Pripoved o pozabljenih zaslugah, zbledelem spominu in prigodi o prikrajšanem ponosu spečega leva: nekaj utrinkov iz slavne naše (pomorske) zgodovine (2. del)

Viceadmiral Wilhelm von Tegetthoff je svoj poslednji dah izdihnil že leta 1871, pri razmeroma rosnih 43. letih. Morda tudi zaradi tega avstrijska vojna mornarica v nadaljnjih letih in desetletjih ni doživela tistega prepotrebnega razvojnega preboja, ki bi ji ob nastopu prve svetovne vojne omogočil vsaj to, da bi precej učinkoviteje razbijala pomorsko blokado zavezniških sil pri Otrantskih vratih. S tem bi namreč bila vsaj malenkost omiljena prehrambna stiska Avstro-Ogrske, kar je bilo pravzaprav ključni razlog za njen ne samo vojaški poraz, marveč že kar dokončni propad. Zlasti v času prve vojne sta v ospredje naše zgodbe stopila še dva posameznika, o katerih tukaj le na kratko, čeprav bi si oba zaslužila precej več kot samo (mimo)bežno omembo.

Najprej je tu seveda edini avstrijski feldmaršal slovanskega rodu in pregovorno (sic!) lev soške fronte, baron Svetozar Borojević de Bojna, ki je leta 1915 odločno zavrnil nakano avstrijskih oblasti, da bi fronto proti Italiji oblikovali kje drugje kot prav na pretežno gorskih vrhovih ob nabrežju reke Soče. Umik fronte v notranjost avstrijskih dežel bi namreč pomenil ne samo, da bi bilo poleg sedanje Primorske na udaru območje vse do Ljubljane in najverjetneje tudi precej onkraj,[2] marveč bi bil pripadajoči del morja – vključno s Trstom, njegovim zaledjem, s tem pa zagotovo vsaj še Istro – skoraj brez kakršnekoli učinkovite obrambe, s tem pa že takrat predmet vojaške zasedbe ter v primerjavi s slednjo še hujše vojne uprave in justice. In, ne pozabimo, če bi bila že tedaj zasedena tudi notranjost sedanje Slovenije, je resno vprašanje, ali bi mi kadarkoli lahko dosegli položaj, kakršnega smo nato imeli najprej v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) ter pozneje še v jugoslovanski kraljevini. Morda nas po takem scenariju danes niti več ne bi bilo.[3]

O tem, kako je feldmaršal 5. avstro-ogrske armade s sedežem v Postojni s skromnimi sredstvi (tudi) zaradi poguma in žrtev slovenskih vojščakov v 888 dneh (z izjemo razmeroma pozne izgube Gorice) kar enajstkrat skoraj v celoti ubranil to zelo izpostavljeno frontno linijo, je bilo v zadnjih letih prelitega že veliko črnila. Malo manj pa ga je bilo o dejstvu, da Italijane še zdaj do dna duše prizadene beseda Caporetto. To prvotno italijansko poimenovanje slovenskega Kobarida, kjer je njihova slavna armada doživela svoje največje vojno ponižanje, in sicer katastrofalni poraz v 12. soški bitki leta 1917, še dandanes pomeni oznako za njihove največje nacionalne kataklizme na kateremkoli polju družbenega življenja. In ker je za povprečnega Italijana pogosto edino upoštevno »polje« prav nogometna zelenica, nekako ne preseneča, da se je dalo marsikateri Caporetto! slišati tudi ob zadnjem porazu njihove nacionalne reprezentance v osmini finala letošnjega evropskega prvenstva, tokrat proti Švici.

A zmagoslavje, sploh v vojni, utegne biti kratkotrajno. In tako je skorajda natančno ob letu osorej sledil strahovit poraz izstradane avstro-ogrske soldateske pri mestu Vittorio Veneto, temu pa njen množični umik čez novonastalo Državo SHS. In prav tam je feldmaršal zapečatil svojo usodo, saj je v navalu besa – čeprav naj bi se za ta izbruh pozneje opravičil – menda ukazal, da se celotna narodna vlada SHS v Ljubljani kratko malo aretira, domnevno zaradi vmešavanja v komunikacijsko infrastrukturo umikajoče se vojske. Tega madeža potem ni bilo mogoče zbrisati in donedavna čislani vojni junak je postal zagrenjen upokojenec ob Vrbskem jezeru, tam pa je leta 1920 v skrajnem uboštvu tudi umrl. Vse njemu med vojno posvečene spomenike, ki mu jih je postavilo predvsem njemu hvaležno vojaštvo, je nato kaj kmalu skoraj v celoti izbrisala trda italijanska roka. Šele leta 2009 mu je bil vrnjen naslov častnega meščana Ljubljane (ki mu je bil leta 1919 zgolj »formalno« odvzet), leta 2016 so mu ljubitelji na planini Prevala pod Sveto Goro končno postavili (slovenski) spomenik, leta 2019 pa je bilo obnovljeno tudi njegovo obeležje pred župnijsko cerkvijo v Koprivi na Krasu.

