December ali (staro-)slovensko gruden ni zgolj zadnji mesec koledarskega leta, marveč hkrati tudi prvi mesec, ko smo Slovenci v vsej svoji dotedanji zgodovini uživali varstvo ustavne ureditve moderne dobe.[1] Z 21. decembrom 1867 je namreč začela veljati t. i. decembrska ustava »kraljestev in dežel, zastopanih v državnem zboru«, tj. tistega dela Avstro-Ogrske, ki se je nahajal tostran reke Lajte,[2] in sicer kot nabor skupaj šestih (pretežno) »državnih osnovnih«, bolje rečeno ustavnih zakonov (Staatsgrundgesetz), ki jih je prvič v zgodovini sprejelo neko predstavniško telo, v katerem so imeli pravico sodelovati tudi slovenski (od)poslanci. In to ne zgolj nominalno ali zgolj pro forma, saj je bilo med skupno osmimi slovenskimi predstavniki v tedaj še 203-članskem dunajskem državnem zboru moč zaslediti tudi ime, lik (in delo) dr. Lovra Tomana, s katerim ste bralci teh kolumn (bržkone) že seznanjeni, saj je ta še kot študent (prava) v revolucionarnem letu 1848 pri komajda enaindvajsetih na pročelju hiše na Wolfovi ulici tedanje kranjske prestolnice prvi razvil slovenski narodni prapor.[3] Šlo je za prvovrstno provokacijo tedanjega časa, za afront proti takratnemu javnemu redu brez primere, hkrati pa seveda za dejanje izjemnega poguma, na katerem si je ta posameznik nato gradil svojo narodno buditeljsko, kmalu tudi politično pot, ki pa seveda ni bila brez svojih senčnih strani. A pojdimo lepo po vrsti.
Tudi po številnih pretresih napoleonskih vojn, ki so se zaključili šele z njegovim dokončnim porazom leta 1815, se vladajoče elite takratnega avstrijskega cesarstva nekako še vedno niso mogle sprijazniti z dejstvom, da je duh (svobode) dokončno ušel iz pregovorne steklenice zgodovine. Kar je ostalo, je bila zgolj še igra čakanja na trenutek, ko bo treba to dejstvo preliti v njegovo dokončno pravno obliko – moderno ustavo, utemeljeno (predvsem) na človekovih pravicah. Povedano drugače, prihod supremacije pravic človeka in državljana zlasti v glavah intelektualnih elit, ki so se hkrati začele vse bolj orientirati tudi po svoji narodni pripadnosti, je počasi tudi v slovenskih »deželah« takratnega časa sčasoma pridobival obliko družbenega pritiska, ki je navkljub (neo)absolutističnim tendencam avstrijskih oblasti samo čakal na pravi trenutek za svojo aktivacijo. Skorajda tisočletje nepremični postulati družbene pogodbe med ljudstvom in slednjemu dokaj neodgovorno vlastelo so bili še kako preseženi. In bolj kot se je med ljudstvom zlasti kot posledica terezijanskih in jožefinskih reform na področju šolstva množilo število izobražencev, težje je bilo zgolj z uporabo surove sile brutalnih orožnikov, stroge cenzure, tajnih agentov ter pritlehnih ovaduhov obvladovati izmenjavo idej. Slovenci smo to tekmo postopnega narodnega opolnomočenja že zaradi razmeroma neugodnega izhodiščnega položaja kot posledice akutnega primanjkljaja (pred)obstoječih narodnih elit resda začeli s kar precejšnjim zaostankom, ki pa smo ga še zlasti v drugi polovici 19. stoletja, žal znova ne brez medsebojnih zdrah, izbruhov nevoščljivosti ter izdatnega špetira, vse našteto seveda domala izključno samo »za blagor Naroda, našega«, več kot zgolj nominalno nadoknadili.
***
Velja pritrditi ugotovitvi, da se odločevalcem v takratnem cesarstvu nikamor ni mudilo, saj so ti začeli razmišljati o uveljavitvi ustave šele, ko se je obetala kaka resnejša kriza, predvsem pa vsaj vojaški poraz avstrijske soldateske širših implikacij. In teh priložnosti v 19. stoletju res ni (u)manjkalo.
