Če si na neki, čeprav posreden način vpet v vzgojno-izobraževalni proces, se zdi, da vsako leto še hitreje mine. Najbolj sem to občutila, ko sem še sama hodilo v šolo in študirala, pa tudi pozneje, ko sem delala na fakulteti. Vsako šolsko/študijsko leto se je hitreje obrnilo. In spet sedaj, ko je hčerka v vrtcu. Spet je tukaj konec leta, po koroni spet neokrnjen zaključek vrtca z mnogimi aktivnostmi, za kar sem neizmerno hvaležna. Da se otrokom spet dogaja vse, kar naj bi se jim dogajalo. Da uživajo in dobivajo izkušnje. Kolesarski in vodni dan. Letos celo prvič nastop otrok na zaključku in zaključni izlet v ljubljanski živalski vrt, saj se slednjega jaslični otroci niso smeli udeležiti zaradi prometnih pravil (do treh let se po prometni zakonodaji ne smejo voziti v vozilih, ki nimajo vgrajenega zadrževalnega sistema). S tem letnim časom je povezana tudi izbira daril za vzgojiteljice (po možnosti izvirnih, a ne t. i. praholovcev), zaključni nastopi na raznih gibalnih in glasbenih aktivnostih itd.
Za nas malce starejše in delovno aktivne je pred vrati zaključek dela in raznih projektov oziroma del pred glavnim poletnim dopustom, poskusi ob pojemajoči energiji iztisniti iz sebe še zadnje napore za zaključek dela, hkrati pa še uskladiti vse termine v koledarju, spakirati in urediti nujne zadeve doma pred odhodom na dopust. Ja, odštevanje pred morjem ni več tako brezskrbno in zabavno, kot je bilo v otroštvu.
Vsako leto se moj ritual priprav na letni dopust prične že januarja, z rezervacijo dopusta. Malce zato, da si ne bi imel kdo možnosti premisliti, malce pa zato, da dopust sveti kot luč na koncu tunela prve polovice delovnega leta. In potem kot otrok v glavi odštevam: še pet mesecev do morja, še štiri, tri, dva, en mesec, še dva tedna, potem odštevanje spremeni prizvok: oh, groza, samo še deset dni, pa vse je še treba spakirati, končati ter urediti. Ko se zgodaj zjutraj usedemo v avto, pa se občutek pozitivnega vznemirjenja vrne. In ko se prvič vidi morje. Še vedno in vsakič.
Vsako leto si tudi optimistično pripravljam seznam knjig, ki naj bi jih na poletnem dopustu prebrala. Vsako leto bolj optimističen načrt. Priznam, da je ta seznam pretežno lahkoten. Ob sicer pogostem študiju različnih pravnih zagat med letom med dopustom ne potrebujem poglobljenega branja, ampak razvedrilo. Ker je Book Depository, ki je bil zaradi odsotnosti poštnih stroškov in poštnih carinskih postopkov zelo prikladna rešitev, letos konec aprila zaprl svojo spletno trgovino, sem morala poiskati novo spletno trgovino za knjige v tujem/angleškem jeziku. Poskusila sem s spletno stran Wordery, najprej z nakupom knjig za darilo. Velika napaka. Naročila sem hkrati celo serijo knjig, torej medsebojno povezanih knjig. Poštnine spletna stran sicer ne zaračunava, vendar je iz Velike Britanije, knjige pa so poslali posamično. Vsako posebej. Veste, kaj to pomeni? Šest carinskih postopkov, v katerih sicer carine ali davka nisem plačala, ker je spletna stran vključena v carinski sistem in je bil davek že plačan, sem pa morala poklikati vsak postopek posebej in plačati stroške vsakega postopka za vsako knjigo posebej. Zakaj nisem zavrnila pošiljke? Ker je bilo darilo in se mi je mudilo. No, ampak me je izučilo. Na mojo pritožbo so mi odgovorili, da ne morejo zagotoviti, da bodo pošiljke v EU poslane v enem paketu. Svoje knjige sem nato naročila na drugi, irski (torej EU) strani, kjer so poštni stroški 1 EUR na knjigo, ni pa carinskih postopkov.
Kaj sem si torej izbrala? Knjigo Davida Diopa At Night All Blood Is Black (Več kot brat) o Senegalcu, ki se kot francoski vojak bori v prvi svetovni vojni. Avtor mi je padel v oči, ko sem brala intervju z njim. Ob podelitvi nagrade prevajalki za prevod njegovega dela iz francoskega v slovenski jezik se je namreč avtor spet mudil v Ljubljani. Ena izmed mojih taktik, kako izbirati knjige, je tudi pregledovanje seznamov najbolj branih knjig v angleškem jeziku. To je prineslo v izbor naslednji, bolj lahkotni knjigi: The Seven Husbands of Evelyn Hugo (Vseh sedem mož Evelyn Hugo) avtorice Taylor Jenkins Reid in triler Verity (Resnica o Verity), slednji avtorice Colleen Hoover, ki je, med drugim, napisala že knjigo It Ends with Us. Od lanskega leta ostajata začeti, a ne še prebrani nemška Radetzkymarsch Josepha Rotha in avtobiografija balerine Lidije Sotlar Spomini balerine. Mikata me tudi Petrova imperatorica 1 in 2 Kristine Sabaliauskaite.
Vse to je moj letošnji res optimistični načrt za 14 dni, ki se zagotovo ne bo uresničil. Ampak trenutno pred dopustom iz mene še veje optimizem. V splošnem, ko se začne dan po 21. decembru enkrat daljšati in je letni dopust rezerviran, se zdi vse nekako lažje in svetlejše. Pomlad nato prinese še občutek, da je leto in kasneje poletje še mlado, sveže in da bo trajalo večno. Na morju zvok valov in peska. Morje in pesek med prsti. Sonce, vonj po sončni kremi in borovcih, zvok škržatov, iglice v podplatih. Obvezen sladoled, palačinke za zajtrk, zvečer pa mini disko, za katerega vadimo celo leto (kar je ob ustaljenem mednarodnem repertoarju, ki se bolj ali manj ponavlja vsako leto, in ob dejstvu, da so to znane pesmi za otroke, neizogibno). Občutek umirjenosti, svobode, neminljivosti. Ko se vrnemo z morja, pa se vedno pojavi nasprotni občutek končnosti, minljivosti, starosti. Do naslednjič, upam.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
