. Torej obstajajo. Torej vsaj od tistega trenutka dalje obstajajo tudi zanje. Ampak ne. Informacijska pooblaščenka je ponovila pravno stališče, da MZ in NIJZ informacij ni treba imeti in jih morata posredovati le, če zatrdita ali soglašata s tem, da jih imata. To stališče ima razsežnost vse do abotnega absurda, da MZ in NIJZ smeta trditi, da informacij, ki sicer obstajajo, nimata, in da se smeta pretvarjati, da informacij, ki so, nimata oziroma da informacije, ki obstajajo, ne obstajajo. Seveda tudi, da informacij nimata, ker jima informacij ni treba imeti.
Razlog za možgansko hibernacijo?
Izbor odločb, ne vseh, je objavljen na povezavi: https://issuu.com/iu-piat.
O vsem tem smo obveščali tudi Ustavno sodišče. Ažurno. Pregledno in urejeno. Argumentirano in dokazno. Ustavnemu sodišču poskušamo od jeseni 2020 dopovedati vse o preventivi in zgodnjem zdravljenju pri kovidni bolezni. Istočasno mu poskušamo dopovedati tudi vse o pomenu ZRAKA – in sistemov, naprav za odvajanje izdihanega zraka iz zaprtih prostorov ven. Morda bi nam v Butalah uspelo koga prepričati o tem, da se bolezni širijo po zraku in da je tu treba nekaj storiti (kot bi nemara dejal g. Mitja Vilar), ker se to lahko stori – lahko in učinkovito. V Sloveniji nam ne uspe prepričati nikogar. (Izjeme, kolikor vem, nekaj šol in kulturnih domov, naj mi, prosim, oprostijo – vedo, da imajo moj globoki poklon in priklon.) Od jeseni 2020. V vlogah, ki so po obsegu za več primerno debelih knjig. Povsem neuspešno. Tja je bilo poslanega toliko dokaznega gradiva, toliko strokovnih in znanstvenih virov, toliko statističnih virov, analiz, dognanj in celo nekaj osebnih izpovedi, da bi to gradivo v natisnjeni obliki vsekakor zapolnilo velik in gosto urejen oddelek večje knjižnice. To je prav zares boj z mlini na veter. To je kričanje vpijočega v puščavi. To je donkihotovsko izgorevanje. To je početje Idiota (Dostojevski). Kdo je tu nor? Najbrž samo mi.
Ves ta čas izpolnjujemo »dokazno breme«, četudi dokazno breme ni na nas, ampak na državi, javni oblasti, vladi in parlamentu. Mi smo dokazali veliko, skoraj vse. Javna oblast ni dokazala tako rekoč ničesar. A zdaj nam Ustavno sodišče celo odgovarja, da ali nismo dokazali ničesar (četudi smo), ali tega nismo storili razumljivo (četudi smo), ali sploh nismo utemeljili, kaj politika in praksa kovidnega režima kršita in zakaj (četudi smo). Večkrat. V vlogah (pobudah), člankih, knjigah in drugih javnih objavah. Ustavno sodišče nam zdaj sporoča, da država »dokazuje« (četudi ničesar zares ne dokaže), mi pa tega ne počnemo (četudi počnemo prav to, in to zelo).
In potem se zgodi stavek …
2. O laži, ki ni laž
V omenjenem ustavnosodnem sklepu, ki je res kratek in vsebinsko izvotljen, rekel bi »rokohitrsko nakracan«, blesti tudi stavek: »Odgovor oziroma mnenje Vlade je bilo poslano pobudnikoma, ki nanj nista odgovorila.«
Naj pojasnim. Ker nam Ustavnega sodišča ni uspelo prepričati, da bi razmislilo, preštudiralo in nekaj odločilo na temo preventive (profilakse) in zgodnjega zdravljenja kovidne bolezni, pa na temo ZRAKA (ne vakuuma), ker nam ga ni uspelo prepričati, naj vse to troje javni oblasti naloži, ukaže, od nje zahteva, v okviru ustavnopravnega koncepta »pozitivnih pravnih obveznosti države« glede temeljnih pravic do življenja, zdravja in zdravega življenjskega okolja, smo vložili še pobudo, v kateri smo zatrjevali, da je v ZNB (logično, od prvega ZNB do ZNB-D) neustavna pravna praznina, ker v tem zakonu, nobenem drugem zakonu in nobenem drugem pravnem aktu ni ničesar o kovidni profilaksi, zgodnjem zdravljenju in zraku – ki je rešitev, četudi najbrž ne za Nobelovo nagrado, morda pa za plaketo kake odročne vasi dobrih in mislečih ljudi.
Vmes nam je varuh človekovih pravic sporočil, da ne obstaja pravica do zdravega in prečiščenega zraka in da je zrak izključno domena pravilnikov o tehnični opremljenosti stavb.