Najprej je bila to seveda že omenjena »pomlad narodov« leta 1848, ki bi, če le ne bi bilo številčnejšega kontingenta ruskih vojakov, s seboj odnesla (vsaj) večino dežel krone sv. Štefana (tj. Ogrsko), s tem pa vsaj polovico tedanjega cesarstva.[4] Marčnemu »vrenju« je po debaklu s t. i. aprilsko ustavo, ki jo je cesar Ferdinand I. sicer sankcioniral (tj. potrdil), a so jo ljudske množice odločno zavrnile, češ da je z njo favoriziral praktično izključno zgolj premožnejše družbene sloje, sledil urgenten sklic (sploh) prvega dunajskega državnega zbora[5] ter končno po vrsti zapletov potrditev osnutka (kromeriške) ustave. Ta je bila poimenovana po moravskem Kroměřížu, kamor je »Visoki zbor« brzopeto in s precej malo dignitete urno pribežal, ko so še oktobra taistega leta na Dunaju izbruhnili ulični spopadi med vojsko, ki se je pravkar odpravljala na Ogrsko, in razgrajaško ter mestoma dokaj krvoločno ljudsko množico, ki se ni ustavila niti pred pravim pravcatim linčanjem kakega visokega vladnega funkcionarja.[6]
A (tudi) ta avstrijski ustavni dokument svoje potrditve ni nikoli doživel in to že zaradi dejstva, da je že tistega decembra zaradi vseh »pomladanskih« pretresov precej slabotnega – predvsem pa slaboumnega – Ferdinanda I., (iron./sark.) poimenovanega tudi »Dobrotljivi«,[7] na cesarskem tronu zamenjal takrat komaj osemnajstletni Franc Jožef (prav tako »I.«). S tem je bila tudi usoda prvega sklica (sploh) prvega državnega zbora dokončno zapečatena in tako je že marca naslednje leto sledil njegov uradni razpust. Namesto poslanskih privilegijev je bila večina nekdaj najbolj »žlahtnih« izbrancev ljudstva sedaj deležna (najmanj) strogega policijskega nadzora, marsikateri izmed njih pa celo kazenskega pregona. Dr. Janez Cvirn v svojem odličnem pregledu prispevka Slovencev pri delu dunajskega državnega zbora od leta 1848 pa vse do leta 1918 to stanje opiše kot zmago suverenosti monarha nad suverenostjo ljudstva, čemur ni seveda kaj dodati.[8]
Ni kaj, začela se je doba (neo)absolutizma pod neizprosno taktirko sprva »justičnega«, nato pa dolgoletnega notranjega ministra Alexandra (von) Bacha, novopečenega renegata svojčas dosti bolj svobodomiselnih idealov.[9] Prvi indikator te reakcionarne dobe je bila nelegitimno sprejeta (tj. s strani cesarja oktroirana) marčna ustava, uveljavljena 4. marca 1849, tj. komaj tri dni pred razpustom »kromeriškega« državnega zbora, ki ni bila deležna ne posvetovanja z njim, kaj šele njegove privolitve. A tudi ta avstrijska ustavna listina, čeprav je navzlic vsemu povedanemu vsebovala dokaj moderen nabor temeljnih pravic, je bila izredno kratke sape, saj sploh nikoli ni dejansko zaživela. Že konec leta 1851 sta jo namreč uradno odpravila cesarjeva silvestrska patenta, oba (kajpada) objavljena 31. decembra, in to z dokaj ciničnim pripisom, češ da je:
»Njih Veličanstvo cesar (…) po skerbnim prevdarku (…) spoznal, vstavo od 4. marca ovreči, [češ da] ni bila razmeram Austrianskiga cesarstva primerna in tudi ne izpeljavna.«[10]
Skratka besede, skorajda enakoznačne izjavi poznejšega kralja Aleksandra Karadžordževića, podani 6. januarja leta 1929, izrečeni ob priliki prenehanja delovanja Narodne skupščine, prepovedi delovanja političnih strank in ukinitve do takrat veljavne vidovdanske ustave, češ da »Med Menoj in Mojim Ljudstvom ne sme biti (več) nikakršnih posrednikov!«,[11] pa naj bo to bodisi vrhovni pravni akt, ki zavezuje »vobče«, bodisi ukvarjanje s preveč neubogljivimi izvoljenimi predstavniki ljudstva. Zgodovina torej, ki se še kako prerado ponavlja, sploh seveda, ko je govor o »od Boga podani« vladarski pravici do njegove singularne oblastne hegemonije …
