Kljub letošnjemu čudnemu vremenu, ki na žalost skozi leta postaja običajno in ki nam odreka počasen in prijazen preskok iz zime v pomlad in poletje, je bilo v juniju občasno vseeno mogoče občutiti tople in bleščeče sončne žarke, ki nas vabijo ven, v delo in igro. Sedaj pa lahko res že čutimo vročino poletja in daljše, svetle večere. Kar letos ni samoumevno.
Letos sva hčerko junija prvič peljala na balet. Sprva je bilo predvideno, da bo Miklavž prinesel vstopnice za Hrestača. Tako sem bila srečna, da mi je uspelo priti do treh vstopnic. Ampak se mi je kljub načrtovanju pripetilo, da je imela hčerka manjšo operacijo tik pred datumom predstave Hrestač, zato sem bila vesela, da mi je uspelo vstopnice zamenjati za Trnuljčico, ki smo si jo ogledali junija. Mislim, da je bila ta predstava vseeno dobra izbira za začetek zaradi klasične glasbe, kostumov in že poznane zgodbe.
Lansko leto sem v kolumni pisala o svojem bralnem seznamu in bralnih načrtih. Po enem letu lahko kot vedno ugotovim, da so bili ti optimistični in deloma tudi zgrešeni. Aberratio iuctus v kazenskopravni terminologiji. Zgrešeni udar. Kot vedno se mi je namreč zgodilo, da vsega seveda nisem prebrala, sem pa sproti dobila še kakšno drugo idejo. Ali recimo raje v pomanjševalnici: idejico.
Tako mi je od lanskoletnega seznama do konca uspelo prebrati le knjigi The Seven Husbands of Evelyn Hugo in Verity. Ti knjigi (pozor, kvarniki!) me nista navdušili niti v smislu instantnega bralnega navdušenja, ki tako ali tako hitro zbledi pri takih komercialnih uspešnicah. Prva ni prinesla neke pretresljivo zanimive zgodbe, druga pa ima tako bizaren in za lase privlečen preobrat, da mu jaz ne morem verjeti. Da bi glavna junakinja tak preobrat psihološko preživela neobremenjeno brez kakršnegakoli občutka krivde. Namreč ne le, da se izkaže, da je imela prav in da žena glavnega junaka ni v komi in da se le pretvarja, ampak da ima za to in za pisanje lažnega dnevnika, iz katerega izhaja, da je psihopatka, celo dober, pozitiven motiv: izboljšanje pisateljske kreativnosti.
V splošnem je bilo to leto zame spet neuspešno na področju bralnih poskusov. Priznam, da sem kupila in začela brati Harryjevo biografijo Spare. In prišla do tretjine, preden se mi je zdelo preveč bizarno, da nekdo, ki tarna o posegih v zasebnost, v knjigi razkriva najbolj osebne stvari, in to brez kakršnihkoli (čustvenih, družbenih, pravnih) zavor. Uspelo pa mi je prebrati biografijo Matthewa Perryja, pretežno zaradi mojega navdušenja nad serijo Prijatelji. Zadnje strani knjige so mi vzele kar nekaj časa in potem se je pripetilo res bizarno naključje, da je avtor umrl nekaj dni zatem, ko sem prebrala zadnji list knjige. Mogoče bi iz varnostnih razlogov kazalo brati samo še biografije mrtvih, za vsak primer. Čeprav, prepozno, v letošnji poskus branja spada tudi biografija Barbre Streissand. Ko sem jo prejela po pošti, sem bila res presenečena, da ima kar 800 strani.
V vmesnem času sem prebrala tudi zadnji dve knjigi iz slovenske trilogije kriminalk Beli volk in Črni princ. Precej lahkotno branje, ampak zame malce preveč opisovanja glavnih nosilcev funkcij državnih organov in samih organov slovenskega (pred)kazenskega postopka. Z zaključkom (kvarnik!) seveda nisem zadovoljna, ker bi si želela srečnega konca za glavnega junaka. Glede na to, da je dosti slabih in negativnih stvari v resničnem življenju, po mojem mnenju res ne potrebujemo tega v fikciji. Da se vsaj nekje stvari dobro in lepo zaključijo, če se že v življenju (vedno ali ponavadi) ne. Iz tega razloga tudi nočem pogledati do konca serije Ku'damm 63 ali si sploh ogledati filma Atonement.
Kar peče me vest, ker tako malo berem, pa tudi resnično pogrešam branje. Ampak časovno ne gre. Se bom morala res sprijazniti s tem, da trenutno bolj berem otroške knjige, na primer že petič Zoga, Petra Pana, Levjega kralja, Volka in sedem kozličkov. Včasih mi pri tem uspe obuditi tudi kak biser iz svojega otroštva; na primer Mali kakadu Svetlane Makarovič. Čisto naključno sva s hčerko v knjižnici našli to knjigo, iz katere mi že iz vrtca v glavi odzvanja pesem: »Skrij se kakadujček, mamica te išče!« In ja, potem ugotovim, da je bila avdiokaseta izdana že leta 1987. Ja, ravno v mojih vrtčevskih letih. Knjigo sem potem seveda tudi kupila, za najin skupni spomin. Saj veste, ravnovesje oziroma sorazmernost se menda lovi dolgoročno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