Eden izmed von Tegetthoffovih neposrednih naslednikov in nasploh prvi, ki je v takratni avstrijski vojni mornarici dosegel najvišji čin velikega admirala, pa je bil v tem kontekstu še bolj pozabljen posthumni baron Anton Haus, sicer rojen Tolminec.[4] Čeprav je bil njegov rod izvorno iz (nemških) krajev onkraj Aniže, je od vseh osmih jezikov, ki jih je bil vešč, najraje (tudi) javno govoril slovensko, njegovo neprikrito naklonjenost slovenstvu pa izkazuje tudi dejstvo, da naj bi njegovo krsto leta 1917 na mornariško pokopališče v Pulju pospremili zgolj slovenski podčastniki. Tudi sicer je Haus pri svojem udejstvovanju izkazoval veliko mero hrabrosti, saj je svoji floti pogosto poveljeval kar s palube najbolj običajne barkače, kar jih je ta premogla, pa čeprav je imel na voljo dokaj sodobne oklepnjače, kot so bile slavne Viribus Unitis ali Szent István.

To ladjevje se zlasti po italijanski napovedi vojne Avstro-Ogrski 23. maja 1915 še zdaleč ni moglo kosati z združenimi pomorskimi silami antante, ki so že nepredušno zaprle Otrantska vrata. A to Hausa ni odvrnilo, da ne bi še isto noč izpeljal koordinirane letalsko-mornariške akcije vzdolž celotne jadranske obale Italije, kjer je bila poleg vrste obalnih mest in pristanišč obstreljevanja deležna tudi njihova jadranska železnica, kar je samo po sebi povzročilo, da prvi sunek italijanske soldateske na Sočo ni bil tako silovit, kot bi bil sicer. Tudi pozneje so avstro-ogrske ladje pod Hausovim poveljstvom (razen v posamičnih bitkah z italijanskim brodovjem, v katerih je bilo praviloma potopljenih dosti več sovražnih kot pa avstro-ogrskih plovil) služile predvsem »conski obrambi« avstrijskega Jadrana. Si je pa Haus vseeno dovolil malce poetične justice, ko je njegovi mornarici komaj dva dneva pred obletnico pomorske bitke na Visu uspelo potopiti italijansko križarko Giuseppe Garibaldi, avgusta 1915 pa tudi ponovno osvojiti skoraj nenaseljeni otoček Vela Palagruža. Neki kapitan angleške mornarice se je ob vseh teh neuspehih baje pridušal, da bi bilo bolje, da bi ti »Lahi« svojo mornarico zdaj raje kar – prodali.

Vsi napori so velikega admirala Hausa nato pokopali leta 1917, ko sta ga dokončno ugonobila prepih in mraz, ki jih je bil deležen v neogrevanem železniškem vagonu med vožnjo z Dunaja v Pulj. Tam je bil tudi pokopan, in sicer tako, kot si je sam želel, v družbi svojih zvestih mornarjev. Večjih obeležij (v kamnu) ta veliki mož že spričo dejstva, da je umrl v vrvežu še vedno trajajočega svetovnega spopada, za časa vojne seveda ni bil deležen, po njej pa prav tako ne.

Njegov spomin na Slovenskem tako šele od leta 2012 čuva spominska plošča, nameščena na njegovi rojstni hiši na Ulici Petra Skalarja 2 v rodnem Tolminu.

***

Ko se boste naslednjič hudovali nad vse večjo vseprisotnostjo parkomatov na slovenski Obali, se najprej za trenutek ozrite na (tudi našo) Adrijo in se morda za vsaj juridično sekundo spomnite na dosežke predhodnih generacij, ki so nam ta pogled (sploh) omogočile.

Sem namreč zagotovo spadajo tudi zasluge že omenjenih mož, in to kljub »ranjenemu«, a vseeno še vedno spečemu levu, ki zdaj zre na Ligurijsko, ne več Jadransko morje.

***

Utrinki iz sto in več let starih notic se povečini nanašajo na oklepnjačo Viribus Unitis, nekdanji ponos avstro-ogrske vojne mornarice ter za izredno kratek časovni utrinek (tj. dva dneva, kar je v pomorskih proporcih manj kot juridična sekunda) tudi mornarice Države SHS.[5]

15. 9. 1912: Viribus unitis[6]

Poročali smo svoj čas, da so [v Trstu] izgotovili velikanski naš vojni parnik ali »dreadnought« (»Nebojsenič«), ki nosi ime cesarjevega gesla »Viribus unitis« (»z združenimi močmi«). Dne 24. junija so izpustili to veličastno barko v morje in ravnokar so jo že postavili v službo. […] Parnik je seveda grozovito oborožen in zamore bluvati smrt na vse strani. Boj s takimi morskimi velikani bode imel naravnost pretresljive posledice. Pomislite se mora, da je ta parnik 160 metrov dolg in 25 metrov širok.