***
Uresničitev hotenj po moderni avstrijski ustavi je bilo tako ponovno odloženo do naslednje velike krize, v katero je zapadlo to cesarstvo, ko je to leta 1859 pri bitkah pri Magenti, predvsem pa v izredno krvavi solferinski bitki,[12] doživelo hud poraz v vojnem pohodu proti Piemont-Sardiniji. Slednje je s podporo takratnega francoskega cesarja Napoleona III. z vse večjo samozavestjo korakalo po poti italijanske unifikacije pod njenim »predstvom«. In seveda so bile temu na poti predvsem takratne avstrijske posesti na Apeninskem polotoku, ki jih je Avstrija posedovala bodisi neposredno (kronovine Lombardija in Benečija ter Trst) bodisi posredno, tj. prek tesnih vladarskih povezav. Izid vojne je bila tako teritorialna izguba ekonomsko izredno pomembnega ozemlja Lombardije ter vrste že omenjenih »posrednih« ozemelj (vojvodstev Modene in Toskane) kot seveda tudi huda notranja kriza, povezana z izdatnimi finančnimi težavami. Slednje si je Avstrija sama še dodatno poslabšala s tem, ker je, sicer na podlagi dokaj izdelane provokacije skorajda Bismarckovega ranga, nespametno napadla prva in tako so bile vojne reparacije, izplačane Franciji in Piemontu, še toliko višje.
Katastrofalno stanje avstrijskih javnih financ je narekovalo rahljanje okov neoabsolutizma, kar je znova obudilo upe po korenitejših in dokaj nujnih ustavnih reformah, spodbujene tudi z istočasnim dokončnim odstopom osovraženega liberalnega renegata (von) Bacha z vseh odločevalskih funkcij v cesarstvu. A so bili ti upi znova izredno kratke sape, saj je bil rezultat vseh teh »nujno potrebnih inu za blagor austrianske deržave vobče neodložljivih« reform uveljavitev vsaj glede tendenc, izraženih tiste usodne pomladi1848, dokaj (pomensko) piškave oktobrske diplome. Slednjo je »presvitli Cesar« po tem, ko je bila njena vsebina opredeljena z minimalnim sodelovanjem sicer obnovljenega državnega zbora, katerega nabor je prvi skorajda poimensko diktiral,[13] slovesno razglasil 20. oktobra 1860.
A je bila ta ustavna »diploma« nato zgolj nekaj kratkih mesecev pozneje znova razveljavljena, tokrat s precej bolj liberalno »navdahnjenim« februarskim patentom, promulgiranim 26. februarja naslednjega leta. A tudi ta cesarski patent iz leta 1861 (ponovno) ni vseboval prepotrebnega kataloga temeljnih pravic, je pa vsaj zagotovil temelje za izgradnjo vsaj osnovnih orisov parlamentarizma v takratnem državnem okviru (kamor seveda spada tudi ponovna vzpostavitev sedaj dvodomnega državnega zbora), kar bo še kako pomembno, ko bo nastopilo usodepolno leto 1867. Vseeno pa velja že na tem mestu poudariti, da smo imeli Slovenci v prvem »popomladnem« sklicu dunajskega državnega zbora tri za našo narodno »stvar« dokaj (nesporne) predstavnike, in sicer dva »Primorca«, tj. Antona Černeta in Antona Gorjupa, ki sta oba prišla iz poknežene grofije Goriške in Gradiške, ter že v tistem času izredno eminentnega Kranjca, že omenjenega dr. Lovra Tomana.
***
A zares prelomni dogodek se je odvil leto prej, tj. poleti leta 1866, ko je Avstrija (ponovno) doživela izredno hud vojaški poraz, takrat zadan s strani Prusije v boju za prevlado v takratni Nemški zvezi. V pičlih nekaj tednih bojev je namreč izredno disciplinirana pruska vojska spravila na kolena takrat še dokaj spoštovano avstrijsko soldatesko, pri čemer je bil odločilni udarec slednji zadan pri bitki pri Königgrätzu, dandanašnjem Hradec Králové na Češkem. A to seveda nikakor še ni vse. Ker je tedaj pod »predstvom« Piemonta že združeno italijansko kraljestvo izkoristilo priliko ter Avstriji napovedalo vojno istočasno s Prusi, je bilo to kljub temu, da je bilo v neposrednih spopadih z Avstrijci večkrat poraženo, ob premirju vseeno deležno plena, ki sicer pripade zgolj zmagovalcem v vojni. In tako je Italiji kot nagrada zgolj za sodelovanje (nikakor pa ne za uspeh) v tem spopadu pripadla – dotedanja avstrijska kronovina Benečija, s tem pa tudi pretežni del tamkajšnjih Slovencev.