Pobuda ima 16 strani in cvetnik dokaznega gradiva, z argumentacijo. Vlada je na pobudo odgovorila. No, ni zares odgovorila na vsebino pobude, pač odgovorila je – in se namesto na znanost sklicevala na odstavke v Komentarju Ustave RS, ki s kontekstom zadeve tako rekoč nimajo ničesar. Na ta odgovor vlade, ki to ni zares, smo odgovorili. To smo storili na 28 straneh. S še več strokovnimi in znanstvenimi viri, s poudarkom, da odgovor vlade ni zares odgovor na vsebino pobude.
In kaj je storilo Ustavno sodišče? V sklep o zavrnitvi pobude je zapisalo zgornji stavek.
Za vsak primer sem prosil kolega Marka Blatnika, da preveri arhiv Sindikata Sonce Slovenije. Poslal je odgovor:
»Spoštovani dr. Andraž Teršek,
pošiljam potrdilo o oddani priporočeni pošti Pošte Slovenije št. RT 017281971SI z dne 5.5.2022, v kateri je bila „Dopolnitev pobude z opr. št. U-I-54/22 in komentar/odgovor na Odgovor Vlade RS na pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Zakona o nalezljivih boleznih (U.L. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/20 – ZIUZEOP, 142/20, 175/20 – ZIUOPDVE, 15/21 – ZDUOP, 82/21 in 178/21 – odl. US) in Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ul 174/21, 177/21, 185/21, 190/21, 197/21, 200/21, 201/21, 4/22, 8/22 in 13/22)), s prilogami“ naslovljena na: „Poročevalec prof. dr. Rajko Knez, osebno“.
Poleg poslane pošiljke dne 5.5.2022, pa smo naslednji dan, dne 6.5.2022, poslali preko pošte Sindikata Sonce Slovenije še prilogo k dopolnitvi pobude z opr. št. U-I-54/22, z dne 3.5.2022, in sicer knjigo dr. Andraža Terška: „Ustava med korono in korona pred Ustavo“, priloga pa je bila naslovljena neposredno na g. ustavnega sodnika prof. dr. Rajka Kneza.
Zdi se mi nedopustno in neverjetno, da Ustavno sodišče RS teh dveh priporočenih pošiljk ne bi prejelo!«
Pisal sem e-pismo predsedniku Ustavnega sodišča in poročevalcu v tej zadevi. Priložil sem odgovor na odgovor vlade.
3. O (ustavno)pravno nepomembnem vprašanju
In tu se zgodba konča. Se opravičujem, tu se zgodba ne konča, se pa očitno konča pogled Ustavnega sodišča na vprašanje in problem profilakse, zgodnjega zdravljenja in zraka. V sklepu namreč piše:
»Po drugem odstavku 26. člena ZUstS Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Po oceni Ustavnega sodišča pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo.«
Pravica do zdravstvene preventive? Ne? Pravica do zdravljenja? Ne? Pravica do zaščite pred nepotrebno smrtjo? Ne? Pravica do zaščite pred boleznijo? Ne? Pravica do zdravil? Ne? Pravica do zaščite pred strahom? Ne? Zakon o pacientovih pravicah? Ne? Nürnberški kodeks, Helsinška deklaracija, Oviedska konvencija, medicinska etika in deontologija? Ne? Pravica do zaščite človeka kot osebe pred javno oblastjo, medicinsko »stroko«, farmacijo, premožnimi globalnimi giganti, denarjem in profitom, zavajanjem, manipulacijo, sprenevedanjem, lažmi in prevarami? Ne? Ustava? Ne? Mednarodno pravo v konvencijah o varstvu temeljnih človekovih pravic in svoboščin? Ne?
Tudi ZNB ne? Poseg, močan, določb ZNB v pravice ljudi, pravice pacientov? Ne?
Znanstvene študije, analize in komentarji cepiv, zdravil, zdravljenja, preventive, mask, testov …? Ne? Na drugi strani pa, v najboljšem primeru, popoln molk, totalna cenzura, diskreditacije, socialne izolacije, stigmatizacije in diskriminacije? Tudi ne? Pa brain-dead enoumje? Da ne?
To niso pomembna (ustavno)pravna vprašanja? Preventiva, zgodnje zdravljenje in zrak niso ustavnosodno pomembna pravna vprašanja?
Zame so. Pomembna in odločilno pomembna. Bistvena.
Zapisal in objavil sem že, da bi Ustavno sodišče, če ne drugega, lahko izdelalo doktrino, kdaj in pod kakšnimi pogoji bo medicinska vprašanja tretiralo kot področje, kamor ne želi vstopiti in ne bo vstopilo. (Kot, na primer, obstaja »political question doctrine«.) A tega ni storilo. Ustavno sodišče se je očitno odločilo, da bo vsemu, kar ima pečat »medicine«, pustilo prosto pot in proste roke. Sodišče se je očitno odločilo dopustiti, da namesto zakonov (prava, ustave, kodeksov, konvencij, deklaracij …) vladajo točno-določeni-zdravniki, točno-določeni-ljudje, točno-določena-podjetja, točno-določeni-centri-moči in … uradna, mainstream medicina. To je zlom pravne države, vladavine prava in ustavnega reda. Pogrom.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