30. 6. 1914: Zadnja pot prestolonaslednikova[7]

Sarajevo. Po cerkvenem blagoslovljenju trupel prestolonaslednika in njegove soproge so včeraj zvečer krsti s trupli takoj prepeljali po železnici v Metkovič, kamor so jih pripeljali danes. Iz Metkoviča so ju prenesli na krov dreadnoughta »Viribus Unitis«, ki trupli prepelje v Trst. Do Trsta spremlja žalostni sprevod po Adriji, katero je prestolonaslednik tako prisrčno ljubil, avstrijska poletna eskadra pod poveljstvom admirala Hausa.

13. 5. 1916: Avstrijsko morje[8]

Leto in dan bo, odkar je prišla v javnost vsa grda laška poželjivost po naši zemlji in našem morju. Naš premilostni vladar je šel do skrajnosti in obljubil Italiji veliko, toda še malo premalo za ono, ki se imenuje dedinjo rimske volkulje in rjovečega benečanskega leva. Vojna je za nas prišla kot strašno zlo sicer, toda tudi kot žarek upanja. Vedeli smo: pridejo strašni dnevi za našo zemljo in danes glejmo na razdejana polja, solnčno Gorico, razdrobljene kraške skale, pomandrana cvetoča Brda in na planinske kraje Simona Gregorčiča. […] In kdo je bil tisti, ki je šel z največjim navdušenjem v vojno proti Italiji? Slovenec in Hrvat od morja! Šla sta v boj za življenje in smrt za obstoj Avstrije in njenih primorskih dežel in morja, ki je njuna domovina. Tisoč let živita na tej zemlji in ob sinjem morju, v večnem boju za Avstrijo proti sosedi z onstran Adrije. […] Narod ob morju zahteva le to, da se prizna njegovo pošteno avstrijsko misel in pravico, da se tudi enakopraven v primorski zemlji in morju razvija in sodeluje z drugimi. Viribus unitis, cesarjevo in naše geslo, toda dajte nam priliko, da pokažemo in razvijemo svojo moč! Naj izgine iz src tega naroda mučna in mračna misel za njegov narodni obstoj, rešite narodne sile nepotrebnega narodnega boja in dajte mu drugega dela. Dajte mu šol, da razvije svoje bogate sile za kulturno in gospodarsko posredovanje za Avstrijo na Balkanu in celem svetu. Adrija je temelj avstrijske velesile, toda njen vogelni kamen ta hrvatski in slovenski narod ob morju. […]

9. 2. 1917: Veliki admiral Haus [umrl][9]

Avstro-ogrsko mornarico je zadela izredno težka izguba. Nje poveljnik veliki admiral Anton Haus je v noči od 7. na 8. februar po nekolikodnevni bolezni umrl za pljučnico [in sedaj leži na parah na odru poveljniške ladje »Viribus Unitis«] […] Po smrti admirala Montecuccolija je postal leta 1913. poveljnik avstrijskega vojnega brodovja. Kot tak je kmalu pokazal odlične organizatoričine zmožnosti in ko je izbruhnila vojna, je zaslovelo ime admirala Hausa kot enega izmed prvih taktikov in vojskovodij na morju. Pod njegovim vodstvom si je naša razmeroma majhna vojna mornarica izvojevala nevenljive lavorike, vredne Tegetthoffove slave. […] Veliki čini avstrijske mornarice v svetovni vojni so za vedno zvezani z imenom velikega admirala Hausa, kateremu ohrani hvaležna domovina časten spomin.

2. 11. 1918: »Viribus Unitis« potopljen. Poveljnik jugoslovanskega brodovja mrtev.[10]

Pulj, 1. novembra ob 10. uri zvečer. Danes se je potopil »Viribus unitis«. Dva italijanska častnika sta z aeroplanom pristala v Istri in potem odšla peš v Pulj. Položila sta mine pod »Viribus unitis«, ki se je kmalu nato potopil. Mornarji so se večinoma rešili. Vendar jih nekaj pogrešajo. Mrtev je tudi poveljnik jugoslovanskega brodovja Janko pl. Vukovič. Član Narodnega veča [Države SHS] dr. Čok je zaslišal italijanska častnika, ki sta izjavila, da nista vedela o premirju in o tem, da je prešlo brodovje v jugoslovansko posest (…). Zastopstvo Narodnega sveta je brezžično brzojavilo amerikanskemu brodovju in protestiralo [tudi] proti temu, da so italijanski letalci razbili komiso na otoku Visu.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.