Nov sklic dunajskega državnega zbora, v katerem je svoj mandat tokrat nastopilo že osem slovenskih (od)poslancev in ki je nastopil svoje delo manj kot leto po katastrofalnem avstrijskem porazu v boju za prevlado s Prusi, je tako imel pred seboj izredno težavno delo: kako ob vsem (še dodatnem) razburjenju, ki ga je s seboj prinesla še izravnava z Ogrsko, v kronovinah tostran reke Lajte pomiriti raznorazne in pogosto diametralno si nasprotujoče interese raznih interesnih skupin, narodov in narodnosti. Rešitev je bila v izgradnji vsaj bistvenih osnov (dosti bolj resnične, predvsem pa precej bolj legitimne) ustavnosti modernega kova v pravnem redu takrat (že) avstrijske polovice monarhije, ki jih je s seboj nato prinesla decembrska ustava.
***
Pri oblikovanju slednje, kot bomo podrobneje videli v drugi polovici tega prispevka, pa je sodelovala tudi slovenska roka, čeprav so se nato vsi takratni slovenski poslanci pri razpravi – in glasovanju – o tem ustavnem paketu (ne prvič) odločili za obstrukcijo kot že takrat dokaj tipično orožje opozicijskega boja …
***
Bleiweisove Novice, gospodarske, obrtniške in narodne so tik pred potrditvijo (nove) ustave (18. 12. 1867) povzele širši sestavek takratnega zmerno liberalnega nemškega časopisa »Reform« ter ga pohvalile, saj je ta vseboval izrazito kritiko nastopa liberalnega poslanca grofa Antona Aleksandra Turjaškega v gosposki zbornici državnega zbora (bolj poznanega pod pesniškim psevdonimom »Anastasius Grün«), češ da je (baje) res škoda, da se raznorazni sedanji avstrijski narodi v preteklosti niso hitreje ponemčevali. »Reform« se je namreč temu v »brk« pridušal:
»Avstrija mora biti enako pravična mati vsem narodom; to je njen poklic, in le, če spolnjuje to nalogo, more Avstrija obstati. (…) Kdor [namreč] drugim narodom jemlje njihov jezik in njihovo narodnost, ta greši zoper pravico in svobodo, zoper naturo, zoper zapoved Božjo, in doprinaša grozovito hudodelstvo umora narodov.«[14]
[1] Če se seveda pri tem odmislijo nastavki vsaj glede nekaterih državljanskih pravic, ki jih je s seboj prinesla uveljavitev Občega državljanskega zakonika (ODZ) v sedanjih slovenskih »deželah« v letih 1812–1815. ODZ je bil sicer sprejet s cesarskim patentom 1. junija 1811 in doživel uradno objavo v zbirki pravosodnih zakonov (Justizgesetzsammlung) št. 946 z dne 1. junija 1811 pod nazivom »Občni deržavljanski zakonik za vse nemške dedne dežele avstrijskega cesarstva«. Veljati je začel 1. januarja 1812, a je bil na ozemlju tedanje Kranjske in v beljaškem okrožju Koroške uveljavljen šele po dokončnem Napoleonovem porazu in s tem tudi koncu Ilirskih provinc, tj. 1. maja 1815, na Goriškem in v Istri pa 1. oktobra 1815.
[2] Poznanega tudi kot Cislajtanija oziroma avstrijski del Avstro-Ogrske, ki je za razliko od madžarskega (translajtanijskega) dela (povečini – izjema je bila v tistem času zlasti Dalmacija) ležal zahodno od reke Leithe (slovensko poimenovane tudi »Litva«). V ta del so v tistem času, tj. leta 1867 pa vse do propada Avstro-Ogrske, spadala naslednja kraljestva in dežele: Češka, Moravska, Šlezija, Galicija in Lodomerija, Bukovina, Gornja in Spodnja Avstrija, Solnograška, Tirolska, Predarlško, Koroška, Kranjska, Štajerska, Primorje s Trstom, Goriško in Istro ter kot poseben ločen del še Dalmacija.
[3] Glej mojo (pred)prejšnjo kolumno: »O neomajnem hrastu, nepremičnem hribu, a vendarle dokaj minljivi prisegi »večne« zvestobe Slovencev ter o kraju, kamor še sam presvitli cesar venomer zaide peš (1. del)«.
[4] In tako je marsikaterega madžarskega upornika namesto svobode in visoke politične funkcije pričakala bridka avstrijska ječa, včasih pa še strelski vod za povrh. Takšna je bila tudi usoda prvega madžarskega predsednika vlade, grofa Lajoša (Ludvika) Batthyányja Gisinškega, ki je bil pred usmrtitvijo za kratek čas gost ene izmed temnic Ljubljanskega gradu.
[5] Kjer seveda niso (u)manjkali niti poslanci slovenske provenience, med njimi tudi poznejši svetovno priznani slavist dr. Fran (von) Miklošič.
[6] V tem konkretnem primeru je šlo celo za vojnega ministra grofa Teodorja Baillet de Latourja, ki je 6. oktobra 1848 svojo življenjsko pot končal z »do konca« zadrgnjeno zanko okoli vratu, obešen na neki neugleden dunajski poulični kandelaber.
[7] Tudi o njem nekaj več v moji (pred)prejšnji kolumni.
[8] J. Cvirn: »Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918)«, Celje, Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015, str. 59; to je knjiga, ki jo že zaradi njene preglednosti priporočam tudi povprečnemu bralcu, ne zgolj zgodovinskim entuziastom bolj suhoparne sorte.
[9] Poimenovanega po takratnem in potem še vse do bridkega avstrijskega poraza proti Piemont-Sardiniji (in Franciji) leta 1859 dolgoletnem avstrijskem notranjem ministru Aleksandru Bachu, ki je ne brez bridkega pelina ironije svojo politično pot začel na barikadah marčne revolucije 1848 kot dokaj zmerni liberalec, kar je tudi povzročilo, da se je tako hitro zavihtel na sam vrh tedanje avstrijske vladajoče kaste, pri tem pa se je svojim prejšnjim idealom »jako« hitro v celoti izneveril. Bach, ta »meščanski parvenu, ki se je takoj po marčni vstaji začel razvijati od prejšnjega 'barikadnega' liberalnega ministra v jako pripravnega in porabnega trobentača pri umiku v konservativne kolotečine«. Glej Prijatelj, I., Ocvirk, A.: »Kulturna in politična zgodovina Slovencev: 1848-1895 I.«, Akademska založba, 1938, str. 13.
[10] Glej prispevek: »Novičar iz mnogih krajev«, Kmetijske in rokodelske novice, J. Blaznik (3. 1. 1852), str. 4;
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-SZ3M4MX2>. Silvestrska patenta sta med temeljnimi pravicami, ki jih je sicer zagotavljala oktroirana marčna ustava, obdržala le temeljno načelo »[e]nake pravice vsih deržavljanov pred postavo, odvezo gruntniga podložtva, kakor tudi veljavnost vsake v cesarstvu postavno spoznane cerkve in verskiga družtva«. Ibid.
[11] Orig.: »Prišel je čas, ko med narodom in kraljem ne more in ne sme biti več posredovalca.«, Proklamacija Njegovega Veličanstva kralja Aleksandra I., Ur. l. ljubljanske in mariborske oblasti, št. 3/1929.
[12] Bitka pri Solferinu leta 1859 je bila namreč tako brutalna, da jo je moč šteti za neposredni povod za ustanovitev Rdečega križa.
[13] Kranjsko je v tem izbranem »cvetoberu« predstavljal grof Anton Aleksander Turjaški (Auersperg), v mladosti tesen prijatelj našega največjega pesnika in ki je bil bolj znan pod svojim umetniškim imenom Anastasius Grün.
[14] Glej prispevek: »Iz Ljubljane«, Kmetijske in rokodelske novice, J. Blaznik (18. 12. 1867), str. 7; <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-7W8KFVA1>.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
